Josip Lavtižar: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.243.138 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Dbc334
Vrstica 1: Vrstica 1:
Drogeral se je
{{bioslika|islike=Josip Lavtižar.jpg}}
{{bioslika|islike=Josip Lavtižar.jpg}}
'''Josip Lavtižar''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[skladatelj]], [[zgodovinar]] in [[potopis]]ec, * [[12. december]] [[1851]], [[Kranjska Gora]], † [[20. november]] [[1943]], [[Rateče]].
'''Josip Lavtižar''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[skladatelj]], [[zgodovinar]] in [[potopis]]ec, * [[12. december]] [[1851]], [[Kranjska Gora]], † [[20. november]] [[1943]], [[Rateče]].

Redakcija: 12:09, 25. oktober 2013

Josip Lavtižar

Josip Lavtižar, slovenski rimskokatoliški duhovnik, skladatelj, zgodovinar in potopisec, * 12. december 1851, Kranjska Gora, † 20. november 1943, Rateče.

Življenjepis

Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok v domačiji, ki se ji je po domače reklo Pri Žnidarju. Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v Ljubljano, kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec Alojzijevišča pa še gimnazijo. Po maturi leta 1870 je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika.

Svojo prvo kaplansko službo je dobil leta 1875 v Gorjah, leta 1877 pa je odšel v Tržič, kjer je spoznal Jakoba Aljaža. Kasneje je služboval še v Poljanah nad Škofjo Loko in v Šenčurju. Leta 1885 je začel obiskovati višjo cerkevno šolo v Regensgurgu, ki jo je leto kasneje zaključil z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.

Svojo prvo službo kot župnik je dobil v Bukovščici v Selški dolini, od tam pa je odšel v Kokro in za kratek čas na Bled. Decembra leta 1896 je postal župnik v Ratečah, kjer je ostal do svoje smrti. Upokojil se je pri 88 letih in nato živel v Planici. Med drugo svetovno vojno so brez župnika ostale kar tri gorenjske župnije, zato je takrat devetdesetletni Lavtižar spet postal aktiven. Prevzel je delo na treh župnijah, Dovjah, Kranjski Gori in Ratečah-Planici. Leta 1941 so ga Nemci aretirali in deportirali v Mekinje, a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.

Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman. Še danes je v poletnih mesecih v njej redno nedeljsko bogoslužje. Planinski pisatelj Janko Mlakar je o Josipu Lavtižarju leta 1952 zapisal: »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo.« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. V knjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov.

Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih skladb, napisal pa je tudi štiri operete. Poleg tega je napisal še igro Nikoli v Ameriko in v župnišču uredil prvo gledališče v Ratečah. Ob skladateljskem in gledališkem delu se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica (1897), Zgodovina župnij v dekaniji Kranj (1898) in Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj (1901). Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med prvo svetovno vojno za vojaške potrebe zaplenila tedanja država Avstro-Ogrska. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem. Znana so še njegova naslednja literarna dela Pri Severnih Slovanih (1906), Junaška doba Slovencev (1936) in Naši zaslužni možje (1942).

Lavtižar je zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v Tamarju, ki so ga postavili leta 1889.

V spomin na Josipa Lavtižarja se vsako leto v občini Kranjska Gora odvijajo tradicionalni Lavtižarjevi dnevi, ki so posvečeni kulturi in jih s pomočjo občine Kranjska Gora organizira Kulturno prosvetno društvo Josip Lavtižar.

{{subst:#if:Lavtižar, Josip|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1851}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1943}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1851

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1943}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1943

}}]]