Ivo Andrić

Za druge pomene glej Ivo Andrić (razločitev).

Ivo Andrić

Ivo Andrić (srbsko Иво Андрић), bosanski književnik in diplomat, * 9. oktober 1892, Dolac pored Travnika, Avstro-Ogrska (današnja BiH), † 13. marec 1975, Beograd.

Ivo Andrić je bil književnik in diplomat ter edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini (Na Drini ćuprija) (napisan 1945), kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije, se Andrić v Srbiji obravnava kot izključno srbski književnik, medtem, ko ga v Hrvaški smatrajo tudi kot hrvaškega književnika. Med strokovnjaki svetovne književnosti prevladuje mišljenje, da je njegovo najvažnejše delo vezano na srbske kulturne prostore. Bil je tudi član Srbske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Življenje

Ivo Andrić se je rodil 9. oktobra 1892. leta v Dolcu pri Travniku, v takratni Avstro-Ogrski. Matične knjige pričajo da je bil sin Antuna Andrića in Katarine (rojene Pejić). Krščen je bil po rimsko katoliškem obredu v Ivana Andrića, čeprav se sam večji del svojega življenja razglaša za Srba. Pri starosti dveh let izgubi očeta ter se z materjo preseli v Višegrad, k očetovi sestri Ani in njenemu možu. Tu konča osnovno šolo nato pa se leta 1903 vpiše v sarajevsko Veliko gimnazijo, najstarejšo bosansko-hercegovsko srednjo šolo. Nadalje študira slovansko književnost in zgodovino na filozofskih fakultetah v Zagrebu, Dunaju, Krakovu in Gradcu. Leta 1924 zagovori doktorsko disertacijo na temo Razvoj duhovnega življenja v Bosni pod vplivom turške vladavine (Die Entwicklung des geistigen Lebens in Bosnien unter der Einwirkung der türkischen Herrschaft), na Univerzi v Gradcu.

V gimazijskih letih je bil Andrić goreč zagovornik povezovanja »jugoslovanstva«. Bil je pripadnik liberalnega nacionalističnega gibanja Mlada Bosna ter strasten borec za osvoboditev južno slovanskih narodov izpod Avstro-Ogrske oblasti.

Svojo prvo pesem U sumrak je objavil leta 1911 v Bosanski vili. Naslednje leto je začel študirati na Filozofski fakulteti Kraljeve univerze v Zagrebu, kjer je prejemal štipendijo hrvaškega kulturno-izobraževalnega društva Napredak. Šolanje nadaljuje na Dunaju ter Krakovu, kjer dočaka I. svetovno vojno.

Po izbruhu vojne se vrne v domovino. Prispevši v Split, sredi julija, ga avstrijska policija nemudoma aretira in zapre v šibenski, zatem pa mariborski zapor, kjer kot politični zapornik ostane do sredine marca 1915. Med zidovi mariborskega zapora, v temi samice, ponižan od izmečkov intenzivno piše pesmi v prozi.

Po izpustu iz zapora, mu oblasti odredijo hišni pripor v Ovčarevu in Zenici, kjer ostane vse do 1917. leta.

Po vojni in spremembi oblasti se prične Andrićeva diplomatska kariera; leta 1920 je postavljen za uradnika v poslaništvu v Vatikanu, zatem pa je deloval še kot diplomat na konzulatih v Bukarešti, Trstu in Gradcu. V tem času je objavil zbirko pesmi v prozi "Nemiri", pripovedke "Ćorkan i Švabica", Mustafa Madžar, Ljubav u kasabi in druge.

