Vizigotsko kraljestvo: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
Toledsko kraljestvo
(Špansko arijansko kraljestvo)
(Toledsko kraljestvo)
 
Naslednji vizigotski kralj je bil [[Leovigild]] (vladal 569-21. april 586). Bil je učinkovit vojskovodja, ki je utrdil vizigotsko oblast v Španiji. V 570. letih se je na jugu vojskoval z Bizantinci in ponovno osvojil Kordobo. Vojskoval se je tudi s Svebi na severu in drugimi manjšimi neodvisnimi ljudstvi, vključno z Baski in Kantabrijci. Pomiril je severno Španijo, popolno podjarmljenje njenih ljudstev pa mu ni uspelo. Ko je za sovladarja razglasil svojega sina [[Hermenegild]]a, je izbruhnila državljanska vojna. Hermenegild je bil prvi vizigotski kralj, ki je zaradi svojih tesnih vezi z Rimljani prestopil v katolištvo. Po porazu v državljanski vojni leta 584 je moral v izgnanstvo. Leovigild je do konca svoje vladavine združil ves Iberski polotok, vključno s Svebskim kraljestvom, katerega je osvojil leta 585 po svebski državljanski vojni, ki je izbruhnila po smrti kralja Mira. Leovigild je z dinastičnimi porokami vzpostavil prijateljske odnose s Franki, ki so med celotno njegovo vladavino mirovali. Bil je tudi prvi barbarski kralj, ki je ustanavljal nova mesta, med njimi ''Reccopolis'' in ''Victoriacum'' (Vitoria-Gasteiz, Baskija).<ref>''New Cambridge Medieval History I.'', str. 183 - 209.</ref><ref>''Cambridge Ancient History II.'', str. 122-124.</ref>
 
===Katoliško Toledsko kraljestvo===
[[Slika:Reccared I Conversión, by Muñoz Degrain, Senate Palace, Madrid.jpg|thumb|left|Rekaredova spreobrnitev]]
Ko je Leovigildov sin [[Rekared I.]] (vladal 586-601) postal kralj, je prestopil v [[katolištvo|katoliško vero]]. Prestop je sprožil nekaj nemirov, med katerimi je bil najbolj opazen upor arijanskega škofa Méride. Vse upore so zatrli. Rekared I. je odbil napad Frankov na severu in nato leta 589 predsedoval tretjemu cerkvenemu zboru v Toledu. Na zboru je razlasil svojo [[nicejsko veroizpoved|nicejsko veroizpoved]] in obsodil [[arijanstvo]]. Privzel je ime Flavij, družinsko ime Konstantinske dinastije, in se razglasil za naslednika rimskih cesarjev. V [[Betika|Betiki]] se je vojskoval z Bizantinci, ki so proti njemu sprožili novo ofenzivo.<ref>''New Cambridge Medieval History I.'', str. 346-350.</ref>
Leta 601 je na prestol prišel Rekaredov sin [[Liuva II.]], katerega je leta 603 v zaroti odstavil vizigotski plemič [[Viterig]] (vladal 603-610). Od leta 610 do 631 se je zvrstilo več kraljev, katerih vladavina se je pogosto končala z njihovim umorom. V tem obdobju je bilo dokončno osvojeno bizantinsko ozemlje na jugu Iberskega polotoka, medtem ko se je vojna z Baski in Asturci na severu nadaljevala vse do konca obstoja Vizigotskega kraljestva.
 
Vsi kralji v tem obdobju, posebno Sizebud (vladal 612-621) so se ukvarjali z versko zakonodajo in sprejeli več ostrih zakonov proti Judom, ki je mnoge Jude prisilila k prestopu v [[krščanstvo]]. Sizebud se je uspešno vojskoval z Bizantinci in osvojil več njihovih mest, med njimi tudi [[Málaga|Málago]]. Bizantince je dokončno porazil kralj [[Svintila]] (vladal 621–631), ki je do leta 625 osvojil vse njihovo ozemlje na Iberskem polotoku. Svintila so leta 631 odstavili Franki in ga zamenjali s [[Sizenand]]om (vladal 631–636).<ref>''New Cambridge Medieval History I.'', str. 350-353.</ref>
 
