Gibanje neuvrščenih

Članice gibanja neuvrščenih (2007)

  Države članice

  Države opazovalke

Gibanje neuvrščenih (tudi neuvrščene države) je gibanje, v katerega je včlanjeno več kot sto predvsem nekoč koloniziranih držav. Gibanje je dobilo ime med hladno vojno, saj se države članice deklerativno niso želele izreči za pol, ki je bil pod vplivom Združenih držav Amerike, ali za pol pod vplivom Sovjetske zveze. Pomembno vlogo pri razvoju gibanja je odigrala Jugoslavija.

Gibanje je nastalo po razpadu kolonialnega sistema, ko so si novonastale države prizadevale vzpostaviti suverene države in to prav v času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu. Po nekaterih ocenah je gibanje odigralo pomembno vlogo pri dekolonizaciji, prav tako pa naj bi pripomoglo k zagotavljanju svetovnega miru.

Zgodovina

Predhodnica tega gibanja je znamenita azijsko-afriška konferenca v Bandungu, na kateri se je zbralo 29 vodij držav, ki so bili pripadniki prve postkolonialistične generacije politikov. Potekala je med 18. in 24. aprilom 1955. leta. Namen konference je bil identificirati pomembna mednarodna vprašanje in iskanje skupne politike v mednarodnih odnosih.

Načela, ki bi določala odnose med manjšimi in večjimi državami, so znana pod imenom »Deset bandunških načel«, ki so jih na tej konferenci tudi razglasili. Ta načela so postala sestavni del gibanja neuvrščenih. Še več, vsaka država, ki je želela postati članica neuvrščenih, se je morala zavezati tem načelom.

Pri razvoju gibanja so ključno vlogo odigrala nekatera pomembna imena mednarodne politike. To so bili: egipčanski predsednik Gamal Abdel Naser, Ganec Kwame Nkrumah, predsednik indijske vlade Džavaharlal Nehru, Indonezijec Ahmed Sukarno in jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito.

Šest let po bandunški konferenci je bila v Beogradu prva konferenca neuvrščenih (od 1. do 6. septembra 1961). Sodelovalo je 25 držav.

Načela so sicer uskladili še pred veliko beograjsko konferenco, in sicer tistega leta v Kairu, ta pa kažejo, da je bil namen vzpostaviti aktivno politiko članic, ki bi lahko na tak način v mednarodni politiki odigrale pomembnejšo vlogo, kot če bi nastopale samostojno. Številne članice so bile vojaško šibke in gospodarsko slabo razvite.

Tedanje cilje gibanja je mogoče strniti v sledečih točkah:

• pravica samoodločbe narodov, neodvisnosti, suverenosti in teritorialne celovitosti držav,
• nasprotovanje apartheidu,
• zavračanje sodelovanja v multilateralnih vojaških paktih, kot sta bila tedaj NATO in varšavski pakt,
• boj proti imperializmu,
• boj proti kolonializmu, neokolonializmu, rasizmu, okupaciji,
• težnja k razoroževanju,
• nevmešavanje v notranje zadeve držav in mirni soobstoj vseh narodov,
• zavračanje uporabe sile v mednarodnih odnosih,
• jačanje vloge OZN,
• demokratizacija v mednarodnih odnosih,
• socioekonomski razvoj in prestrukturiranje mednarodnega ekonomskega sistema in
• enakopravno mednarodno sodelovanje.

Zlasti ob koncu osemdesetih let je gibanje doživljalo krizo, predvsem zaradi razpada sovjetskega bloka. Prav tako je bila v tistem času predsedujoča država Jugoslavija, ki je začela razpadati, kar je posledično pomenilo precejšnje zmanjšanje aktivnosti tega gibanja.

V devetdesetih letih gibanje ni odigralo vidnejše vloge, v začetku 21. stoletja pa je nov zagon dobilo predvsem zaradi unipolarne ureditve sveta, pri čemer so se države članice lahko združile ob skupnem interesu heterogenizacije mednarodnih odnosov. Prav tako to gibanje še vedno nudi okvir sodelovanja gospodarsko manj razvitih držav.

Kriteriji včlanitve

Če želi država postati članica gibanja neuvrščenih, mora izpolniti sledeče zahteve:

• država mora imeti neodvisno, neuvrščeno politiko, ki temelji na soobstoju držav z različnimi političnimi in družbenimi sistemi ali pa mora pokazati tendenco h taki politki,
• država mora konsistentno podpirati gibanja za samostojnost,
• država ne sme biti članica multilateralnega vojaškega zavezništva v kontekstu konflikta med velikimi silami,
• če ima država bilateralni vojaški sporazum z veliko silo ali pa je članica regionalnega obrambnega pakta, sporazum ali pakt ne smeta biti sprejeti namenoma v kontekstu konflikta med velikimi silami,
• če ima država na svojem ozemlju vojaška oporišča tuje sile, dovoljenje za to ni smelo biti dano v kontekstu konflikta med velikimi silami.

