Manihejstvo: Razlika med redakcijama
m Bot: Migracija 54 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q131165 |
dopolninjeno |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Manihejstvo''' je [[gnosticizem|gnostična]] [[religija]], ki jo je širil v [[3. stoletje|tretjem stoletju]] po takratnem [[Sasanidi|Perzijskem cesarstvu]] in njegovem obrobju [[prerok]] [[Mani]] (216-277). Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji [[svetovna religija|svetovne religije]], saj se je z [[misijonar]]sko dejavnostjo iz [[Perzija|Perzije]] razširilo vse do [[Sredozemlje|Sredozemlja]] in [[Etiopija|Etiopije]] na zahodu ter preko [[Srednja Azija|Srednje Azije]] ob [[Svilna pot|svilni poti]] vse do severnih delov [[Kitajska|Kitajske]] na vzhodu.<ref name="Eliade 1996, str. 234">Eliade 1996, str. 234</ref> |
'''Manihejstvo''' je [[gnosticizem|gnostična]] [[religija]], ki jo je širil v [[3. stoletje|tretjem stoletju]] po takratnem [[Sasanidi|Perzijskem cesarstvu]] in njegovem obrobju [[prerok]] [[Mani]] (216-277), ki je bil pod vplivom [[Mitraizem|mitraizma]], [[Krščanstvo|krščanstv]]a in gnosticizma. |
||
Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji [[svetovna religija|svetovne religije]], saj se je z [[misijonar]]sko dejavnostjo iz [[Perzija|Perzije]] razširilo vse do [[Sredozemlje|Sredozemlja]] in [[Etiopija|Etiopije]] na zahodu ter preko [[Srednja Azija|Srednje Azije]] ob [[Svilna pot|svilni poti]] vse do severnih delov [[Kitajska|Kitajske]] na vzhodu.<ref name="Eliade 1996, str. 234">Eliade 1996, str. 234</ref> |
|||
[[Krščanstvo]] ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko [[herezija|herezije]]. Ostro so ga kritizirali in preganjali še [[novoplatonizem|novoplatonisti]],<ref>Plotin</ref> perzijski [[zaratustrstvo|magi]], [[Judje]] in [[muslimani]].<ref name="Eliade 1996, str. 234"/> |
[[Krščanstvo]] ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko [[herezija|herezije]]. Ostro so ga kritizirali in preganjali še [[novoplatonizem|novoplatonisti]],<ref>Plotin</ref> perzijski [[zaratustrstvo|magi]], [[Judje]] in [[muslimani]].<ref name="Eliade 1996, str. 234"/> |
||
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij ([[sinkretizem]]). Mani naj bi dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je [[dualizem]]: vedno obstajata dve enakovredni [[počelo|počeli]] (dobro in slabo). V manihejstvu ima [[Jezus Kristus|Jezus]] status [[prerok]]a, ki pa ni isti kot trpeči Kristus. |
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij ([[sinkretizem]]). Mani naj bi dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je [[dualizem]]: vedno obstajata dve enakovredni [[počelo|počeli]] (dobro in slabo, svetloba in tema oziroma bog in satan). V manihejstvu ima [[Jezus Kristus|Jezus]] status [[prerok]]a, ki pa ni isti kot trpeči Kristus. Privržencem je svetoval askezo. Zaratustrovci so ga izgnali v Indijo in ga živega odrli in križali. Privržence je obsodil tudi Dioklecijan, kar pa ni preprečilo širjenja nauka v Rim in Afriko v 4. stoletju. |
||
Najbolj znan pristaš je bil [[Sveti Avguštin]], ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo. |
Najbolj znan pristaš je bil [[Sveti Avguštin]], ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo. |
||
V kitajskem Turkestanu je sekta obstajala do 10. stoletja in vplivala na različne herezije v srednjeveškem krščanstvu. |
|||
== Literatura == |
== Literatura == |
||
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ''Zgodovina religioznih verovanj in idej''. Ljubljana, 1996, zv. 2, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
* [[Mircea Eliade|Eliade, Mircea]], ''Zgodovina religioznih verovanj in idej''. Ljubljana, 1996, zv. 2, str. 228-34 {{COBISS|ID=59577856}} |
||
* Oxfordova enciklopedija zgodovine, Od pradavnine sdo 19. stoletja, DZS, 1993, ISBN 86-341-0840-6 |
|||
== Glej tudi == |
|||
* [[Mani]] |
|||
== Reference == |
== Reference == |
||
Redakcija: 14:19, 6. februar 2014
Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v tretjem stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in njegovem obrobju prerok Mani (216-277), ki je bil pod vplivom mitraizma, krščanstva in gnosticizma.
Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji svetovne religije, saj se je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob svilni poti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu.[1]
Krščanstvo ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko herezije. Ostro so ga kritizirali in preganjali še novoplatonisti,[2] perzijski magi, Judje in muslimani.[1]
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij (sinkretizem). Mani naj bi dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je dualizem: vedno obstajata dve enakovredni počeli (dobro in slabo, svetloba in tema oziroma bog in satan). V manihejstvu ima Jezus status preroka, ki pa ni isti kot trpeči Kristus. Privržencem je svetoval askezo. Zaratustrovci so ga izgnali v Indijo in ga živega odrli in križali. Privržence je obsodil tudi Dioklecijan, kar pa ni preprečilo širjenja nauka v Rim in Afriko v 4. stoletju.
Najbolj znan pristaš je bil Sveti Avguštin, ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo.
V kitajskem Turkestanu je sekta obstajala do 10. stoletja in vplivala na različne herezije v srednjeveškem krščanstvu.
Literatura
- Eliade, Mircea, Zgodovina religioznih verovanj in idej. Ljubljana, 1996, zv. 2, str. 228-34 (COBISS)
- Oxfordova enciklopedija zgodovine, Od pradavnine sdo 19. stoletja, DZS, 1993, ISBN 86-341-0840-6
