Orientalistika (književnost): Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Struc (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Struc (pogovor | prispevki)
m Dodatek/Orientalistika v Sloveniji/pisatelji pesniki filozofi/
Vrstica 2: Vrstica 2:
== Orientalistika v Sloveniji ==
== Orientalistika v Sloveniji ==
Prvi pisci, kateri so se ukvarjali z orientalistiko v Sloveniji so bili duhovniki, teologi in prevajalci raznih tekstov iz [[Sanskrt|sanskrta]]. Obdobje vključitve Slovenije v Jugoslavijo je bilo najbolj dejavno obdobje orientalistov v Sloveniji. Sedemdeseta in osemdeseta leta 2o. stoletja so bila čas aktivne [[Politika neuvrščenosti|politike neuvrščenosti]] in veliko književnih prevodov ter kulturne izmenjave z orientalskimi deželami.
Prvi pisci, kateri so se ukvarjali z orientalistiko v Sloveniji so bili duhovniki, teologi in prevajalci raznih tekstov iz [[Sanskrt|sanskrta]]. Obdobje vključitve Slovenije v Jugoslavijo je bilo najbolj dejavno obdobje orientalistov v Sloveniji. Sedemdeseta in osemdeseta leta 2o. stoletja so bila čas aktivne [[Politika neuvrščenosti|politike neuvrščenosti]] in veliko književnih prevodov ter kulturne izmenjave z orientalskimi deželami. Velik del orientalistike predstavlja indijska književvnost. Književna dela indijskih pisateljev , pesnikov , filozofov , so bila prevedena v številne jezike. Slovenci smo se s temi deli seznanili preko naših znanih prevajalcev , pisateljev , pesnikov , filozofov in teologov. Ledino v tej književnosti so zaorali sledeči pisci:

<nowiki>*[[Jernej Kopitar]]</nowiki>_napisal je prve direktne prevode iz sanskrta,

<nowiki>*[[Matija Čop]]</nowiki>_ poznal mnogo prevodov in prevajalcev,

<nowiki>*[[Franc Miklošič]]</nowiki>_ je imel velik smisel za jezikoslovje indoevropskih narodov , tam je iskal korene slovenščine in drugih slovanskih jezikov,

<nowiki>*[[Oroslav Caf]]</nowiki>_ je prevajal iz sanskrta,

<nowiki>*[[Janez Trdina]]</nowiki>_ ukvarjal se je z indijsko književnostjo, sanskrtsko književnost je spoznaval preko nemških prevodov, epov <nowiki>[[Mahabharata]] in [[Ramajana]] , [[Manujev zakonik]] , [[Vede]] in [[Šakuntala]]</nowiki> ,

<nowiki>*[[Franc Levstik]]</nowiki>_ v času svojega teološkega študija na Moravskem je v Olomucu študiral tudi sanskrt.

<nowiki>*[[Karel Glazer]]</nowiki> iz Hoč pri Mariboru je doktoriral iz teme sanskrtske igre <nowiki>[[Paravatina možitev]]</nowiki> (Parvatiparinaya nataka) , prevaja je tudi Indijske pravljice direktno iz sanskrta ,

<nowiki>*[[Anton Aškerc]]</nowiki> je resno študiral indijsko filozofijo in <nowiki>[[Budizem]]</nowiki> , to je povratno vplivalo na njedovo pesniško ustvarjanje. Na prelomu iz 19. st. v 20. st. je v Novih poezijah izšlo več pesnitev in pesmi z indijskimi motivi, kot so; Krišna, Budova čudesa, Pramloča, Grešnik, Buda v bramanski knjižnici, Fakir, Ambapali, Buda in Ananda, Buda in Sariputa, Ašoka in Kohinur, žal se večina takratnih izobraženih Slovencev ni zanimalo za kulturo in civilizacijo daljne Indije.


