Marica Gregorič Stepančič

Marica Gregorič Stepančič, slovenska učiteljica, pesnica, prevajalka, publicistka, urednica in aktivistka, * 2. december 1874, Škedenj, † 16. februar 1954, Trst.

Življenjepis

Slovensko ljudsko šolo v Škednju je obiskovala med leti 1882 in 1886, nato pa je obiskovala nemško ljudsko in meščansko šolo v Trstu med leti 1886 in 1891. Študij je nato nadaljevala na učiteljišču v Gorici. Leta 1895 je maturirala, po maturi pa se je najprej zaposlila kot učiteljica v Katinari pri Trstu, nato pa v rodnem Škednju. Zaradi svoje javne narodno zavedne drže je bila večkrat kazensko premeščena v bolj odročne kraje. Vsako poletje je izkoristila za potovanja in je že kot mlada ženska obiskala skrajni sever Evrope, pa tudi Severno Afriko in dele Azije. Svoje izkušnje je predajala učencem, do katerih je bila stroga. Še posebej stroga je bila do deklet, saj je verjela, da potrebujejo dobro pripravo na življenje v javnosti in globljo narodno zavest kot dečki.

Po poroki s tržaškim trgovcem Gracijanom Stepančičem je leta 1917 opustila poklic učiteljice , saj je verjela, da služba in materinstvo nista združljiva. V tem času se je še bolj posvetila aktivistični in publicistični dejavnosti, med leti 1921 in 1023 pa je celo izdajala ženski mesečnik Jadranka, Glasilo zavednega ženstva, ki ga je leta 1923 preimenovala v Glasilo odločnih in neustrašnih. Po vzponu fašizma na oblast se je umaknila iz javnega življenja in se posvetila vzgoji in izobraževanju slovenske mladine.

Pisateljevanje

Marica je s pisanjem začela že na učiteljišču, ko je v letih 1894 in 1895 v dunajski reviji Vesna objavila več kratkih člankov. Kasneje je svoje politične članke, prozo in poezijo objavljala v tržaškem slovenskem dnevniku Edinost. Od leta 1912 je objavljala potopisne članke o svojih potovanjih v revijah Naša bodočnost ter Dom in svet.

Leta 1915 je napisala Slovensko-italijansko slovnico za Italijane, ki pa je bila natisnjena šele leta 1936. Leta 1918 je v samozaložbi izdala tudi Italijansko-slovensko slovnico za Slovence. Kasneje je kot publicistka in pisateljica sodelovala tudi z različnimi revijami in listi, v katerih je objavljala svoje članke in prevode iz ruščine, nemščine, italijanščine in francoščine. Podpisovala se je z mnogo različnimi psevdonimi, med katerimi so znani Marica, Mara, Vanda, Mira, Škedenjka, Zagorka, Primorka, Ksenija, Rodoljubka, Tržačanka, Kraševka, Italska Slovenka, Vzgojiteljica, M. Stpč., Marja, Mihajlova, Mara in M. S. Gracijanova.

V svojem glasilu Jadranka je objavljala domoljubne pesmi in članke z narodno in zgodovinsko tematiko, v njem pa je objavila tudi svojo dramo v petih dejanjih iz leta 1911, Veronika Deseniška, ki je 30. aprila 1911 doživela tudi gledališko uprizoritev v slovenskem tržaškem gledališču.

Viri

• Šelih A. (2007). Pozabljena polovica: portreti žensk 19. in 20. stoletja na slovenskem. Ljubljana: Založba Tuma in SAZU. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč); templatestyles stripmarker v |author= na mestu 1 (pomoč); templatestyles stripmarker v |coauthors= na mestu 1 (pomoč)

{{subst:#if:Gregorič Stepančič. Marica|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1874}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1954}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1874

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1954}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1954

}}]]