Uporabnik:Hamilkar1893: Razlika med redakcijama
Nova stran z vsebino: '''Eugen Bregant''' (* 29. januarj 1875, Trst, Primorska; † 18. November 1936, Gradec, Štajerska, Avstrija), častnik avstro-ogrske in avs... |
Brez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Eugen Bregant''' (* [[29. januarj]] [[1875]], [[Trst]], Primorska; † [[18. November]] [[1936]], [[Gradec]], [[Štajerska]], [[Avstrija]]), častnik avstro-ogrske in avstrijske vojske prve republike, je po koncu prve svetovne vojne postal generalmajor v avstrijski vojski prve republike. Njegov mlajši brat generalmajor [[Camillo Bregant]] je bil znani jahač in zadnji inšpektor konjenice v Avstrijski prvi republiki. |
|||
[[File:GM Eugen Bregant 1.jpg|thumb|right|200px|Generalmajor Eugen Bregant 1927]] |
|||
[[File:GM Eugen Bregant 2.jpg|thumb|right|200px|Eugen Bregant obkrožen s svojo družino (levo stoji)]] |
|||
'''Ludwig vitez von Fautz''' (* [[20. avgust]][[ 1811]], Dunaj, † [[23. februar]] [[1880]], [[Penzing]], danes predmestje Dunaja), viceadmiral in poveljnik avstrijske cesarske mornarice. |
|||
==Vojaška izobrazba== |
|||
* pehotni konjeniški tečaj v Trstu |
|||
* armadna strelska šola in strojnični tečaj v Brucku an der Leithi |
|||
* korpusna častniška šola v Gradcu (1910) |
|||
* jurišni tečaj v Beljaku (1917) |
|||
* armadna plinska šola na Dunaju (1917 in 1918) |
|||
* informativni tečaj v Brixnu (1918) |
|||
==Življenjepis== |
|||
==Vojaška kariera in odlikovanja== |
|||
Ob začetku prve svetovne vojne je 1. domobranski pehotni polk odšel na galicijsko bojišče, kjer se je avgusta 1914 udeležil prve bitke pri Lembergu, nakar je leta 1915 bil premeščen na soško fronto v Karnijske Alpe na odsek med Trbižem in prelazom Predil. Leta 1915 je Eugen Bregant sodeloval v več različnih bojnih akcijah, med drugim v bojih na prelazu Oregone in v naskoku na Monte Peralbo in Hohen Trieb. od leta 1916 do konca vojna je poveljeval 157. črnovojniškemu bataljonu, leta 1917 je postal poveljnik pododseka v visokogorju Zollner, bil udeleženec več soških bitk in po kobariškem preboju sodeloval v več različnih bojih od Piave do Stilfserjocha. Dne 4. novembra 1918 je major Bregant skupaj s svojo enoto (157. črnovojniški bataljon) pri Ponte di Arche na Južnem Tirolskem padel v italijansko vojno ujetništvo, iz katerega se je vrnil v domovino dne 4. avgusta 1919. |
|||
Ludwig von Fautz se je rodil na Dunaju kot sin Antona Moritza Fautza (tekstilni tovarnar in suknar) in Florentine Troclét. Njegova brata sta bila podpolkovnik August Fautz († 28. julija 1859 v Friedeku, Šlezija), vitez Leopoldovega reda in poveljnik bataljona 23. pešpolka "Freiherr von Airoldi" in Anton von Fautz, major cesarske telesne garde (Arcieren-Leibgarde). Dne 8. marca 1826 je mladi Ludwig vstopil v avstrijsko vojno mornarico. Kot odgovor na ugrabitev avstrijske ladje s strani maroških piratov je leta 1829 kot mornariški kadet sodeloval pri obstreljevanju maroških pristanišč na atlantski obali. Med avstrijsko-italijansko vojno 1848-1849 je pod poveljstvom viceadmirala Hansa Bircha Dahlerupa kot poveljnik parnikov na kolesa S.M.S Vulkan in S.M.S. Curtatone sodeloval pri blokadi Benetk in obstreljevanju Ancone. Pri tem je bil težje ranjen (strel v pljuča) in za posledicami te rane je trpel do konca svojega življenja. Za izkazano junaštvo v tem boju je dne 14. junija 1849 prejel Viteški križec Leopoldovega reda. Leta 1849 je Fautz pod poveljstvom generala Lazarja von Mamule kot poveljnik mornariške eskadre sodeloval med vojaško kazensko ekspedicijo proti Boki Kotorski. |
