Vizigotsko kraljestvo: Razlika med redakcijama
Uvod |
Zgodovina/Federalno kraljestvo |
||
| Vrstica 64: | Vrstica 64: | ||
Vizigoti in njihovi prvi kralji so bili [[arijanstvo|arijanci]] in zato v sporu s [[Rimsko katoliška cerkev|katoliško]] cerkvijo. Po njihovem prestopu v [[nicejska veroizpoved|nicejsko krščanstvo]] je cerkev preko Toledskih cerkvenih zborov dobila ogromen vpliv na posvetne zadeve. |
Vizigoti in njihovi prvi kralji so bili [[arijanstvo|arijanci]] in zato v sporu s [[Rimsko katoliška cerkev|katoliško]] cerkvijo. Po njihovem prestopu v [[nicejska veroizpoved|nicejsko krščanstvo]] je cerkev preko Toledskih cerkvenih zborov dobila ogromen vpliv na posvetne zadeve. |
||
==Zgodovina== |
|||
===Federalno kraljestvo=== |
|||
[[Slika:Hispania 418 AD.PNG|thumb|left|Vizigotsko ozemlje v Galiji in poselitev Iberskega polotoka okoli leta 418]] |
|||
V letih 407-409 so germanski [[Vandali]] z zavezniki [[Alani]] in [[Svebi]] vdrli preko zamrznjenega [[Ren]]a in osvojili Iberski polotok. Vizigoti pod [[Alarik I.|Alarikom I.]] (vladal 395–410) so leta 410 opustošili Rim in ujeli Galo Placidijo, sestro zahodnega rimskega cesarja [[Honorij]]a. |
|||
Vizigotski kralj Ataulf (vladal 410-415) je naslednjih nekaj let preživel v rimski Galiji in Hispaniji. Diplomatsko je izigraval konkurenčne germanske in rimske generale in leta 413 osvojil Narbonne in Toulouse. Po poroki z Galo Placidijo ga je cesar Honorij najel za pomoč pri ponovnem vzpostavljanju rimske oblasti v Hispaniji, ki so jo zasedli Vandali, Alani in Svebi. |
|||
Honorij je leta 418 svoje vizigotske [[foederati|federate]] pod kraljem [[Valija|Valijem]] (vladal 415-419) nagradil s podelitvijo ozemlja in dovoljenjem za naselitev v dolini [[Garona|Garone]] v [[Akvitanska Galija|Akvitanski Galiji]]. Naselitev je potekala verjetno v skladu s pravili, ki so veljala za odslužene rimske vojake (''hospitalitas''). Vizigotsko ozemlje sprva ni bilo prav veliko, imeli pa so pravico do pobiranja davkov v regiji.<ref>W. Cameron, ''The Cambridge Ancient History'', XIV. del - Late Antiquity: Empire and Successors, A.D. 425–600, Perkins and Whitby, str. 48.</ref> |
|||
Vizigoti s prestolnico v [[Toulouse|Toulousu]], ki so bili ''[[de facto]]'' neodvisni, so se kmalu začeli širiti na ozemlje šibkega Rimskega cesarstva. Pod [[Teodorik I.|Teodorikom I.]] (vladal 418-451) so leta 425 in 430 napadli [[Arles]] in leta 436 [[Narbonne]]. Njihovo prodiranje je ustavil Flavij Ecij in jih s pomočjo [[Huni|hunskih]] najemnikov leta 438 porazil. Leta 451 se je položaj obrnil: Huni so napadli Galijo in Teodorik se je zdaj skupaj z Ecijem bojeval proti [[Atila|Atili]] v [[Bitka na Katalunskih poljih|bitki na Katalunskih poljih]]. Atila je bil poražen, Teodorik pa je v bitki padel.<ref>Cambridge Ancient History, str. 113.</ref> |
|||
Do leta 454 so Vandali osvojili severno Afriko, Svebi pa so zasedli večino Iberskega polotoka, zato je rimski cesar Avit poslal Vizigote v Hispanijo. [[Teodorik II.]] (vladal 453-466) je napadel in leta 456 v bitki ob reki Orbigo porazil svebskega kralja [[Rehiar]]ja in zatem izropal svebsko prestolnico Bracaro Augusto ([[Braga]], [[Portugalska]]). Goti so brez milosti opustošili tudi druga hispanska mesta in nekaj svetišč, verjetno zaradi podpore svebskega klera njihovemu kralju, in pobili del prebivalstva.<ref>D. Abulafia in drugi, ''The New Cambridge Medieval History'', 1. del, okoli 500 – okoli 700, str. 165.</ref> Teodorik II. je prevzel oblast v [[Betika|Betiki]], Kartaginski Hispaniji in južni Luzitaniji. Goti so za svoje zasluge leta 461 od cesarja [[Libij Sever|Libija Severja]] dobil Narbonne, kar je med Galo-Rimljani v rimski vojski sprožilo upor pod Egidijevim vodstvom. Severju zvesti del rimske vojske in Vizigoti so seobrnili proti upornim Galo-Rimljanom in šele leta 465 zatrli njihov upor.<ref>Cambridge Ancient History, str. 24.</ref> |
