Vizigotsko kraljestvo: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
Toulouško kraljestvo
Octopus (pogovor | prispevki)
Špansko arijansko kraljestvo
Vrstica 43: Vrstica 43:
|leader2 = [[Teodorik I.]]
|leader2 = [[Teodorik I.]]
|year_leader2 = 418-451
|year_leader2 = 418-451
|leader3 = [[Evric]]
|leader3 = [[Evrik]]
|year_leader3 = 466-484
|year_leader3 = 466-484
|leader4 = [[Alarik II.]]
|leader4 = [[Alarik II.]]
Vrstica 92: Vrstica 92:
[[Slika:Battle between Clovis and the Visigoths.jpg|thumb|right|Klodvik I. v bitki z Vizigoti]]
[[Slika:Battle between Clovis and the Visigoths.jpg|thumb|right|Klodvik I. v bitki z Vizigoti]]


Vizigoti so se nato sprli s [[Franki]] kralja [[Klodvik I.|Klodvika I.]] (vladal 481-511), ki je osvojil severno Galijo. Po kratki vojni s Franki je moral Alarik zatreti upor v Tarakonski Hispaniji, katerega je verjetno sprožilo priseljevenje Vizigotov, ki so pred pod pritiskom Frankov umaknili v Hispanijo. Leta 507 so Franki ponovno napadli, tokrat skupaj z zavezniki Burgundi. Alarik II. je bil v bitki pri Vouilléju pri [[Poitiers]]u ubit in Franki so oplenili Toulouse. Vizigoti so do leta 508 izgubili večino svojega ozemlja v Galiji. Obdržali so samo Septimanijo na njenem skrajnem jugu.<ref>''Cambridge Ancient History'', str. 113-114.</ref>
Vizigoti so se nato sprli s [[Franki]] kralja [[Klodvik I.|Klodvika I.]] (vladal 481-511), ki je osvojil severno Galijo. Po kratki vojni s Franki je moral Alarik zatreti upor v [[Tarakonska Hispanija|Tarakonski Hispaniji]], katerega je verjetno sprožilo priseljevenje Vizigotov, ki so pred pod pritiskom Frankov umaknili v Hispanijo. Leta 507 so Franki ponovno napadli, tokrat skupaj z zavezniki Burgundi. [[Alarik II.]] je bil v bitki pri Vouilléju pri [[Poitiers]]u ubit in Franki so oplenili Toulouse. Vizigoti so do leta 508 izgubili večino svojega ozemlja v Galiji. Obdržali so samo Septimanijo na njenem skrajnem jugu.<ref>''Cambridge Ancient History'', str. 113-114.</ref>

===Špansko arijansko kraljestvo===
[[Slika:Spanish Visigothic gold tremisses in the name of emperor Justinian I with cross on breast 7th century.jpg|thumb|150px|left|Vizigotski [[tremisis]], kovan v 7. stoletju v imenu cesarja [[Justinijan I.|Justinijana I.]]; [[Britanski muzej]], [[London]]]]
[[Slika:Hispania 560 AD.PNG|thumb|Vizigotska Hispanija in bizantinska provinca Španija okoli leta 560]]
[[Slika:Hispania 586 AD.PNG|thumb|right|Leovigildove osvojitve okoli leta 586]]

Po smrti Alarika II. je prišel na prestol njegov izvenzakonski sin [[Gezaleh]] (vladal 507 to 511), dokler ga ni v [[Barcelona|Barceloni]] napadel in premagal vladar Ostrogotskega kraljestva [[Teodorik Veliki]] in ga odstavil. Gezaleh je pobegnil in pregrupiral svojo vojsko in bil pri Barceloni ponovno poražen, ujet in usmrčen. Teodorik je za novega vizigotskega kralja imenoval svojega vnuka [[Amalrik]]a (vladal 511-531), sina Alarika II.. Ker je bil Amalrik še otrok, je bila oblast v Hispaniji v resnici v rokah vizigotskega generala in regenta [[Tevdis]]a. Amalrik je prevzel oblast v svojem kraljestvu šele po Teodorikovi smrti leta 526. Njegova vladavina je trajala samo do leta 531, ko ga je pri Barceloni porazil in zatem usmrtil frankovski kralj [[Hildebert I.]]. Po njegovi smrti je vizigotski prestol zasedel Tevdis (vladal 531-548), ki je razširil vizigotsko oblast proti jugu in bil po neuspeli invaziji v Afriko ubit. V vizigotski Hispaniji se je pod kraljem [[Agil I.|Agilom I.]] (vladal 549–554) leta 549 začela državljanska vojna, ki je trajala pet let. Bizantinski cesar [[Justinijan I.]] je izkoristil priložnost in v Hispanijo poslal svojo vojsko in osvojil majhen obalni pas južne Hispanije, kjer je stanovil svojo provinco Španijo. Agila so ubili, novi vizigotski kralj pa je postal njegov sovražnik [[Atanagild]] (vladal 552-568). Atanagild je napadel Bizantince, vendar jih ni mogel izgnati iz južne Španije in je moral uradno priznati njihovo nadoblast.

