Christoph Willibald Gluck: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
dopolnjeno
Courcelles (pogovor | prispevki)
Vrstica 1: Vrstica 1:
'''Christoph Willibald Gluck''', [[Nemci|nemški]] [[opera|operni]] [[skladatelj]], * [[2. julij]] [[1714]] [[Erasbach]] ([[Bavarska]]), † [[15. november]] [[1787]], [[Dunaj]].
'''Christoph Willibald Gluck''', [[Nemci|nemški]] [[opera|operni]] [[skladatelj]], * [[2. julij]] [[1714]] [[Erasbach]] ([[Bavarska]]), † [[15. november]] [[1787]], [[Dunaj]].
{{bioslika|islike=Joseph-Sifrède_Duplessis_001.jpg |opis=''Christoph Willibald Gluck ''|napis=''Christoph Willibald Gluck ''}}
{{bioslika|islike=Christoph Willibald Gluck painted by Joseph Duplessis.jpg |opis=''Christoph Willibald Gluck ''|napis=''Christoph Willibald Gluck ''}}
Gluck je eden najpomembnejših glasbenikov [[glasbeni klasicizem|glasbenega klasicizma]], ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot avtor opere [[Orfej in Evridika]] ([[1762]]; njen najbolj znani odlomek je »Ples blagoslovljenih duhov«, počasni stavek za flavto in orkester).
Gluck je eden najpomembnejših glasbenikov [[glasbeni klasicizem|glasbenega klasicizma]], ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot avtor opere [[Orfej in Evridika]] ([[1762]]; njen najbolj znani odlomek je »Ples blagoslovljenih duhov«, počasni stavek za flavto in orkester).



Redakcija: 20:08, 11. september 2013

Christoph Willibald Gluck, nemški operni skladatelj, * 2. julij 1714 Erasbach (Bavarska), † 15. november 1787, Dunaj.

Christoph Willibald Gluck

Gluck je eden najpomembnejših glasbenikov glasbenega klasicizma, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot avtor opere Orfej in Evridika (1762; njen najbolj znani odlomek je »Ples blagoslovljenih duhov«, počasni stavek za flavto in orkester).

Življenje

Njegov oče je bil gozdar in lovski čuvaj, ki je služil gospôdi, sinu pa je omogočil študij glasbe in filozofije v Pragi, kamor je odpotoval s 17-imi leti. Štiri leta je študiral violončelo in orgle in hodil na tečaj matematike in logike. Pel je tudi v zborih po cerkvah. S pomočjo sponzorjev je odpotoval na Dunaj in v Italijo na glasbeno izpopolnjevanje. V Milanu ga je sprejel knez Melzi in ga leta 1737 vpisal v šolo Giovannija Batiste Sammartinija, organista in kapelnika v cerkvi sv. Ambroža. Leta 1745 je odšel v Francijo, nato še v London, kjer je sprejel vabilo da postane hišni skladatelj v kraljevem gledališču. Z italijansko glasbeno skupino je veliko potoval po Evropi in se leta 1754 ustalil na Dunaju. Gluck je postal dobro plačan kapelnik kneza Saško-Hildburghausenskega, leta 1774 pa še stalni skladatelj cesarskega gledališča cesarice Marije Terezije. Leta 1779 ga je med vajami za Eho in Narcisa prvič zadela kap. 15. novembra 1787 na Dunaju je Glucka še enkrat zadela kap nakar je nekaj ur kasneje umrl star 73 let.

Pokopan je na pokopališču Zentralfriedhof na Dunaju.

Leta 1756 mu je papež Benedikt XIV. podelil viteški naslov.

Delo

Svojo prvo opero Artaserse, je napisal leta 1741, v stilu konservativne italijanske opere serie in kasneje še nekaj. Po letu 1760 se je odločil spremeniti stil izražanja. Odpravil je recitazive, omejil vokalno virtuoznost, opero je želel poenostaviti in ji dati čistost in liričnost. Temelj te reforme predstavljajo opere: Orfej in Evridika, Alkestida, in Paris in Helena uprizorjene na Dunaju. Iz opere je želel ostraniti težo retorike, petje in glasba sta morala izražati čustva, glasba je bila pomembnejša kot pevske zvezde.

Gluck je začel širiti svoje ideje tudi v Francijo. Pod pokroviteljstvom njegove nekdanje učenke glasbe, Marie Antoinette, ki je bila poročena z bodočim francoskim kraljem Ludvikom XVI. je leta 1770 podpisal pogodbo z vodstvom pariške Opere za šest odrskih del.

Nekatere Gluckove bolj znane opere so:

  • Kitajke (Le Cinesi) (1754, Metastasio)
  • Ples (La Danza) (1755, Metastasio) - napisna za rojstni dan bodočega cesarja Leopolda II
  • Utemeljena nedolžnost (L'innocenza giustificata) (1755, Giacomo Durazzo)
  • Ogoljufani sodnik (1761, Pierre René Lemonnier)
  • Orfej in Evridika (1762, Ranieri de Calzabigi)
  • Paris in Helena (1770, de Ranieri Calzabigi)
  • Ifigenija v Avlidi (1774, Leblanc du Roullet, po Racinu)
  • Alkestida (1776, Ranieri de Calzabigi, po Evripidu)
  • Armida (1777, Philippe Quinault, po Tassu)
  • Eho in Narcis (1779, Ludwig Theodore Tschudi)
  • Ifigenija na Tauridi (1779, N. F. Guillard, po Evripidu)

Gluckovi baleti napisani med letoma 1714 – 1787 so:

  • Les amours de Flore et Zéphire, Schönbrunn, Dunaj, 13. avgust 1759
  • Le naufrage, Dunaj 1759 (?)
  • La halte des Calmouckes, Dunaj 23. marec 1761
  • Don Juan, ou Le festin de Pierre, Dunaj, 17. oktober 1761
  • Citera assediata, Dunaj, 15. september 1762
  • Alessandro (Les amours d’Alexandre et de Roxane), Dunaj, 4. oktober 1764
  • Sémiramis, Dunaj, 31. januar 1765
  • Iphigénie, Luxenburg, 19. maj 1765

Poleg navedenega je Gluckov glasbeni opus obsegal še: pesmi za glas in klavir, arije in solistične motete, korale, devet simfonij in osem triosonat.

Viri

Glej tudi


{{subst:#if:Gluck, Christoph Willibald|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1714}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1787}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1714

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1787}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1787

}}]]