|||
Med vojno je bil major Bregant odlikovan z redom železne krone 3. razreda z vojno dekoracijo in meči <ref>Verleihungsdatum 31. Juli 1918 Reimpare K.K. Ministerium für Landesverteidigung; jetzt Österr. Staatsarchiv</ref>, vojaškim križcem za zasluge 3. razreda z vojno dekoracijo in dvakrat z bronasto vojaško medaljo za zasluge na rdečem traku z vojno dekoracijo in meči ter številnimi drugimi različnimi vojaškimi odlikovanji, med drugim tudi z Karlovim križcem. <ref>Verleihungsdatum 28. Oktober 1914 lt. Reimpare K.K. Ministerium für Landesverteidigung; jetzt Österr. Staatsarchiv</ref> Prošnja za podelitev Vojaškega reda Marije Terezije zaradi konca vojne ni bila rešena.<ref>Ansuchen 11. Juli 1918 lt. Reimpare K.K. Ministerium für Landesverteidigung; jetzt Österr. Staatsarchiv</ref> |
|||
Dne 1. maja 1918 je bil uradno povišan v čin majorja, nakar je po koncu vojne vstopil v avstrijsko vojsko prve republike, kjer je bil kmalu zatem povišan v čin podpolkovnika. Od dne 1. maja 1921 dalje je služboval kot častnik pri kolesarskem bataljonu št. 5. Marca 1922 je bil kot častnik za posebne namene dodeljen polku alpskih lovcev št. 11 in št. 10, nakar je avgusta 1926 postal poveljnik polka alpskih lovcev št. 1. Marca 1927 je bil povišan v čin generalmajorja, leto dni kasneje (1928) pa se je upokojil iz vojaške službe.<ref>Standeslisten des österreichischen Bundesheeres in der I. Republik; jetzt Österreichisches Staatsarchiv</ref> |
|||
Ludwig Ritter von Fautz als Konteradmiral um 1860 |
|||
Ludwig vitez von Fautz kot kontraadmiral okoli leta 1860 |
|||
Na krovu jadrne fregate S.M.S. Venus, zgrajene leta 1832, se je v sklopu mornariške višje šole udeležil številnih šolskih potovanj po Sredozemlju in ostalih morij. Med drugim je obiskal tudi Anglijo (1849), Neapelj, Lizbono in otok Madeiro (1849-1850), nakar je leta 1852 odplul proti Zahodni Indiji, kjer je obiskal St. Thomas (Ameriški Deviški otoki), La Guairo (Venezuela) in Havano (Kuba). Fautz je bil prejemnik številnih visokih domačih in tujih odlikovanj. Med drugim je bil odlikovan z avstro-ogrskim Vojnim križem za zasluge, vitezom komendatorjem papeškega reda sv. Gregorija Velikega, grškim redom sv. Odrešenika, častnikom mehiškega reda sv. Guadalupe, prejel pa je tudi naslov tajnega svetnika. |
|||
==Rane== |
|||
* Strel skozi nadlaket s poškodbami živcev (1914) |
|||
* Poškodba desne podlaketi z drobci kamenja (1916) <ref>Superarbitierungskommission 6. Mai 1920 Klagenfurt; Österr. Staatsarchiv</ref> |
|||