Naslednji vizigotski kralj je bil [[Leovigild]] (vladal 569-21. april 586). Bil je učinkovit vojskovodja, ki je utrdil vizigotsko oblast v Španiji. V 570. letih se je na jugu vojskoval z Bizantinci in ponovno osvojil Kordobo. Vojskoval se je tudi s Svebi na severu in drugimi manjšimi neodvisnimi ljudstvi, vključno z Baski in Kantabrijci. Pomiril je severno Španijo, popolno podjarmljenje njenih ljudstev pa mu ni uspelo. Ko je za sovladarja razglasil svojega sina [[Hermenegild]]a, je izbruhnila državljanska vojna. Hermenegild je bil prvi vizigotski kralj, ki je zaradi svojih tesnih vezi z Rimljani prestopil v katolištvo. Po porazu v državljanski vojni leta 584 je moral v izgnanstvo. Leovigild je do konca svoje vladavine združil ves Iberski polotok, vključno s Svebskim kraljestvom, katerega je osvojil leta 585 po svebski državljanski vojni, ki je izbruhnila po smrti kralja Mira. Leovigild je z dinastičnimi porokami vzpostavil prijateljske odnose s Franki, ki so med celotno njegovo vladavino mirovali. Bil je tudi prvi barbarski kralj, ki je ustanavljal nova mesta, med njimi ''Reccopolis'' in ''Victoriacum'' (Vitoria-Gasteiz, Baskija).<ref>''New Cambridge Medieval History I.'', str. 183 - 209.</ref><ref>''Cambridge Ancient History II.'', str. 122-124.</ref>


==Sklici==
==Sklici==
{{sklici|1}}
{{sklici|2}}

[[Kategorija:Goti]]

Redakcija: 11:20, 18. oktober 2013

Vizigotsko kraljestvo
Gutþiuda Þiudinassus
Regnvm Visigothorvm
418–okoli 720
Toulouško Vizigotsko kraljestvo v svojem največjem obsegu okoli leta 500 (oranžno); s svetlo oranžno barvo je označeno ozemlje, ki ga je izgubilo po bitki pri Vouilléju
Toulouško Vizigotsko kraljestvo v svojem največjem obsegu okoli leta 500 (oranžno); s svetlo oranžno barvo je označeno ozemlje, ki ga je izgubilo po bitki pri Vouilléju
Glavno mestoToulouse(do 507)
Narbonne[1]
Barcelona[2]
Toledo[3]
Skupni jezikilatinščina, gotščina (gotska elita)
Religija
krščanstvo (arijanstvo, nicejska veroizpoved, katolištvo)
judovstvo
Vladamonarhija
King 
• 418-419
Valija
• 418-451
Teodorik I.
• 466-484
Evrik
• 484-507
Alarik II.
• 511-526
Teodorik Veliki
• 714-okoli 721
Ardo
Zgodovina 
• opustošenje Rima
410
• Vizigoti za zasluge dobijo Akvitansko Galijo
418
451
507
• invazija Umajadov
711
• Umajadi osvojijo Narbonsko Galijo
okoli 720
718 ali 722
+
Predhodnice
Naslednice
Zahodno rimsko cesarstvo
Svebsko kraljestvo Galicija
Frankovsko cesarstvo
Umajadski kalifat
Astursko kraljestvo
Danes del Španija
 Portugalska
 Francija
 Andora
 Združeno kraljestvo
 Monako

Vizigotsko kraljestvo (gotsko, latinsko Regnvm Visigothorvm je bilo od 5.-8. stoletja ena od germanskih nasledstvenih držav Zahodnega rimskega cesarstva na ozemlju sedanje jugozahodne Francije in na Iberskem polotoku. Nastalo je po naselitvi Vizigotov pod kraljem Valijo (vladal 415-418) v provinci Akvitaniji v jugozahodni Franciji in se z osvajanji postopoma razširilo na Iberski polotok. Kraljestvo je bilo de facto neodvisno od Vhodnega rimskega cesarstva, katerega poskusi, da bi ponovno osvojili Iberski polotok, so bili samo delno uspešni in kratkotrajni.

