Josip Vidmar

Josip Vidmar

Josip Vidmar [jósip vídmar], slovenski literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist in politik, * 14. oktober 1895, Ljubljana, † 11. april 1992, Ljubljana.

Bil je eden od ustanoviteljev OF in odposlanec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Bil je na drugem zasedanju Avnoja. Po vojni je bil predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije (do 1953), zbora narodov zvezne skupščine. Bil profesor za teorijo drame na Akademiji za igralsko umetnost. Leta 1949 postal redni član, od leta 1952 do 1976 pa predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Življenje

Josip se je rodil Josipini in Josipu Vidmarju, st. Je mlajši brat Milana, Mile (por. Favai), Staneta, Ivane (por. z Milanom Skrbinškom) ter starejši brat Cirila in Mete.

Josip Vidmar je po petih letih osnovne šole obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914. vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po 1. sv. v. je študiral filozofijo in literaturo v Pragi, Parizu, Zagrebu in 1932 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.

Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz ruske, nemške (maturitetni jezik), francoske, angleške, hrvaške književnosti, največ dramatike: Gogolja, Gribojedova, Krležo, Molièrea, Nušića, Puškina, Alekseja Tolstoja in dela drugih pisateljev. Prevod I. N. Andrejeva Črne maske je postal libreto Kogojeve opere.

Njegovo najvplivnejše delo je verjetno Kulturni problem slovenstva, izdano med diktaturo kralja Aleksandra leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po 2. sv. v. pa Obrazi, svojevrstni avtobiografsi spomini. V njej so z značilno kritičnostjo zapisana njegova pričevanja o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.

Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame Veronika Deseniška. Kritike je objavljal v Ljubljanskem zvonu (LZ). 1922. je ustanovil z A. Podbevškom in M. Kogojem modernistično revijo Trije labodje, ki pa je po 2. št. zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prnehala z izhajanjem. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo Kritika vkateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V LZ je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. Ušeničnik, A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico Kulturni problem slovenstva se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej O. Župančiča Adamič in slovenstvo, posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga Razvoj slovenskega narodnega vprašanja), hkrati pa sprožil krizo v Ljubljanskem zvonu (COBISS), zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo Sodobnost. Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal Gledališki list in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi "Dramaturški listki." Leta 1939 se je kot umetniški vodja lotil režije drame "Striček Vanja"Antona Čehovega. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.

Pred 2. sv. v. se je moral Vidmar opredeliti v dilemi: ali fašizem ali komunizem. Opredelil se je za sodelovanje s komunisti, zato se je politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. S tem se je začela njegova pot politika. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, bil član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal. Po vojni opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. — Kot politik se je zelo zgodaj odzval na slovensko kolaboracijo (1942 in na Zboru slovenskih odposlancev), vedel za povojne poboje in polemiziral s Kocbekom in Böllom. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.

Na Titovo pobudo je ustanovil kulturniški »triumvirat«: J. V., M. Krleža in M. Ristić (Vila Bistrica nad Tržičem), ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti B. Ziherlu in M. Livšickemu je J. V. spet zagovarjal umetniško avtonomijo.

Delo

V literaturo se je vrnil z estetsko in »politično« odklonilno kritiko knjige E. Kocbeka Strah in pogum in s kritiko J. Kozaka Lesena žlica. Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v ljubljanski Drami. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), degradacijo in nihilizem. Sem sodi polemika o vprašanjih moderne drame z V. Kraljem (1961) in kritika režije M. Koruna Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski (1965). Polemično kulturno-aktualni so bili tudi članki Iz dnevnika in K našemu trenutku (Delo, 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval zanj problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajših umetniških ustvarjanj.