Marca 1852 je Fautz prejel čin kapitana linijske ladje in postal eden izmed prvih avstrijskih linijskih kapitanov, ki so poveljevali bojni ladji na parni pogon. Dne 27. decembra 1854 je bil povzdignjen v dedni viteški stan Avstrijskega cesarstva. Temu je leta 1856 sledilo povišanje v čin kontraadmirala. Od avgusta 1856 dalje se je nahajal pod poveljstvom nadvojvode Ferdinanda Maxa, poveljnikom pravkar ustanovljenega Mornariškega urada pri cesarju. V tem obdobju je med leti 1852-1853, 1855 in 1859-1860 bil poveljnik pomorske eskadre, med leti 1858-1860 pa je opravljal tudi dolžnost namestnika nadvojvode Ferdinanda Maxa. |
|||
==Literatura== |
|||
* Hubert Fankhauser: ''Freiwillige an Kärntens Grenzen. Die Regimentsgeschichte der K. K. Kärntner freiwilligen Schützen 1915 bis 1918.'' Vehling Verlag, ISBN 978-3-85333-150-7. |
|||
* ''Österreichisches Staatsarchiv/Kriegsarchiv''. Wien. |
|||
* Heinz von Lichem: ''Spielhahnstoß und Edelweiß''. [[Leopold Stocker Verlag]], Graz 1977. |
|||
* Heinz von Lichem: ''Der Tiroler Hochgebirgskrieg 1915–1918''. Steiger Verlag, Berwang (Tirol) 1985. |
|||
* Michael Wachtler und Günther Obwegs: ''Krieg in den Bergen - Dolomiten''. Athesia Bozen 2003. |
|||
* von Lempruch: ''Ortlerkämpfe 1915 - 1918''. Buchdienst Südtirol 2005. |
|||
* Herman Hinterstoisser, M. Christian Ortner, Erwin A. Schmidl ''Die k.k. Landwehr-Gebirgstruppen.'' Wien 2006, ISBN 3-902526-02-5. |
|||
Podelitvena listina za viteški stan iz leta 1854 |
|||
==Opombe== |
|||
<references /> |
|||
Od leta 1860 do leta 1865 je bil Fautz poveljnik celotne avstrijske vojne mornarice. Leta 1864 je prejel čin viceadmirala, nakar je od julija 1865 - po ukinitvi Mornariškega ministrstva - do marca 1868 služil kot vodja Mornariške sekcije pri c. in kr. Vojnem ministrstvu na Dunaju. Njegov naslednik na tem položaju je bil viceadmiral Wilhelm von Tegethoff, s katerim je dostikrat imel nesoglasja in različna mnenja. Leta 1869 je stopil v zaslužen pokoj in se dne 28. avgusta 1869 celo poročil s 15-letno Hermino Müllern von Schönenbeck, s katero je imel sina Gustava Heinricha viteza von Fautza (1878-1922), ki je pozneje postal kapitan korvete v avstro-ogrski vojni mornarici. |
|||
== Weblinks == |
|||
{{Commonscat|Eugen Bregant}} |
|||
Amt = Urad |
|||
Vorgänger = Predhodniki |
|||
Nachfolger = Nasledniki |
|||
Marinekommandant = Poveljnik mornarice |
|||
Chef der Marinesektion = Vodja Mornariške sekcije |
|||
Einzelnachweise |
|||
Viri |
|||
1. Peter Frank-Döfering: Adelslexikon des österreichischen Kaisertums 1804–1918. Herder, Wien 1989, ISBN 3-210-24925-3, str. 293, št. 2042. |
|||
2. Antonio Schmidt-Brentano: Die K.K bzw. K.u.K Generalität 1816–1918. Österreichisches Staatsarchiv, Wien 2007, str. 44 (PDF). |
|||
3. Militärverordnungsblatt Nr.48 vom 30.7.1859 |
|||
4. Karl Gogg: Österreichs Marine 1848-1918; Verlag Das Bergland-Buch 1967; str. 55, 126 in 127 |
|||
5. Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, str. 26. |
|||
6. Hans Birch Freiherr von Dahlerup: In österreichischen Diensten. Band I u. II Meyer&Jessen Verlag, Berlin 1911; Bd.I, str. 128,179; Bd. II str. 18, 28, 100 in 213. |
|||
7. Hof- und Staatshandbuch des Kaiserthumes Österreich. k.k.Kriegsmarine, Wien 1868, str. 184. |
|||
8. Genealogisches Taschenbuch 1858. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 545, Višje mornariško poveljstvo (Trst) |