Na začetku 6. stoletja so vizigotsko ozemlje v Galiji začeli osvajati Franki. Vizigoti so obdržali samo ozek obalni pas ob Sredozemskem morju (Septimanija) in Iberski polotok, na katerem so podjarmili Svebe in Baske.

Etnične razlike med domorodnimi Hispanoromani in Vizigoti so v 6. stoletju začele izginjati. Gotski jezik je začel izgubljati svojo vlogo cerkvenega jezika in je po spreobrnitvi Vizigotov v katolištvo leta 589 popolnoma izginil.[4] Z vizigotskim zakonikom Liber Iudiciorum, ki je bil dokončam leta 654, se je ukinila tradicionalno različna zakonodaja za Rimljane in Vizigote. Liber Iudiciorum je verjetno postal osnova za špansko zakonodajo srednjega veka.

Leta 711 so večino Vizigotskega kraljestva osvojili islamski osvajalci iz severne Afrike. V krščanskih rokah je ostal samo ozek severni pas Iberskega polotoka. Na tem ozemlju je lokalni zemljiški gospod Pelagij (špansko Pelayo), ki je bil zelo verjetno gotskega porekla, ustanovil srednjeveško Astursko kraljestvo.

Vizigoti in njihovi prvi kralji so bili arijanci in zato v sporu s katoliško cerkvijo. Po njihovem prestopu v nicejsko krščanstvo je cerkev preko Toledskih cerkvenih zborov dobila ogromen vpliv na posvetne zadeve.

Zgodovina

Federalno kraljestvo

Vizigotsko ozemlje v Galiji in poselitev Iberskega polotoka okoli leta 418

V letih 407-409 so germanski Vandali z zavezniki Alani in Svebi vdrli preko zamrznjenega Rena in osvojili Iberski polotok. Vizigoti pod Alarikom I. (vladal 395–410) so leta 410 opustošili Rim in ujeli Galo Placidijo, sestro zahodnega rimskega cesarja Honorija.

Vizigotski kralj Ataulf (vladal 410-415) je naslednjih nekaj let preživel v rimski Galiji in Hispaniji. Diplomatsko je izigraval konkurenčne germanske in rimske generale in leta 413 osvojil Narbonne in Toulouse. Po poroki z Galo Placidijo ga je cesar Honorij najel za pomoč pri ponovnem vzpostavljanju rimske oblasti v Hispaniji, ki so jo zasedli Vandali, Alani in Svebi.

Honorij je leta 418 svoje vizigotske federate pod kraljem Valijem (vladal 415-419) nagradil s podelitvijo ozemlja in dovoljenjem za naselitev v dolini Garone v Akvitanski Galiji. Naselitev je potekala verjetno v skladu s pravili, ki so veljala za odslužene rimske vojake (hospitalitas). Vizigotsko ozemlje sprva ni bilo prav veliko, imeli pa so pravico do pobiranja davkov v regiji.[5]

Vizigoti s prestolnico v Toulousu, ki so bili de facto neodvisni, so se kmalu začeli širiti na ozemlje šibkega Rimskega cesarstva. Pod Teodorikom I. (vladal 418-451) so leta 425 in 430 napadli Arles in leta 436 Narbonne. Njihovo prodiranje je ustavil Flavij Ecij in jih s pomočjo hunskih najemnikov leta 438 porazil. Leta 451 se je položaj obrnil: Huni so napadli Galijo in Teodorik se je zdaj skupaj z Ecijem bojeval proti Atili v bitki na Katalunskih poljih. Atila je bil poražen, Teodorik pa je v bitki padel.[6]

