Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
SterJ (pogovor | prispevki)
103 urejanja
Brez povzetka urejanja
SterJ (pogovor | prispevki)
103 urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 26: Vrstica 26:
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po [[Druga svetovna vojna|2. sv. v.]] pa ''Obrazi,'' svojevrstni avtobiografsi spomini o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po [[Druga svetovna vojna|2. sv. v.]] pa ''Obrazi,'' svojevrstni avtobiografsi spomini o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.


Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']]. 1922 je ustanovil z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in M. Kogojem modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. št. zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prnehala z izhajanjem. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika ''vkateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. [[Aleš Ušeničnik|Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico ''Kulturni problem slovenstva'' se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej O. [[Oton Župančič|Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja),'' hkrati pa sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost.]]'' Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi "Dramaturški listki." Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame "Striček Vanja"[[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']]. 1922 je ustanovil z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in M. Kogojem modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika '', v kateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. [[Aleš Ušeničnik|Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico ''Kulturni problem slovenstva'' se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej [[Oton Župančič| Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja),'' hkrati pa sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost.]]'' Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.


== Politika ==
Pred 2. sv. v. se je moral Vidmar opredeliti v dilemi: ali fašizem ali komunizem. Opredelil se je za sodelovanje s komunisti, zato se je politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. S tem se je začela njegova pot politika. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, bil član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal. Po vojni opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. — Kot politik se je zelo zgodaj odzval na slovensko kolaboracijo (1942 in na Zboru slovenskih odposlancev), vedel za povojne poboje in polemiziral s [[Edvard Kocbek|Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Böllom]]. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se je politično angažiral v [[Društvo prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. Vedel je za povojni poboj in polemiziral s [[Edvard Kocbek|Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Böllom]]. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.


Na Titovo pobudo je ustanovil kulturniški »triumvirat«: J. V., M. [[Miroslav Krleža|Krleža]] in M. Ristić (Vila Bistrica nad Tržičem), ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti B. Ziherlu in M. Livšickemu je J. V. spet zagovarjal umetniško avtonomijo.
Na Titovo pobudo je v vili Bistrica nad Tržičem ustanovil kulturniški triumvirat: J. V., M. [[Miroslav Krleža|Krleža]] in M. Ristić, ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti B. Ziherlu in M. Livšickemu je zagovarjal umetniško avtonomijo.


== Delo ==
== Delo ==
V literaturo se je vrnil z estetsko in »politično« odklonilno kritiko knjige E. [[Edvard Kocbek|Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in s kritiko J. [[Juš Kozak|Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), degradacijo in nihilizem. Sem sodi polemika o vprašanjih moderne drame z V. [[Vladimir Kralj|Kraljem]] (1961) in kritika režije M. Koruna Cankarjevega ''Pohujšanja v dolini šentflorjanski'' (1965). Polemično kulturno-aktualni so bili tudi članki ''Iz dnevnika'' in ''K našemu trenutku'' ''(Delo,'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval zanj problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajših umetniških ustvarjanj.
V literaturo se je vrnil z [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko knjige E. [[Edvard Kocbek|Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in s kritiko [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Ljubljanska Drama|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), degradacijo in nihilizem. Sem sodi polemika o vprašanjih moderne drame z [[Vladimir Kralj|Vladimirjem Kraljem]] (1961) in kritika režije M. Koruna Cankarjevega ''Pohujšanja v dolini šentflorjanski'' (1965). Polemično kulturnoaktualni so bili tudi članki ''[[Iz dnevnika]]'' in ''[[K našemu trenutku]]'' ''(Delo'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajših umetniških ustvarjanj.


Skoraj osemdesetleten se je lotil svojih spominov, ki jih je podal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin na vse svoje mrtve: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je videval na Rožniku, prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], morda tudi [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov – umetnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč usodno na slovenstvo samo: Katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Vse to je zapisal izpovedno in kritično prozno. Poleg spomina je analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega in napisal analitično študijo portretirančevega dela. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi razširjeni izdaji je število obrazov naraslo na več kot trideset, tj. še: [[Srečko Kosovel]] (v sklepu obudi svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), [[Lojz Kraigher]], Stanko Leben, [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku Alamuta), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (nanj kritični politični pogled), [[France Bevk]].
Skoraj osemdesetleten je v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985) izdal svoje spomine. Obudil je spomin na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je videval na Rožniku, prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], morda tudi [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vso slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Poleg spomina je analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega in analitično predstavil portretirančevo delo. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi razširjeni izdaji je število obrazov naraslo na več kot trideset, tj. še: [[Srečko Kosovel]] (v sklepu obudi svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), [[Lojz Kraigher]], Stanko Leben, [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku Alamuta), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (nanj kritični politični pogled), [[France Bevk]].


Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983). Doživel je šok, ko so mu v oseminosemdesetem letu operirali rak na črevesju. V svoji minljivosti se je oprijel razmišljanja o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983). Doživel je šok, ko so mu v oseminosemdesetem letu operirali rak na črevesju. V svoji minljivosti se je oprijel razmišljanja o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.

Redakcija: 15:18, 23. april 2014

Josip Vidmar
Portret
Rojstvo14. oktober 1895
Ljubljana
Smrt11. april 1992
Ljubljana
Državljanstvo Slovenija
 SFRJ
 Kraljevina Jugoslavija
 SHS
 Cislajtanija
Poklicliterarni kritik, dramaturg
Poznan poslovenski literarni in gledališki kritik,dramaturg, prevajalec, esejist, politik
Josip Vidmar

Josip Vidmar [jósip vídmar], slovenski literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik, * 14. oktober 1895, Ljubljana, † 11. april 1992, Ljubljana.