|||
==Sklici== |
==Sklici== |
||
Redakcija: 10:34, 16. oktober 2013
Vizigotsko kraljestvo Gutþiuda Þiudinassus Regnvm Visigothorvm | |||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| 418–okoli 720 | |||||||||||||||
 Toulouško Vizigotsko kraljestvo v svojem največjem obsegu okoli leta 500 (oranžno); s svetlo oranžno barvo je označeno ozemlje, ki ga je izgubilo po bitki pri Vouilléju | |||||||||||||||
| Glavno mesto | Toulouse(do 507) Narbonne[1] Barcelona[2] Toledo[3] | ||||||||||||||
| Skupni jeziki | latinščina, gotščina (gotska elita) | ||||||||||||||
| Religija |  krščanstvo (arijanstvo, nicejska veroizpoved, katolištvo) judovstvo | ||||||||||||||
| Vlada | monarhija | ||||||||||||||
| King | |||||||||||||||
• 418-419 | Valija | ||||||||||||||
• 418-451 | Teodorik I. | ||||||||||||||
• 466-484 | Evric | ||||||||||||||
• 484-507 | Alarik II. | ||||||||||||||
• 511-526 | Teodorik Veliki | ||||||||||||||
• 714-okoli 721 | Ardo | ||||||||||||||
| Zgodovina | |||||||||||||||
• opustošenje Rima | 410 | ||||||||||||||
• Vizigoti za zasluge dobijo Akvitansko Galijo | 418 | ||||||||||||||
| 451 | |||||||||||||||
| 507 | |||||||||||||||
• invazija Umajadov | 711 | ||||||||||||||
• Umajadi osvojijo Narbonsko Galijo | okoli 720 | ||||||||||||||
| 718 ali 722 | |||||||||||||||
| + | |||||||||||||||
| |||||||||||||||
| Danes del |  Španija Portugalska Francija Andora Združeno kraljestvo Monako | ||||||||||||||
Vizigotsko kraljestvo (gotsko, latinsko Regnvm Visigothorvm je bilo od 5.-8. stoletja ena od germanskih nasledstvenih držav Zahodnega rimskega cesarstva na ozemlju sedanje jugozahodne Francije in na Iberskem polotoku. Nastalo je po naselitvi Vizigotov pod kraljem Valijo (vladal 415-418) v provinci Akvitaniji v jugozahodni Franciji in se z osvajanji postopoma razširilo na Iberski polotok. Kraljestvo je bilo de facto neodvisno od Vhodnega rimskega cesarstva, katerega poskusi, da bi ponovno osvojili Iberski polotok, so bili samo delno uspešni in kratkotrajni.
Na začetku 6. stoletja so vizigotsko ozemlje v Galiji začeli osvajati Franki. Vizigoti so obdržali samo ozek obalni pas ob Sredozemskem morju (Septimanija) in Iberski polotok, na katerem so podjarmili Svebe in Baske.
Etnične razlike med domorodnimi Hispanoromani in Vizigoti so v 6. stoletju začele izginjati. Gotski jezik je začel izgubljati svojo vlogo cerkvenega jezika in je po spreobrnitvi Vizigotov v katolištvo leta 589 popolnoma izginil.[4] Z vizigotskim zakonikom Liber Iudiciorum, ki je bil dokončam leta 654, se je ukinila tradicionalno različna zakonodaja za Rimljane in Vizigote. Liber Iudiciorum je verjetno postal osnova za špansko zakonodajo srednjega veka.
Leta 711 so večino Vizigotskega kraljestva osvojili islamski osvajalci iz severne Afrike. V krščanskih rokah je ostal samo ozek severni pas Iberskega polotoka. Na tem ozemlju je lokalni zemljiški gospod Pelagij (špansko Pelayo), ki je bil zelo verjetno gotskega porekla, ustanovil srednjeveško Astursko kraljestvo.