|||
9. Genealogisches Taschenbuch 1865. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 692 in 702: Mornariški minister, glej zgoraj ministrski svetnik in zastopnik ministra |
|||
10. Genealogisches Taschenbuch 1866. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 716: vodja Mornariške sekcije (od dne 1. avgusta 1865 dalje podrejen Vojnemu ministrstvu) |
|||
Genealogisches Taschenbuch 1867. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 647: vodja Mornariške sekcije |
|||
Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, str. 25. |
|||
Lawrence Sondhaus: The naval policy of Austria-Hungary, 1867–1918. Navalism, industrial development, and the politics of dualism. Purdue University Press, West Lafayette, Ind. 1994, ISBN 1-55753-034-3, str. 8 in 385. |
|||
11. Antonio Schmidt-Brentano: Die österreichischen Admirale. Band I 1808–1895, Bibliotheksverlag, Osnabrück 1997, str. 122–126. |
|||
Redakcija: 14:18, 20. avgust 2014
Ludwig vitez von Fautz (* 20. avgust1811, Dunaj, † 23. februar 1880, Penzing, danes predmestje Dunaja), viceadmiral in poveljnik avstrijske cesarske mornarice.
Življenjepis
Ludwig von Fautz se je rodil na Dunaju kot sin Antona Moritza Fautza (tekstilni tovarnar in suknar) in Florentine Troclét. Njegova brata sta bila podpolkovnik August Fautz († 28. julija 1859 v Friedeku, Šlezija), vitez Leopoldovega reda in poveljnik bataljona 23. pešpolka "Freiherr von Airoldi" in Anton von Fautz, major cesarske telesne garde (Arcieren-Leibgarde). Dne 8. marca 1826 je mladi Ludwig vstopil v avstrijsko vojno mornarico. Kot odgovor na ugrabitev avstrijske ladje s strani maroških piratov je leta 1829 kot mornariški kadet sodeloval pri obstreljevanju maroških pristanišč na atlantski obali. Med avstrijsko-italijansko vojno 1848-1849 je pod poveljstvom viceadmirala Hansa Bircha Dahlerupa kot poveljnik parnikov na kolesa S.M.S Vulkan in S.M.S. Curtatone sodeloval pri blokadi Benetk in obstreljevanju Ancone. Pri tem je bil težje ranjen (strel v pljuča) in za posledicami te rane je trpel do konca svojega življenja. Za izkazano junaštvo v tem boju je dne 14. junija 1849 prejel Viteški križec Leopoldovega reda. Leta 1849 je Fautz pod poveljstvom generala Lazarja von Mamule kot poveljnik mornariške eskadre sodeloval med vojaško kazensko ekspedicijo proti Boki Kotorski.
Ludwig Ritter von Fautz als Konteradmiral um 1860 Ludwig vitez von Fautz kot kontraadmiral okoli leta 1860
Na krovu jadrne fregate S.M.S. Venus, zgrajene leta 1832, se je v sklopu mornariške višje šole udeležil številnih šolskih potovanj po Sredozemlju in ostalih morij. Med drugim je obiskal tudi Anglijo (1849), Neapelj, Lizbono in otok Madeiro (1849-1850), nakar je leta 1852 odplul proti Zahodni Indiji, kjer je obiskal St. Thomas (Ameriški Deviški otoki), La Guairo (Venezuela) in Havano (Kuba). Fautz je bil prejemnik številnih visokih domačih in tujih odlikovanj. Med drugim je bil odlikovan z avstro-ogrskim Vojnim križem za zasluge, vitezom komendatorjem papeškega reda sv. Gregorija Velikega, grškim redom sv. Odrešenika, častnikom mehiškega reda sv. Guadalupe, prejel pa je tudi naslov tajnega svetnika.