Leta 1927 je delal v konzulatih v Marseillu in Parizu, naslednje leto pa na poslaništvu v Madridu. Tega leta je bila objavljena njegova pripovedka Most na Žepi. Od 1930 do 1933 je bil sekretar stalne delegacije Kraljevine Jugoslavije pri Društvu narodov v Ženevi. V tem času je objavil prvi del trilogije Jelena, žena koje nema. Med obema vojnama je zavzemal funkcijo pooblaščenega ministra in izrednega poslanca jugoslovanske vlade v Berlinu (do 1939). Po začetku II. svetovne vojne, zaradi nestrinjanja z oblastmi v Beogradu, da odpoved na mesto ambasadorja in se vrne v Beograd. Med vojno živi odmaknjeno v svojem stanovanju v Beogradu (na Zelenem vencu, za katerega je rekel, da je najgrše mesto na svetu) in ne dovoli nikakršno tiskanje ali objavljanje svojih del. Takrat tudi piše svoja najboljša dela, ki so kasneje doživela svetovno slavo.

Skoraj desetletje po vojni, leta 1954 se pričlani Komunistični Partiji Jugoslavije in postane tudi prvi predsednik Zveze književnikov Jugoslavije. Bil je prvi, ki je podpisal Novosadski dogovor o srbo-hrvaškem knjižnem jeziku. Tega leta tudi izda roman Prokleta Avlija v Matici Srpskoj.

Dela

Andrić je v književnost vstopil s pesmima v prozi U sumrak in Blaga i dobra mesečina, objavljenima v Bosanski vili 1911. leta. Pred I. svetovno vojno, junija 1914, je v zborniku Hrvatska mlada lirika objavljenih šest Andrićevih pesmi v prozi (Lanjska pjesma, Strofe u noči, Tama, Potonulo, "Jadni nemir" in Noč crvenih zvijezda). Prvo knjigo verzov v prozi Ex Ponto je objavil 1918. leta v Zagrebu, leta 1920 pa izda zbirko Nemiri v Beogradu. Vse Andrićeve lirske pesmi, ki za časa njegovega življenja niso bile izdane, so bile zbrane in objavljene po njegovi smrti, leta 1976 v Beogradu, pod nazivom Šta sanjam i šta mi se događa.

Andrićeva dela lahko razdelimo v nekaj tematsko-žanrskih celot.

• V prvi fazi, ki jo obeležujeta lirika in pesmi v prozi (Ex Ponto, Nemiri), je njegovo doživljanje sveta obarvano z osebnim eksistencionalno-spiritualnim iskanjem, ki je bilo deloma navdahnjeno z literaturo, ki jo je v tem času prebiral (npr. Kirkegor). Mišljenja kritikov o umetniških dosegih tega zgodnjega obdobja so deljena: medtem ko srbski kritik Nikola Mirković v njih vidi vrhunec Andrićevega ustvarjanja, pa hrvaški literarni zgodovinar Tomislav Ladan, smatra da gre za nepomembne, adolescentne nemire, ki odražajo piščevo nezrelost ter nimajo globlje vrednosti.

• Druga faza, ki traja do II. svetovne vojne, je zaznamovana z Andrićevim usmerjanjem k pripovedniški prozi, na literarnem področju, ter z definitivnim prehodom na srbsko ekavico (za razliko od bosanske jekavice), na jezikovnem področju. Posledica slednjega je bila pogosto čudna mešanica, kjer pripovedovalec uporablja ekavski, protagonisti pa kakšen od jekavskih ali ikavskih dialektov. Po splošnem mnenju za to fazo velja, da se je Andrić 'našel', in zato spada to med umetniško najproduktivnejše obdobje, z večino njegovih najbolj cenjenih zgodb.

Slogovno ni bil nagnjen eksperimentom, ki so v tem obdobju dominirali v literarnem svetu, temveč je ostal zvest klasični tradiciji realizma 19. stoletja. Opisoval je svojo vizijo Bosne kot dežele na prepadu med vzhodom in zahodom, dežele prepojene z iracionalizmom, versko nestrpnostjo ter čustvenimi izbruhi, večinoma v erotičnem smislu. Literarne osebe so praviloma predstavniki vseh štirih bosanskih, etnično-verskih skupnosti – Bošnjaki (muslimani), Srbi (pravoslavci), Hrvati (rimokatoliki) ter Židi. Pogosto so poimenovani s pejorativnimi imeni (Vlahi, Turki), pojavljajo pa se tudi tujci. Časovno obdobje zgodb v glavnem pokriva 19. stoletje, pa tudi predhodna obdobja ter 20. stoletje.