Vizigoti in njihovi prvi kralji so bili arijanci in zato v sporu s katoliško cerkvijo. Po njihovem prestopu v nicejsko krščanstvo je cerkev preko Toledskih cerkvenih zborov dobila ogromen vpliv na posvetne zadeve.
Zgodovina
Federalno kraljestvo
V letih 407-409 so germanski Vandali z zavezniki Alani in Svebi vdrli preko zamrznjenega Rena in osvojili Iberski polotok. Vizigoti pod Alarikom I. (vladal 395–410) so leta 410 opustošili Rim in ujeli Galo Placidijo, sestro zahodnega rimskega cesarja Honorija.
Vizigotski kralj Ataulf (vladal 410-415) je naslednjih nekaj let preživel v rimski Galiji in Hispaniji. Diplomatsko je izigraval konkurenčne germanske in rimske generale in leta 413 osvojil Narbonne in Toulouse. Po poroki z Galo Placidijo ga je cesar Honorij najel za pomoč pri ponovnem vzpostavljanju rimske oblasti v Hispaniji, ki so jo zasedli Vandali, Alani in Svebi.
Honorij je leta 418 svoje vizigotske federate pod kraljem Valijem (vladal 415-419) nagradil s podelitvijo ozemlja in dovoljenjem za naselitev v dolini Garone v Akvitanski Galiji. Naselitev je potekala verjetno v skladu s pravili, ki so veljala za odslužene rimske vojake (hospitalitas). Vizigotsko ozemlje sprva ni bilo prav veliko, imeli pa so pravico do pobiranja davkov v regiji.[5]
Vizigoti s prestolnico v Toulousu, ki so bili de facto neodvisni, so se kmalu začeli širiti na ozemlje šibkega Rimskega cesarstva. Pod Teodorikom I. (vladal 418-451) so leta 425 in 430 napadli Arles in leta 436 Narbonne. Njihovo prodiranje je ustavil Flavij Ecij in jih s pomočjo hunskih najemnikov leta 438 porazil. Leta 451 se je položaj obrnil: Huni so napadli Galijo in Teodorik se je zdaj skupaj z Ecijem bojeval proti Atili v bitki na Katalunskih poljih. Atila je bil poražen, Teodorik pa je v bitki padel.[6]
Do leta 454 so Vandali osvojili severno Afriko, Svebi pa so zasedli večino Iberskega polotoka, zato je rimski cesar Avit poslal Vizigote v Hispanijo. Teodorik II. (vladal 453-466) je napadel in leta 456 v bitki ob reki Orbigo porazil svebskega kralja Rehiarja in zatem izropal svebsko prestolnico Bracaro Augusto (Braga, Portugalska). Goti so brez milosti opustošili tudi druga hispanska mesta in nekaj svetišč, verjetno zaradi podpore svebskega klera njihovemu kralju, in pobili del prebivalstva.[7] Teodorik II. je prevzel oblast v Betiki, Kartaginski Hispaniji in južni Luzitaniji. Goti so za svoje zasluge leta 461 od cesarja Libija Severja dobil Narbonne, kar je med Galo-Rimljani v rimski vojski sprožilo upor pod Egidijevim vodstvom. Severju zvesti del rimske vojske in Vizigoti so seobrnili proti upornim Galo-Rimljanom in šele leta 465 zatrli njihov upor.[8]
Sklici
- ↑ Po porazu v bitki pri Vouilléju (507) in izgubi Toulousa. S.J.B. Barnish, The Ostrogoths from the migration period to the sixth century: an ethnographic perspective, Center for Interdisciplinary Research on Social Stress, Boydell & Brewer Ltd, 2007, str. 368.
- ↑ Po Amalrikovi smrti (531). S.J.B. Barnish, The Ostrogoths from the migration period to the sixth century: an ethnographic perspective, Center for Interdisciplinary Research on Social Stress, Boydell & Brewer Ltd, 2007, str. 369.
- ↑ Do konca vladanja Atanagilda (umrl 567). R. Collins, Visigothic Spain, 409–711, Oxford, Blackwell Publishing, 2004, str. 44.
- ↑ W. Pohl, Transformation of the Roman World, str. 119-121, ISBN 90-04-10846-7.
- ↑ W. Cameron, The Cambridge Ancient History, XIV. del - Late Antiquity: Empire and Successors, A.D. 425–600, Perkins and Whitby, str. 48.
- ↑ Cambridge Ancient History, str. 113.
- ↑ D. Abulafia in drugi, The New Cambridge Medieval History, 1. del, okoli 500 – okoli 700, str. 165.
- ↑ Cambridge Ancient History, str. 24.