Marca 1852 je Fautz prejel čin kapitana linijske ladje in postal eden izmed prvih avstrijskih linijskih kapitanov, ki so poveljevali bojni ladji na parni pogon. Dne 27. decembra 1854 je bil povzdignjen v dedni viteški stan Avstrijskega cesarstva. Temu je leta 1856 sledilo povišanje v čin kontraadmirala. Od avgusta 1856 dalje se je nahajal pod poveljstvom nadvojvode Ferdinanda Maxa, poveljnikom pravkar ustanovljenega Mornariškega urada pri cesarju. V tem obdobju je med leti 1852-1853, 1855 in 1859-1860 bil poveljnik pomorske eskadre, med leti 1858-1860 pa je opravljal tudi dolžnost namestnika nadvojvode Ferdinanda Maxa.
Podelitvena listina za viteški stan iz leta 1854
Od leta 1860 do leta 1865 je bil Fautz poveljnik celotne avstrijske vojne mornarice. Leta 1864 je prejel čin viceadmirala, nakar je od julija 1865 - po ukinitvi Mornariškega ministrstva - do marca 1868 služil kot vodja Mornariške sekcije pri c. in kr. Vojnem ministrstvu na Dunaju. Njegov naslednik na tem položaju je bil viceadmiral Wilhelm von Tegethoff, s katerim je dostikrat imel nesoglasja in različna mnenja. Leta 1869 je stopil v zaslužen pokoj in se dne 28. avgusta 1869 celo poročil s 15-letno Hermino Müllern von Schönenbeck, s katero je imel sina Gustava Heinricha viteza von Fautza (1878-1922), ki je pozneje postal kapitan korvete v avstro-ogrski vojni mornarici.
Amt = Urad Vorgänger = Predhodniki Nachfolger = Nasledniki Marinekommandant = Poveljnik mornarice Chef der Marinesektion = Vodja Mornariške sekcije Einzelnachweise Viri 1. Peter Frank-Döfering: Adelslexikon des österreichischen Kaisertums 1804–1918. Herder, Wien 1989, ISBN 3-210-24925-3, str. 293, št. 2042. 2. Antonio Schmidt-Brentano: Die K.K bzw. K.u.K Generalität 1816–1918. Österreichisches Staatsarchiv, Wien 2007, str. 44 (PDF). 3. Militärverordnungsblatt Nr.48 vom 30.7.1859 4. Karl Gogg: Österreichs Marine 1848-1918; Verlag Das Bergland-Buch 1967; str. 55, 126 in 127 5. Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, str. 26. 6. Hans Birch Freiherr von Dahlerup: In österreichischen Diensten. Band I u. II Meyer&Jessen Verlag, Berlin 1911; Bd.I, str. 128,179; Bd. II str. 18, 28, 100 in 213. 7. Hof- und Staatshandbuch des Kaiserthumes Österreich. k.k.Kriegsmarine, Wien 1868, str. 184. 8. Genealogisches Taschenbuch 1858. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 545, Višje mornariško poveljstvo (Trst) 9. Genealogisches Taschenbuch 1865. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 692 in 702: Mornariški minister, glej zgoraj ministrski svetnik in zastopnik ministra 10. Genealogisches Taschenbuch 1866. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 716: vodja Mornariške sekcije (od dne 1. avgusta 1865 dalje podrejen Vojnemu ministrstvu) Genealogisches Taschenbuch 1867. Verlag Justus Perthes, Gotha, str. 647: vodja Mornariške sekcije Heinrich Bayer von Bayersburg: Österreichs Admirale. Bergland Verlag, 1962, Band 1, str. 25. Lawrence Sondhaus: The naval policy of Austria-Hungary, 1867–1918. Navalism, industrial development, and the politics of dualism. Purdue University Press, West Lafayette, Ind. 1994, ISBN 1-55753-034-3, str. 8 in 385. 11. Antonio Schmidt-Brentano: Die österreichischen Admirale. Band I 1808–1895, Bibliotheksverlag, Osnabrück 1997, str. 122–126.