Škofijska knjižnica, Ljubljana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Redakcija: 17:38, 7. april 2014

Škofijska knjižnica je interna knjižnica Nadškofije Ljubljana in ima dve enoti: Vidmarjevo knjižnico in Škofijsko pastoralno knjižnico.

Zgodovinski razvoj

Vidmarjevo knjižnico je leta 1875 ustanovil ljubljanski škof Jernej Vidmar, ko je po svoji odpovedi škofovanju in preselitvi v Kranj zapustil zasebno knjižnico škofijski menzi. Nahaja se v nadškofijskem dvorcu, njen fond šteje 4057 del. Večinoma gre za starejše publikacije v nemškem in latinskem jeziku, v slovenščini je samo nekaj del (npr. Dalmatinova Biblia, Krajnşka zhbeliza, Kopitarjeva Glagolita Clozianus). Knjižnica ima Czernyjev abecedni katalog in ni odprta za javnost. Leta 1951 je bila razglašena za kulturni spomenik.

Škofijska pastoralna knjižnica se danes nahaja v stavbi Alojzijevišča (Poljanska cesta). Nastala je kot priročna knjižnica povojnega verskega lista Oznanilo (1945-1952) v škofijskem dvorcu. Knjižni fond se je vzpostavil z nakupi, darovi in zapuščinami umrlih klerikov (npr. škofov G. Rožmana, A. Kalana, A. B. Jegliča, A. Vovka; duhovnikov F. S. Finžgarja, A. Stroja, J. Šolarja, V. Kragla), in ukinjenih ustanov (npr. Zavod sv. Stanislava, Marijanišče). Knjižnica hrani nad 50.000 enot gradiva. Prevladujejo teološki, pastoralni in katehetski priročniki, verske revije ter umetnostno-zgodovinska dela.

Viri

- Škofijska knjižnica v Ljubljani

- D. Lovrić Anušić, J. Antolin Oman: Škofijska knjižnica v Ljubljani. Ljubljana, 2013. Zgibanka. (COBISS)

- K. Rivo: Škofijska knjižnica v Ljubljani. Ljubljana, 2001. Diplomsko delo. (COBISS)

@@ Vrstica 5: / Vrstica 5: @@
 ==Zgodovinski razvoj==
-'''Vidmarjevo knjižnico''' je leta [[1875]] ustanovil ljubljanski škof dr. [[Jernej Vidmar]], ko je po svoji odpovedi škofovanju in preselitvi v [[Kranj]] zapustil zasebno knjižnico škofijski menzi. Nahaja se v [[Nadškofijski dvorec, Ljubljana|nadškofijskem dvorcu]], njen fond šteje 4057 del. Večinoma gre za starejše publikacije v [[Nemški jezik|nemškem]] in [[Latinski jezik|latinskem]] jeziku, v [[Slovenščina|slovenščini]] je samo nekaj del (npr. [[Jurij Dalmatin|Dalmatinova]] ''Biblia'', ''[[Krajnska čbelica|Krajnşka zhbeliza]]'', [[Jernej Kopitar|Kopitarjeva]] ''[[Glagolita Clozianus]]''). Knjižnica ima Czernyjev abecedni katalog in ni odprta za javnost. Leta [[1951]] je bila razglašena za kulturni spomenik.
+'''Vidmarjevo knjižnico''' je leta [[1875]] ustanovil ljubljanski škof [[Jernej Vidmar]], ko je po svoji odpovedi škofovanju in preselitvi v [[Kranj]] zapustil zasebno knjižnico škofijski menzi. Nahaja se v [[Nadškofijski dvorec, Ljubljana|nadškofijskem dvorcu]], njen fond šteje 4057 del. Večinoma gre za starejše publikacije v [[Nemški jezik|nemškem]] in [[Latinski jezik|latinskem]] jeziku, v [[Slovenščina|slovenščini]] je samo nekaj del (npr. [[Jurij Dalmatin|Dalmatinova]] ''Biblia'', ''[[Krajnska čbelica|Krajnşka zhbeliza]]'', [[Jernej Kopitar|Kopitarjeva]] ''[[Glagolita Clozianus]]''). Knjižnica ima Czernyjev abecedni katalog in ni odprta za javnost. Leta [[1951]] je bila razglašena za kulturni spomenik.
 '''Škofijska pastoralna knjižnica''' se danes nahaja v stavbi [[Alojzijevišče, Ljubljana|Alojzijevišča]] ([[Poljanska cesta, Ljubljana|Poljanska cesta]]). Nastala je kot priročna knjižnica povojnega verskega lista [[Oznanilo (1945-1952)]] v škofijskem dvorcu. Knjižni fond se je vzpostavil z nakupi, darovi in zapuščinami umrlih klerikov (npr. škofov [[Gregorij Rožman|G. Rožmana]], [[Andrej Kalan|A. Kalana]], [[Anton Bonaventura Jeglič|A. B. Jegliča]], [[Anton Vovk|A. Vovka]]; duhovnikov [[Fran Saleški Finžgar|F. S. Finžgarja]], [[Alojzij Stroj|A. Stroja]], [[Jakob Šolar|J. Šolarja]], [[Viktor Kragl|V. Kragla]]),  in ukinjenih ustanov (npr. [[Zavod sv. Stanislava]], [[Marijanišče, Ljubljana|Marijanišče]]). Knjižnica hrani nad 50.000 enot gradiva. Prevladujejo teološki, pastoralni in katehetski priročniki, verske revije ter umetnostno-zgodovinska dela.