Do leta 454 so Vandali osvojili severno Afriko, Svebi pa so zasedli večino Iberskega polotoka, zato je rimski cesar Avit poslal Vizigote v Hispanijo. Teodorik II. (vladal 453-466) je napadel in leta 456 v bitki ob reki Orbigo porazil svebskega kralja Rehiarja in zatem izropal svebsko prestolnico Bracaro Augusto (Braga, Portugalska). Goti so brez milosti opustošili tudi druga hispanska mesta in nekaj svetišč, verjetno zaradi podpore svebskega klera njihovemu kralju, in pobili del prebivalstva.[7] Teodorik II. je prevzel oblast v Betiki, Kartaginski Hispaniji in južni Luzitaniji. Goti so za svoje zasluge leta 461 od cesarja Libija Severja dobil Narbonne, kar je med Galo-Rimljani v rimski vojski sprožilo upor pod Egidijevim vodstvom. Severju zvesti del rimske vojske in Vizigoti so seobrnili proti upornim Galo-Rimljanom in šele leta 465 zatrli njihov upor.[8]

Toulouško kraljestvo

Teodorik I., Fabrizio Castello (1560-1617)

Leta 466 je vizigotski prestol zasedel najmlajši sin Teodorikov sin Evrik (vladal 466-486). Na oblast je prišel z umorom svojega starejšega brata Teodorika II. (vladal 453-466), ki je tudi sam postal kralj po umoru svojega starejšega brata Torismunda. Pod Evrikom so se Vizigoti začel širiti v Galijo in utrjevati svojo oblast v Hispaniji. Evrik se je večkrat vojskoval s Svebi, ki so obdržali nekaj oblasti v Luzitaniji. Osvojil je velik del njihovega ozemlja in leta 469 zasedel Emerito Augusto (Mérida). Vojskoval se je tudi z Zahodnim rimskim cesarstvom in leta 472 osvojil Tarakonsko Hispanijo, zadnji rimski branik v Hispaniji. Do leta 476 je razširil svojo oblast do Rone in Loare, se pravi nad večino južne Galije. Zasedel je tudi ključni rimski mesti Arles in Marseilles. Na svojih pohodih se je zanašal na del galsko-rimske in hispansko-rimske aristokracije, iz katere je izhajalo nekaj njegovih generalov in guvernerjev.

Iberski polotok okoli leta 476.

Vizigotsko kraljestvo je bilo uradno priznano, ko je zahodnorimski cesar Julij Nepos (vladal 473–480) sklenil zavezništvo z Evrikom in mu v zameno za njegovo vojaško službo in ozemlje v Provansi, vključno z Arlesom in Marseillesom, podelil ozemlje južno od Loare in zahodno od Rone. Ozemlje v Hispanjiji je ostalo pod de facto vizigotsko oblastjo. Po Odoakerjevi odstavitvi zadnjega rimskega cesarja Romula Avgusta je Evrih hitro ponovno osvojil Provanso, kar je Odoaker uradno potrdil z mednarodno pogodbo.[9]

Do leta 500 je Vizigotsko kraljestvo s središčem v Toulousu posedovalo Akvitansko in Narbonsko Galijo in večino Hispanje z izjemo gališkega Svebskega kraljestva na severozahodu in majhnih ozemelj neodvisnih hispanskih ljudstev, na primer Baskov in Kantabrijcev. Evrikov sin Alarik II. (vladal 484–507) je objavil nov sveženj zakonov, Breviarium Alarici, in sklical cerkveni zbor v Agdu.

Klodvik I. v bitki z Vizigoti

Vizigoti so se nato sprli s Franki kralja Klodvika I. (vladal 481-511), ki je osvojil severno Galijo. Po kratki vojni s Franki je moral Alarik zatreti upor v Tarakonski Hispaniji, katerega je verjetno sprožilo priseljevenje Vizigotov, ki so pred pod pritiskom Frankov umaknili v Hispanijo. Leta 507 so Franki ponovno napadli, tokrat skupaj z zavezniki Burgundi. Alarik II. je bil v bitki pri Vouilléju pri Poitiersu ubit in Franki so oplenili Toulouse. Vizigoti so do leta 508 izgubili večino svojega ozemlja v Galiji. Obdržali so samo Septimanijo na njenem skrajnem jugu.[10]

Špansko arijansko kraljestvo

Vizigotski tremisis, kovan v 7. stoletju v imenu cesarja Justinijana I.; Britanski muzej, London
Vizigotska Hispanija in bizantinska provinca Španija okoli leta 560
Leovigildove osvojitve okoli leta 586

