Zvočnik (jezikoslovje): Razlika med redakcijama
mBrez povzetka urejanja |
Popravek "jezičnika j r" v "jezičnika l r". |
||
| Vrstica 1: | Vrstica 1: | ||
'''Zvóčniki''' so [[soglasnik]]i srednje odprtostne stopnje, srednje zvonkosti, trajni, brez pomensko razločevalnih parov glede na [[zvenečnost]]. Vsi zvočniki so zvenečni, samo ''v'' ima nezvenečo različico, tj. <nowiki>[ʍ]</nowiki>. V slovenskem [[knjižni jezik|knjižnem jeziku]] so zvočniki [[nosnik]]a ''m'' ''n'', [[jezičnik]]a |
'''Zvóčniki''' so [[soglasnik]]i srednje odprtostne stopnje, srednje zvonkosti, trajni, brez pomensko razločevalnih parov glede na [[zvenečnost]]. Vsi zvočniki so zvenečni, samo ''v'' ima nezvenečo različico, tj. <nowiki>[ʍ]</nowiki>. V slovenskem [[knjižni jezik|knjižnem jeziku]] so zvočniki [[nosnik]]a ''m'' ''n'', [[jezičnik]]a l ''r'' in [[drsnik]]a ''v'' ''j''.<ref>Slovenski pravopis, Ljubljana 2007, str. 208.</ref> |
||
Najdemo jih (poleg [[samoglasnik]]ov) v besedi '''ml'''i'''n'''a'''rj'''e'''v''' ali na primer v besedni zvezi '''rj'''a'''v'''a '''l'''i'''m'''o'''n'''a. |
Najdemo jih (poleg [[samoglasnik]]ov) v besedi '''ml'''i'''n'''a'''rj'''e'''v''' ali na primer v besedni zvezi '''rj'''a'''v'''a '''l'''i'''m'''o'''n'''a. |
||
Redakcija: 10:46, 29. januar 2014
Zvóčniki so soglasniki srednje odprtostne stopnje, srednje zvonkosti, trajni, brez pomensko razločevalnih parov glede na zvenečnost. Vsi zvočniki so zvenečni, samo v ima nezvenečo različico, tj. [ʍ]. V slovenskem knjižnem jeziku so zvočniki nosnika m n, jezičnika l r in drsnika v j.[1]
Najdemo jih (poleg samoglasnikov) v besedi mlinarjev ali na primer v besedni zvezi rjava limona.
Ne vplivajo na (ne)zvenečnost soglasnika pred seboj, kar omogoča razločitev v izgovorjavi med zvenečim nezvočnikom in njegovim nezvenečim parom, na primer dvoj, tvoj.
Izgovarjava
Zvočnike izgovarjamo z malo oviranim pretokom zraka na izgovornih mestih. Pri m in n je narejena zapora z ustnicami oziroma jezikom, zrak gre skozi nosno votlino (m in n sta edina nosnika med slovenskimi glasniki); pri r gre zrak prek tresoče se jezične konice, pri l ob straneh jezika; v se tvori ob zgornjih sekalcih s spodnjo ustnico, njegove različice pa se tvorijo med obema ustnicama, pri j gre zrak med jezikom in nebom.[2]