Bil je eden od ustanoviteljev OF, odposlanec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije (do 1953), zbora narodov zvezne skupščine. Bil profesor za teorijo drame na Akademiji za igralsko umetnost in predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Življenje

Rodil se je Josipini in Josipu Vidmarju, st. Je mlajši brat Milana, Mile (por. Favai), Staneta, Ivane (por. z Milanom Skrbinškom) ter starejši brat Cirila in Mete.[1][2]


Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914. vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po 1. sv. v. je študiral filozofijo in literaturo v Pragi, Parizu, Zagrebu in 1932 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.

Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz ruske, nemške (maturitetni jezik), francoske, angleške, hrvaške književnosti, največ dramatike: Gogolja, Gribojedova, Krležo, Molièrea, Nušića, Puškina, Alekseja Tolstoja in dela drugih pisateljev. Prevod I. N. Andrejeva Črne maske je postal libreto Kogojeve opere.

Njegovo najvplivnejše delo je verjetno Kulturni problem slovenstva, izdano med diktaturo kralja Aleksandra leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po 2. sv. v. pa Obrazi, svojevrstni avtobiografsi spomini o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.

Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame Veronika Deseniška. Kritike je objavljal v Ljubljanskem zvonu. 1922 je ustanovil z Antonom Podbevškom in M. Kogojem modernistično revijo Trije labodje, ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo Kritika , v kateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V LZ je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. Ušeničnik, A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico Kulturni problem slovenstva se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej Otona Župančiča Adamič in slovenstvo, posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja), hkrati pa sprožil krizo v Ljubljanskem zvonu (COBISS), zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo Sodobnost. Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal Gledališki list in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi Dramaturški listki. Leta 1939 se je kot umetniški vodja lotil režije drame Striček Vanja Antona Čehovega. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.

Politika

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se je politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal. Po vojni je opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. Vedel je za povojni poboj in polemiziral s Kocbekom in Böllom. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.

Na Titovo pobudo je v vili Bistrica nad Tržičem ustanovil kulturniški triumvirat: J. V., M. Krleža in M. Ristić, ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti B. Ziherlu in M. Livšickemu je zagovarjal umetniško avtonomijo.

Delo

V literaturo se je vrnil z estetsko in »politično« odklonilno kritiko knjige E. Kocbeka Strah in pogum in s kritiko Juša Kozaka Lesena žlica. Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), degradacijo in nihilizem. Sem sodi polemika o vprašanjih moderne drame z Vladimirjem Kraljem (1961) in kritika režije M. Koruna Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski (1965). Polemično kulturnoaktualni so bili tudi članki Iz dnevnika in K našemu trenutku (Delo 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajših umetniških ustvarjanj.

Skoraj osemdesetleten je v Obrazih (1979, razširjena izdaja 1985) izdal svoje spomine. Obudil je spomin na pokojne: brata Milana, Ivana Cankarja, ki ga je videval na Rožniku, prijatelje Karla Dobido, Marija Kogoja, Ferda Kozaka, morda tudi Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vso slovenstvo: katoliški krog (France Koblar, France Stelé, Ivan Prijatelj, Anton Vodnik, Franc S. Finžgar, Izidor Cankar), Rihard Jakopič, Anton Lajovic, Alojz Gradnik, Anton Novačan, Ivan Pregelj, Pavel Golia, Oton Župančič, Juš Kozak, Fran Albreht, Miran Jarc, Prežihov Voranc in edina ženska Lili Novy. Poleg spomina je analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega in analitično predstavil portretirančevo delo. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi razširjeni izdaji je število obrazov naraslo na več kot trideset, tj. še: Srečko Kosovel (v sklepu obudi svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), Lojz Kraigher, Stanko Leben, Igo Gruden, Vladimir Bartol (zgodba o nastanku Alamuta), Mile Klopčič, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Edvard Kocbek (nanj kritični politični pogled), France Bevk.

Vidmarjev labodji spev je Mrtvaški ples (1983). Doživel je šok, ko so mu v oseminosemdesetem letu operirali rak na črevesju. V svoji minljivosti se je oprijel razmišljanja o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.

Posmrtno so izšla njegova pisma Karmeli Kosovel, starejši sestri Srečka Kosovela in nekdanji prijateljici Avgusta Černigoja, ki so ji ga v družini prepovedali in ki je študirala klavir v Münchnu, v katero se je zaljubil po Srečkovi smrti. Ob izredni čustveni nabitosti obsegajo pisma tudi visok kulturno-umetniški nivo.

Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (1921–42), s katero je imel sina Tita (1929–99, urednik Dela) ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila Nada Stritar (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je bil posvečen spis Angleški kralj ter Esej o lepoti. V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.

Bibliografija knjižnih izdaj

Nagrade

Zunanje povezave

Opombe

  1. ↑ Splošno žensko društvo 1901–1945, od dobrih deklet do feministk, 136–137. (COBISS)
  2. ↑ Josip Vidmar: Moj obraz. 451–460. (COBISS)

Viri

  • Patricija Maličev: Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!« Živa Vidmar o svojem očetu Josipu Vidmarju, slovenski kulturnopolitični osebnosti 20. stoletja. Delo, Sobotna priloga 1. 6. 2011.[1]
  • Jožica Grgič: Josip Vidmar: Komunizem – edina razumna izbira Delo 1. 6. 2011.[2]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Josip Vidmar.


{{subst:#if:Vidmar, Josip|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1895}} 

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1992}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1895

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1992}} 

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1992

}}]]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Josip_Vidmar&oldid=4190937«