Po smrti Alarika II. je prišel na prestol njegov izvenzakonski sin Gezaleh (vladal 507 to 511), dokler ga ni v Barceloni napadel in premagal vladar Ostrogotskega kraljestva Teodorik Veliki in ga odstavil. Gezaleh je pobegnil in pregrupiral svojo vojsko in bil pri Barceloni ponovno poražen, ujet in usmrčen. Teodorik je za novega vizigotskega kralja imenoval svojega vnuka Amalrika (vladal 511-531), sina Alarika II.. Ker je bil Amalrik še otrok, je bila oblast v Hispaniji v resnici v rokah vizigotskega generala in regenta Tevdisa. Amalrik je prevzel oblast v svojem kraljestvu šele po Teodorikovi smrti leta 526. Njegova vladavina je trajala samo do leta 531, ko ga je pri Barceloni porazil in zatem usmrtil frankovski kralj Hildebert I.. Po njegovi smrti je vizigotski prestol zasedel Tevdis (vladal 531-548), ki je razširil vizigotsko oblast proti jugu in bil po neuspeli invaziji v Afriko ubit. V vizigotski Hispaniji se je pod kraljem Agilom I. (vladal 549–554) leta 549 začela državljanska vojna, ki je trajala pet let. Bizantinski cesar Justinijan I. je izkoristil priložnost in v Hispanijo poslal svojo vojsko in osvojil majhen obalni pas južne Hispanije, kjer je stanovil svojo provinco Španijo. Agila so ubili, novi vizigotski kralj pa je postal njegov sovražnik Atanagild (vladal 552-568). Atanagild je napadel Bizantince, vendar jih ni mogel izgnati iz južne Španije in je moral uradno priznati njihovo nadoblast.

Naslednji vizigotski kralj je bil Leovigild (vladal 569-21. april 586). Bil je učinkovit vojskovodja, ki je utrdil vizigotsko oblast v Španiji. V 570. letih se je na jugu vojskoval z Bizantinci in ponovno osvojil Kordobo. Vojskoval se je tudi s Svebi na severu in drugimi manjšimi neodvisnimi ljudstvi, vključno z Baski in Kantabrijci. Pomiril je severno Španijo, popolno podjarmljenje njenih ljudstev pa mu ni uspelo. Ko je za sovladarja razglasil svojega sina Hermenegilda, je izbruhnila državljanska vojna. Hermenegild je bil prvi vizigotski kralj, ki je zaradi svojih tesnih vezi z Rimljani prestopil v katolištvo. Po porazu v državljanski vojni leta 584 je moral v izgnanstvo. Leovigild je do konca svoje vladavine združil ves Iberski polotok, vključno s Svebskim kraljestvom, katerega je osvojil leta 585 po svebski državljanski vojni, ki je izbruhnila po smrti kralja Mira. Leovigild je z dinastičnimi porokami vzpostavil prijateljske odnose s Franki, ki so med celotno njegovo vladavino mirovali. Bil je tudi prvi barbarski kralj, ki je ustanavljal nova mesta, med njimi Reccopolis in Victoriacum (Vitoria-Gasteiz, Baskija).[11][12]

Sklici

  1. Po porazu v bitki pri Vouilléju (507) in izgubi Toulousa. S.J.B. Barnish, The Ostrogoths from the migration period to the sixth century: an ethnographic perspective, Center for Interdisciplinary Research on Social Stress, Boydell & Brewer Ltd, 2007, str. 368.
  2. Po Amalrikovi smrti (531). S.J.B. Barnish, The Ostrogoths from the migration period to the sixth century: an ethnographic perspective, Center for Interdisciplinary Research on Social Stress, Boydell & Brewer Ltd, 2007, str. 369.
  3. Do konca vladanja Atanagilda (umrl 567). R. Collins, Visigothic Spain, 409–711, Oxford, Blackwell Publishing, 2004, str. 44.
  4. W. Pohl, Transformation of the Roman World, str. 119-121, ISBN 90-04-10846-7.
  5. W. Cameron, The Cambridge Ancient History, XIV. del - Late Antiquity: Empire and Successors, A.D. 425–600, Perkins and Whitby, str. 48.
  6. Cambridge Ancient History, str. 113.
  7. D. Abulafia in drugi, The New Cambridge Medieval History, 1. del, okoli 500 – okoli 700, str. 165.
  8. Cambridge Ancient History, str. 24.
  9. Cambridge Ancient History, str. 167-171.
  10. Cambridge Ancient History, str. 113-114.
  11. New Cambridge Medieval History I., str. 183 - 209.
  12. Cambridge Ancient History II., str. 122-124.