Nestabilnost kraljestva v tem obdobja bi lahko pripisali borbi za oblast med kralji in plemstvom. Versko zedinjenje je utrdilo politično moč cerkve, ki se je izkazovala preko cerkvenih zborov v Toledu, in plemstva. Na četrtem cerkvenem zboru, ki je bil sklican med kratkotrajnim Sizenandovim vladanjem leta 633, so kralja izobčili in izgnali in ga zamenjali s [[Hintila|Hintilo]] (vladal 636–639). Cerkveni zbori so zdaj postali najmočnejša institucija v vizigotski državi. Prevzeli so glavno vlogo pri odločanju o nasledstvu, tako da so kralja zdaj volili gotski plemiški "senatorji" in cerkveni dostojanstveniki. Uzakonili so tudi svojo pravico do razprave v vseh posvetnih in političnih zadevah, ki bi lahko vplivale na cerkev. Nazadnje so odločili, da mora kralj umreti v miru in se mora po smrti razglasiti za sveto osebo, s čimer so želeli končati nasilje in umore kraljev, ki so se dogajali v preteklosti. Vsemu temu navkljub je prišlo do novega državnega udara v katerem so Hintila leta 639 odstavili. Na njegovo mesto je prišel kralj [[Tulga]], ki je bil že v tretjem letu vladanja odstavljen. Zbor je za novega kralja izvolil [[Hindasvind]]a (vladal 642–653).
 
Med njegovo vladavino in vladavino njegovega sina [[Rekesvind]]a (vladal 653–672) so zbrali in leta 654 objavili najpomembnejši vizigotski zakonik ''[[Liber Iudiciorum]]''. V zakoniku so bili zbrani zakoniki prejšnjih kraljev, na primer ''Breviarium Alarici'' Alarika II. in Leovigilda, in jim dodali mnogo novih zakonov. Zakonik je skoraj v celoti temeljil na [[rimsko pravo|rimskem pravu]], v nekaterih redkih primerih tudi na starem germanskem pravu. Novi zakonik je veljal tako ta gotsko kot za špansko prebivalstvo, za katere je pred tem veljala različna zakonodaja, in zamenjal vse stare zakonike. Med ukinjenimi starimi zakoni so bili tudi strogi zakoni proti Judom.
 
Iz ''Libra Iudiciorum'' je razvidno, da se je spremenil tudi sistem delitve na vojaško in civilno upravo, s čimer so vojvode (''duces provinciae'') in grofi (''comes civitatis'') prevzeli več odgovornosti, kot so jih imeli pred tem. Kraljevi služabniki ali sužnji so lahko postali ugledni uradniki in imeli široka upravna pooblastila. Ženske so lahko nasledile zemljo in plemiški naslov in z njima razpolagale neodvisno od svojih zakonskih mož ali moških sorodnikov. Če niso imele zakonitih naslednikov, so ju lahko z oporoko predale komurkoli. Ženske, starejše od štirinajst let, so lahko pričale pred sodiščem, po dvajsetem letu pa so se lahko svobodno poročale.
 
[[Slika:Chindasuinth.jpg|thumb|right|Kralj Hindasvind iz ''Albedenškega zakonika'']]
 
Hindasvind je okrepil svojo oblast na račun plemstva in cerkve. Usmrtil je dal približno 700 plemičev in prisilil cerkvene dostojanstvenike, da so mu prisegli zvestobo. Na sedmem cerkvenem zboru v Toledu je uzakonil svojo pravico do izobčanja klerikov, ki so delovali proti njemu. Z zvijačo je za sovladarja razglasil svojega sina [[Rekesvind]]a, kar je sprožilo nov neuspešen upor gotskega plemstva in Baskov. Rekesvind (vladal 653–672) je sklical nov cerkveni zbor v Toledu, na katerem je omilil kazni za izdajo in potrdil pristojnost zbora za voljenje kraljev.<ref>''New Cambridge Medieval History I.'', str. 356-360.</ref>
 
Rekesvindov naslednik [[Vamba]] (vladal 672–680) je bil izvoljen kralj. Od samega začetka vladanja se je soočal z upori v Tarakoniji in začutil potrebo po reformi armade. Sprejel je zakon, po katerem so morali pri obrambi kraljestva sodelovati vsi vojvode, grofi in drugi vojaški poveljniki in celo škofje. Za nesodelovanje so bile zagrožene ostre kazni. Vamba so v krvavem državnem udaru odstavili.
 
Njegov naslednik kralj [[Ervig]] (vladal 680–687) je sklical nov cerkven zbor in razveljavil Vambove ostre zakone, določbe v zvezi z armado pa so ostale v veljavi. Ervig je za svojega sovladarja izbral zeta Erviga, ki je kljub nasprotivanju toledskega škofa leta 693 sklical 16. toledski cerkveni zbor, na katerem so obsodili škofov upor. Na 17. zboru leta 694 so ponovno sprejeli ostre zakone proti Judom, domnevno zaradi zarote, in mnoge zasužnjili, predvsem tiste, ki so izstopili iz krščanstva. Ervig je leta 698 za svojega sovladarja imenoval sina [[Vitica]]. O njegovem vladanju ni veliko znanega, razen tega, da je med njegovima sinovoma Ahilo in Ardom in kraljem Roderikom, ki je zasedel Toledo, izbruhnila državljanska vojna.<ref>''New Cambridge Medieval History I.'', str. 360-369.</ref>
 
==Sklici==
31.568

urejanj

Navigacijski meni