• Tretja faza je zaznamovana z obsežnejšimi deli; nastali so romani Na Drini Ćuprija, Travnička hronika, Gospođica in nedokončano delo Omerpaša Latas, kakor tudi najpomembnejše delo tega obdobja, pripoved Prokleta avlija. Z izjemo Gospođice, realističnega psihološkega romana, postavljenega v srbsko sredino, se dogajanje ostalih del v glavnem odvija v Bosni, časovno pa v njeni preteklosti ali pa spoju med preteklostjo in sedanjostjo.

Kritike

Andrićev kip v Beogradu

Ocene Andrića kot romanopisca so vse prej kot enotne; po mnenju nekaterih je sloneč na pripovedovanju zgoščeno izraženih misli, temelječih na lastni izkušnji uspel ustvariti prepričljiv svet »Orienta v Evropi«, sodeč po drugih, pa je predvsem avtentičen avtor krajšega obsega (kot na primer Čehov), ter s tem najboljši v novelah in pripovedkah. Slednji mu tudi odrekajo vrednosti dosežkov v daljših kompozicijah.

Po Andrićevi smrti so se, sprva prikrito, kasneje pa odprto (zlasti po razpadu Jugoslavije) začele pojavljati tudi negativne kritike piščevega opusa, kar pa ni bilo možno za časa njegovega življenja, ko je užival status nedotakljivega državnega pisca. Te kritike se dotikajo dveh dilem: nacionalno-politične in estetsko-književne.

Prva, gledana iz hrvaškega zornega kota, mu očita, da je bil narodni odpadnik in protagonist velikosrbske ideologije v unitarističnem jugoslovanskem duhu. Četudi je uvrščen v razne antologije hrvaške književnosti, pa je njegov trenutni status v Hrvaški nezavidljiv. Podobne ocene prihajajo tudi s strani Bošnjakov, s tem, da mu očitajo še to, da v svojih delih prikazuje bosanske muslimane kot Turke - napol azijatske nasilneže, ki jih podzavestno preganja kompleks izdaje, zaradi spreobrnitve v islam.

Druga polemika je resnejša in dolgoročno pomembnejša. Cilja pa na precenjenost Andrića kot pisca ter na njegovo zastarelost in posplošenost njegovih karakterov.

Kakorkoli, Andrić je v svetu znan v glavnem po svojih dveh romanih, Na Drini ćuprija ter Travnička hronika. Njegovo pripovedovanje v navedenih delih se odlikuje po prepričljivo dočarani atmosferi, značilnemu opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki dodelanosti – večina njegovih likov je motivirana z biološkimi nujnostmi in determinizmom v obnašanju, kar močno spominja na naturalizem 19. stoletja. Razen omenjenih del, je avtor objavil še niz pripovedk, potopisne in esejistične proze, ter verjetno najboljše delo pozne faze, zbirko aforističnih zapisov Znakovi pored puta (posthumno izdane).

Lahko bi se reklo, da Ivo Andrić ostaja sporni klasik, okoli katerega tečejo politične polemike. Ta avtor vse pogosteje postaja predmet političnih sporov in vse manj služi kot vir inspiracije modernim pisateljem.

Navedki

• Zloba in dobrota enega naroda sta produkt dogodkov v katerih le-ta živi in se razvija

(Ivo Andrić)

Glej tudi

• seznam srbskih pisateljev
• seznam srbskih pesnikov

{{subst:#if:Andrić, Ivo|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1892}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1975}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1892

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1975}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1975

}}]]