Gibanje v Sloveniji

Slovenija je bila članica neuvrščenih kot del Socialistične federativne republike Jugoslavije, po osamosvojitvi pa ni zaprosila za članstvo v tej organizaciji, prav tako nima statusa opazovalke. Leta 1989 je gibanju predsedoval Janez Drnovšek.

Seznam članic

V gibanje je včlanjeno 119 držav (september 2006). 53 držav prihaja iz Afrike, 38 iz Azije, 26 iz Latinske Amerike in Karibov in ena iz Evrope.

Afriške članice so: Angola, Alžirija, Benin, Bocvana, Burkina Faso, Burundi, Cape Verde, Kamerun, Čad, Coloras, Kongo, Slonokoščena obala, Džibuti, Egipt, Eritreja, Etiopija, Gabon, Gambija, Gana, Gvineja, Gvineja Bisau, Ekvitorialna Gvineja, Kenija, Libija, Lesoto, Liberija, Madagaskar, Malavi, Mali, Maroko, Mauritius, Mavretanija, Mozambik, Namibija, Niger, Nigerija, D. R. Kongo, Centralna afriška republika, Ruanda, Sao Tome in Prince, Senegal, Sejšeli, Slonokoščena obala, Somalija, Južna Afrika, Sudan, Svaziland, Tanzanija, Togo, Tunes, Uganda, Zambija, Zimbabve.

Azijske članice so: Afganistan, Saudska Arabija, Bahrain, Bangladeš, Butan, Brunei Darusalam, Kambodža, Združeni arabski emirati, Filipini, Indija, Indonezija, Irak, Iran, Jordanija, Kuvajt, Laos, Libanon, Malezija, Maldivi, Mongolija, Burma, Nepal, Oman, Pakistan, Palestina, Nova Papua, Gvineja, Katar, Severna Koreja, Singapur, Sirija, Šrilanka, Tajska, Timor - Leste, Turkmenistan, Uzbekistan, Vanuatu, Vietnam, Jemen.

Iz Latinske Amerike oziroma Karibov prihajajo: Antigva in Barbuda, Bahami, Barbados, Belize, Bolivija, Čile, Kolumbija, Kuba, Dominika, Ekvador, Grenada, Gvatemala, Gvajana, Haiti, Honduras, Jamajka, Nikaragva, Panama, Peru, Dominikanska republika, Sv. Kitts in Nevis, Sv. Vincent in Grenadini, Sveta Lucija, Surinam, Trinidad in Tobago, Venezuela.

Edina evropska članica je Belorusija.

Seznam konferenc

Zaporedna številka	Mesto	Država	Datum	Število udeležencev
1.	Beograd	Jugoslavija	1. – 6. september 1961.	25 članic in 3 opazovalke
2.	Kairo	Egipt	5. – 10. oktober 1964.	47 članic in 10 opazovalk
3.	Lusaka	Zambija	8. – 10. september 1970.	55 članic in 9 opazovalk
4.	Alžir	Alžirija	5. – 10. september 1973.	75 članic, 9 opazovalk in 3 gostje
5.	Colombo	Šrilanka	16. – 19. avgust 1976.	86 čl., 9 op., 12 osvoboditeljskih gibanj ali mednarodnih organizacij in 7 gostov
6.	Havana	Kuba	3. – 9. september 1979.	98 čl., Belize s posebnim statusom, 11 op., 11 gostov in drugi
7.	New Delhi	Indija	7. – 12. september 1983.	99 čl., 10 op., 10 gostov in drugi
8.	Harare	Zimbabve	1. – 6. september 1986.	100 čl., 10 op., 13 gostov in drugi
9.	Beograd	Jugoslavija	4. – 7. september 1989.
10.	Džakarta	Indonezija	1. – 7. september 1992.
11.	Cartagena de Indias	Kolumbija	18. – 20. oktober 1995.	105 čl., 10 op., 4 mednarodnih organiz., 1 osvoboditeljsko gibanje in gosti
12.	Durban	Južnoafriška Republika	2. – 9. september 1998.
13.	Kuala Lumpur	Malezija	20. – 25. februar 2003.	116 članic
14.	Havana	Kuba	11. – 16. september 2006.
15.	Sharm el-Sheikh	Egipt	17. – 18. september 2009.	118 čl., 17 op., 9 org. in osvob. gibanj, ter ostali gosti
–	Bali	Indonezija	23. – 27. maj 2011.	ministerska konferenca
–	Beograd	Srbija	5. - 6. september 2011.	spominska konferenca, na višini ministrske
16.	Teheran	Iran	26. – 31. avgust 2012.
17.		Venezuela	2015.

Glej tudi

• Skupina 77 (G77)
• Države tretjega sveta