[[Kategorija:Književnost]]
[[Kategorija:Književnost]]

Redakcija: 17:40, 3. avgust 2014

Orientalistika (književnost) je književnost in spremljajoča kultura glasbe, ples, slikarstva, kiparstva, oblačilne kulture in hrane. Književnost prihaja iz daljnega in srednjega vzhoda in predstavlja razna azijska ljudstva , ki so jo ustvarila od davnine do danes. Mnoga ljudstva iz tega velikega geografskega prostora so razvila zelo visoko stopnjo književnosti in ostale kulture, katera je po kapljicah prihajala tudi v Evropo. Orientalistika se je kot akademska disciplina v Evropi pojavila leta 1795 v Parizu z ustanovitvijo šole Ecole speciale des langues orientales , katero je je ustanovil Silvester de Sacy (1758 - 1838). Leta 1845 so podobno šolo ustanovili v Nemčiji Deutsche Morgenlandische Gesellschaft , kjer so spoznavali in raziskovali azijska , afriška in oceanijska ljudstva ter njihovo kulturo. Razvoj orientalistike se je nato širil v ostale evropske države. Nastale so številne raziskave ljudstev daljnega vzhoda , bližnjega vzhoda ,Afrike in Oceanije . Na Dunajski univerzi je bil ustanovljen Institut za orientalistiko leta 1886. Tam so proučevali staroorientalsko filologijo , orientalsko arheologijo , turkologijo , osmanistiko , arabistiko , asirologijo , iranistiko , semitistiko , egiptologijo, Indiologijo in afrikanistiko . Tukaj so se z orientalistiko seznanili mnogi slovenski študenti in profesorji.

Orientalistika v Sloveniji

Prvi pisci, kateri so se ukvarjali z orientalistiko v Sloveniji so bili duhovniki, teologi in prevajalci raznih tekstov iz sanskrta. Obdobje vključitve Slovenije v Jugoslavijo je bilo najbolj dejavno obdobje orientalistov v Sloveniji. Sedemdeseta in osemdeseta leta 2o. stoletja so bila čas aktivne politike neuvrščenosti in veliko književnih prevodov ter kulturne izmenjave z orientalskimi deželami. Velik del orientalistike predstavlja indijska književvnost. Književna dela indijskih pisateljev , pesnikov , filozofov , so bila prevedena v številne jezike. Slovenci smo se s temi deli seznanili preko naših znanih prevajalcev , pisateljev , pesnikov , filozofov in teologov. Ledino v tej književnosti so zaorali sledeči pisci:

*[[Jernej Kopitar]]_napisal je prve direktne prevode iz sanskrta,

*[[Matija Čop]]_ poznal mnogo prevodov in prevajalcev,

*[[Franc Miklošič]]_ je imel velik smisel za jezikoslovje indoevropskih narodov , tam je iskal korene slovenščine in drugih slovanskih jezikov,

*[[Oroslav Caf]]_ je prevajal iz sanskrta,

*[[Janez Trdina]]_ ukvarjal se je z indijsko književnostjo, sanskrtsko književnost je spoznaval preko nemških prevodov, epov [[Mahabharata]] in [[Ramajana]] , [[Manujev zakonik]] , [[Vede]] in [[Šakuntala]] ,

*[[Franc Levstik]]_ v času svojega teološkega študija na Moravskem je v Olomucu študiral tudi sanskrt.

*[[Karel Glazer]] iz Hoč pri Mariboru je doktoriral iz teme sanskrtske igre [[Paravatina možitev]] (Parvatiparinaya nataka) , prevaja je tudi Indijske pravljice direktno iz sanskrta ,

*[[Anton Aškerc]] je resno študiral indijsko filozofijo in [[Budizem]] , to je povratno vplivalo na njedovo pesniško ustvarjanje. Na prelomu iz 19. st. v 20. st. je v Novih poezijah izšlo več pesnitev in pesmi z indijskimi motivi, kot so; Krišna, Budova čudesa, Pramloča, Grešnik, Buda v bramanski knjižnici, Fakir, Ambapali, Buda in Ananda, Buda in Sariputa, Ašoka in Kohinur, žal se večina takratnih izobraženih Slovencev ni zanimalo za kulturo in civilizacijo daljne Indije.