Grščina: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
KLBot2 (pogovor | prispevki)
m Bot: Migracija 159 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:Q9129
Brez povzetka urejanja
Vrstica 37: Vrstica 37:


Najstarejša ohranjena grška besedila so [[glina]]ste tablice, najdene na [[Kreta|Kreti]] ([[Knosos]]; nastale okoli [[1400 pr. n. št.]]) in v [[celina|celinski]] Grčiji ([[Mikene]], [[Pilos]], [[Tebe]], [[Tirins]]; nastale okoli [[1200 pr. n. št.]]). To so inventarni popisi ter seznami prejetega in izdanega blaga, zapisani v zlogovni [[pisava|pisavi]], imenovani [[linearna B pisava]].
Najstarejša ohranjena grška besedila so [[glina]]ste tablice, najdene na [[Kreta|Kreti]] ([[Knosos]]; nastale okoli [[1400 pr. n. št.]]) in v [[celina|celinski]] Grčiji ([[Mikene]], [[Pilos]], [[Tebe]], [[Tirins]]; nastale okoli [[1200 pr. n. št.]]). To so inventarni popisi ter seznami prejetega in izdanega blaga, zapisani v zlogovni [[pisava|pisavi]], imenovani [[linearna B pisava]].

== Izvor grškega jezika in njegovega narečja ==

Grški jezik je edinstven primer jezika na našem planetu. Ni drugega jezika na svetu, ki ga lahko v pisni obliki spremljamo že 3500 let. Grški jezik spada v indoevropsko družino jezikov. Tej jezikovni družini so pripadala ljudstva, ki so v 3. tisočletju pr. Kr. živela na območju južne Rusije, grška plemena pa na zahodni obali Črnega morja. Ta ljudstva so se v 2. tisočletju pr. Kr. začela seliti po Evropi, na Balkan in v Azijo. Priseljenci s severa so se postopoma naselili na celotno območje današnje [[Grčija|Grčije]] in [[Mala Azija|Male Azije]]. Ob tem niso naleteli na prazen prostor, ampak so tam živeli staroselci. V medsebojnem vplivu se je razvila nova civilizacija. Sicer ni jasno, kolikšen je bil dejanski vpliv staroselcev na jezik priseljencev, dejstvo pa je, da se je grški jezik razvil do srede 2. tisočletja pr. Kr.

Grki so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega knjižnega jezika, ampak je vsako uporabljalo svoje narečje. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške antike, mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti Aleksandra Velikega, ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija.


== Slovenjenje grških imen ==
== Slovenjenje grških imen ==

Redakcija: 12:44, 24. avgust 2013

Gŕščina - Ελληνικά
Države: Grčija, Ciper, Albanija
Govorni predeli: Balkan
Skupaj govorcev: 12 milijonov
Na svetu: 74
Rodovna
razvrstitev:
indoevropski
Uradni položaj
Uradni jezik: Grčija, grški del Cipra,
Evropska unija
Usklajuje:
Jezikovni kodi
ISO 639-1 el
ISO 639-2 gre
SIL GRK

Gŕščina (grško starogrško Ελληνικά: Elliniká) je indoevropski jezik, ki ga govorijo predvsem v Grčiji. V Grčijo so ga prinesli indoevropski naseljenci (pozneje imenovani Ahajci okoli leta 2000 pr. n. št. V 1. tisočletju pr. n. št. je obstajalo več različnih narečij, ki so se delila na naslednje narečne skupine: jonsko-atiška (jonsko, atiško), dorsko, eolsko in arkadsko-kiprsko. V času od 3. stoletja pr. n. št. naprej je nekdanja narečja postopoma izpodrinila t. i. skupna grščina (koiné), ki je prednik srednjeveške in današnje nove grščine.

Najstarejša ohranjena grška besedila so glinaste tablice, najdene na Kreti (Knosos; nastale okoli 1400 pr. n. št.) in v celinski Grčiji (Mikene, Pilos, Tebe, Tirins; nastale okoli 1200 pr. n. št.). To so inventarni popisi ter seznami prejetega in izdanega blaga, zapisani v zlogovni pisavi, imenovani linearna B pisava.

Izvor grškega jezika in njegovega narečja

Grški jezik je edinstven primer jezika na našem planetu. Ni drugega jezika na svetu, ki ga lahko v pisni obliki spremljamo že 3500 let. Grški jezik spada v indoevropsko družino jezikov. Tej jezikovni družini so pripadala ljudstva, ki so v 3. tisočletju pr. Kr. živela na območju južne Rusije, grška plemena pa na zahodni obali Črnega morja. Ta ljudstva so se v 2. tisočletju pr. Kr. začela seliti po Evropi, na Balkan in v Azijo. Priseljenci s severa so se postopoma naselili na celotno območje današnje Grčije in Male Azije. Ob tem niso naleteli na prazen prostor, ampak so tam živeli staroselci. V medsebojnem vplivu se je razvila nova civilizacija. Sicer ni jasno, kolikšen je bil dejanski vpliv staroselcev na jezik priseljencev, dejstvo pa je, da se je grški jezik razvil do srede 2. tisočletja pr. Kr.

Grki so bili razdeljeni na več plemen. Najpomembnejši med njimi so bili Jonci, Dorci in Ajolci. Ta plemena niso imela skupnega knjižnega jezika, ampak je vsako uporabljalo svoje narečje. Eno najpomembnejših narečij je klasična atiščina, torej narečje, ki se je govorilo in pisalo na področju Atike v klasični dobi. V tem narečju so pisali najpomembnejši avtorji grške antike, mesto pa je na kulturnem področju uživalo velik ugled. Ko je po smrti Aleksandra Velikega, ki je prvič v zgodovini Grke združil v eno državo, prišlo do zlitja narečij v en skupen jezik (κοινὴ διάλεκτος), je bila osnova le-tega ravno atiško narečje. Ta skupni jezik se je uporabljal kot sporazumevalni jezik v državah, ki so nastale na območju velikega Aleksandrovega imperija.

Slovenjenje grških imen

Priporočila o rabi grških besed presega pravila prečrkovanja alfabeta, (grške abecede); saj je potrebno določiti tudi pregibanje in skladnjo. Poleg tega so se nekatere oblike v jezikovni praksi že ustalila. Nekatera imena so k nam zašla tudi posredno, največ preko latinščine. V slovenskem prevodnem slovstvu in slovarjih se najdejo različna slovenjenja. Novejša priporočila (Slovenski pravopis, namenski slovar s pravili Bronislave Aubelj[1]) temeljijo na približevanju k izvorni obliki.

Glej tudi

Viri in opombe

  1. Aubelj, Bronislava (1997). Antična imena po slovensko. Ljubljana: Modrijan. COBISS 67266816. ISBN 961-6183-34-6. {{navedi knjigo}}: Sklic ima neznan prazen parameter: |coauthors= (pomoč)

Zunanje povezave

Predloga:Link FA