Skoraj osemdesetleten se je lotil svojih spominov, ki jih je podal v Obrazih (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin na vse svoje mrtve: brata Milana, Ivana Cankarja, ki ga je videval na Rožniku, prijatelje Karla Dobido, Marija Kogoja, Ferda Kozaka, morda tudi Edvarda Kardelja in Borisa Kidriča ter vrsto sodobnikov – umetnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč usodno na slovenstvo samo: Katoliški krog (France Koblar, France Stelé, Ivan Prijatelj, Anton Vodnik, Franc S. Finžgar, Izidor Cankar), Rihard Jakopič, Anton Lajovic, Alojz Gradnik, Anton Novačan, Ivan Pregelj, Pavel Golia, Oton Župančič, Juš Kozak, Fran Albreht, Miran Jarc, Prežihov Voranc in edina ženska Lili Novy. Vse to je zapisal izpovedno in kritično prozno. Poleg spomina je analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega in napisal analitično študijo portretirančevega dela. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi razširjeni izdaji je število obrazov naraslo na več kot trideset, tj. še: Srečko Kosovel (v sklepu obudi svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), Lojz Kraigher, Stanko Leben, Igo Gruden, Vladimir Bartol (zgodba o nastanku Alamuta), Mile Klopčič, Ciril Kosmač, Miško Kranjec, Edvard Kocbek (nanj kritični politični pogled), France Bevk.

Vidmarjev labodji spev je Mrtvaški ples (1983). Doživel je šok, ko so mu v oseminosemdesetem letu operirali rak na črevesju. V svoji minljivosti se je oprijel razmišljanja o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.

Posmrtno so izšla njegova pisma Karmeli Kosovel, starejši sestri Srečka Kosovela in nekdanji prijateljici Avgusta Černigoja, ki so ji ga v družini prepovedali in ki je študirala klavir v Münchnu, v katero se je zaljubil po Srečkovi smrti. Ob izredni čustveni nabitosti obsegajo pisma tudi visok kulturno-umetniški nivo.

Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (1921–42), s katero je imel sina Tita (1929–99, urednik Dela) ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila Nada Stritar (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je bil posvečen spis Angleški kralj ter Esej o lepoti. V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.

Bibliografija knjižnih izdaj

• Kulturni problem slovenstva (1932) (COBISS)
• Oton Župančič: kritična portretna študija (1935) (COBISS)
• Literarne kritike (1951) (COBISS)
• Meditacije (1954) (COBISS)
• Dramaturški listki (1962) (COBISS)
• Drobni eseji (1962) (COBISS)
• Polemike (1963) (COBISS)
• Srečanje z zgodovino (1963) (COBISS)
• Literarni eseji (1966)(COBISS)
• Dnevniki (1968) (COBISS)
• Gledališke kritike (1968) (COBISS)
• Ivan Cankar (1969) (COBISS)
• Slovenske razprave (1970) (COBISS)
• K našemu trenutku (1973) (COBISS)
• Oton Župančič (1978) (COBISS)
• Obrazi (1979) (COBISS), (1985) (COBISS);
• Presoje (1980) (COBISS)
• Esej o lepoti (1981) (COBISS)
• Mrtvaški ples (19883) (COBISS)
• Slovensko pismo (1984) (COBISS)
• Sile časa (1985) (COBISS)
• Moj obraz zbrala in uredila Živa Vidmar (2011) (COBISS)

Nagrade

• nagrada komiteja za umetnost FLRJ leta 1949
• nagrada Zveze književnikov Jsle 1960
• Sterijina nagrada leta 1965
• Prešernova nagrada leta 1966
• nagrada Branka Gavella leta 1971
• Župančičeva nagrada leta 1975
• Kidričeva nagrada leta 1976
• nagrada Avnoja leta 1981
• Njegoševa nagrada leta 1981 (za knjigo Obrazi)

Zunanje povezave

• Josip: Vidmar: Dr. France Prešeren: Esej (1954)

Viri

• Patricija Maličev: Živa Vidmar: »kako, zaboga, ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?!« Živa Vidmar o svojem očetu Josipu Vidmarju, slovenski kulturnopolitični osebnosti 20. stoletja. Delo, Sobotna priloga 1. 6. 2011.[1]
• Jožica Grgič: Josip Vidmar: Komunizem – edina razumna izbira Delo 1. 6. 2011.[2]

{{subst:#if:Vidmar, Josip|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1895}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1992}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1895

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1992}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1992

}}]]