Zvon: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3: Vrstica 3:
'''Zvon''' je [[glasbilo]], ki ga uvrščamo v skupini [[tolkala|tolkalskih]] in [[idiofoni glasbeni instrumenti|idiofonih]] glasbenih instrumentov. Običajno je sestavljen iz dveh delov: iz [[kovina|kovine]] ulite [[stožec|stožcu]] podobne oblike '''[[resonator]]ja''', in iz '''[[tolkač]]a''' ([[kembelj|kemblja]]). Majhni zvonovi (tudi [[zvončki]]) so lahko narejeni tudi iz [[keramika|keramike]] ali [[steklo|stekla]].
'''Zvon''' je [[glasbilo]], ki ga uvrščamo v skupini [[tolkala|tolkalskih]] in [[idiofoni glasbeni instrumenti|idiofonih]] glasbenih instrumentov. Običajno je sestavljen iz dveh delov: iz [[kovina|kovine]] ulite [[stožec|stožcu]] podobne oblike '''[[resonator]]ja''', in iz '''[[tolkač]]a''' ([[kembelj|kemblja]]). Majhni zvonovi (tudi [[zvončki]]) so lahko narejeni tudi iz [[keramika|keramike]] ali [[steklo|stekla]].


Največje število zvonov zahodnega sveta je v uporabi [[krščanstvo|krščanske]] [[cerkev (organizacija)|Cerkve]]. Zvonovi so praviloma nameščeni v cerkvenem [[stolp]]u, imenovanem [[zvonik]]. Običajno na cerkvenih zvonovih aktiviramo nastanek zvoka s potegi vrvi, ki so pričvrščene na zunanji zgornji rob zvona in jih s tem zamajemo. Druga oblika igranja na zvonove je [[pritrkavanje]].
Največje število zvonov zahodnega sveta je v uporabi [[krščanstvo|krščanske]] [[cerkev (organizacija)|Cerkve]]. Zvonovi so praviloma nameščeni v cerkvenem [[stolp]]u, imenovanem [[zvonik]]. Običajno na cerkvenih zvonovih aktiviramo nastanek zvoka s potegi vrvi, ki so pričvrščene na jarem zvona in jih s tem zamajemo. Druga oblika igranja na zvonove je [[pritrkavanje]], kjer iz zvona izvabljamo zven tako, da s kembljem udarimo ob rob zvona.


== Zgodovina ==
== Zgodovina ==

Redakcija: 22:53, 18. junij 2013

Manjši zvon
Zvon templja RyoanJi, Kjoto, Japonska

Zvon je glasbilo, ki ga uvrščamo v skupini tolkalskih in idiofonih glasbenih instrumentov. Običajno je sestavljen iz dveh delov: iz kovine ulite stožcu podobne oblike resonatorja, in iz tolkača (kemblja). Majhni zvonovi (tudi zvončki) so lahko narejeni tudi iz keramike ali stekla.

Največje število zvonov zahodnega sveta je v uporabi krščanske Cerkve. Zvonovi so praviloma nameščeni v cerkvenem stolpu, imenovanem zvonik. Običajno na cerkvenih zvonovih aktiviramo nastanek zvoka s potegi vrvi, ki so pričvrščene na jarem zvona in jih s tem zamajemo. Druga oblika igranja na zvonove je pritrkavanje, kjer iz zvona izvabljamo zven tako, da s kembljem udarimo ob rob zvona.

Zgodovina

Zvonovi so azijskega porekla in so omenjani že v 9. stoletju pred našim štetjem. V azijskih državah še vedno lahko vidimo zvonove, ki v svojih trupih nimajo tolkačev, zato so povečini v uporabi leseni, na zunanji strani zvona nameščeni tolkači.

222 tonski Car kolokol je v svetovnem merilu največji uliti zvon doslej. Zaradi nesreče pri delu pa se je v livarni zaradi vročine od njega odkrušil 11 ton težak kos, zato ta zvon ni bil nikoli v uporabi. Visok je 6,14 m, njegov premer pa je 6,6 m in ga lahko vidimo kot razstavni eksponat v Kremlju (Moskva). Največji trenutno delujoči zvon se tudi nahaja v Moskvi (cerkev sv.Ivana), tehta pa »le« 66 ton, največji prosto-nihajoči zvon na svetu pa se nahaja v Kölnski katedrali v Nemčiji, tehta 24 ton.

V Sloveniji je najtežji še obstoječi bronast zvon v cerkvi na Sveti Gori s težo 4355 kg[1] (po nekaterih virih 4460 kg[2]), najtežji jekleni zvon pa v cerkvi Device Marije v Polju s težo 5825 kg. V tej isti cerkvi je do prve svetovne vojne visel najtežji bronast zvon na slovenskem, težak 6086 kg. Drugi najtežji bronast zvon v Sloveniji trenutno pa visi v zvoniku Šmarnogorske cerkve s težo 3878 kg[3] (po nekaterih virih 4420 kg[4]).

Kemblji

Kembelj iz zvona izvablja melodijo, s tem ko med nihanjem le-tega tudi sam niha in udarja ob »udarni obroč« (če udarja drugje, lahko zvon poči). Kembelj mora nihati z isto frekvenco kot zvon, saj drugače ne bi nikoli zadel ob udarni obroč ali pa so udarci redki in premočni. Kemblji morajo biti mehko kovani, saj (pre)trdi lahko zvon poškodujejo, prav tako pa izvabljajo slabši glas iz zvona. Biti morajo tudi pravilno uteženi, saj prelahki kemblji iz zvona ne spravijo pravih melodij, pretežki pa ga lahko uničijo. Dve pogosti vrsti kembljev na slovenskem sta:

  • navadni (leteči) kemblji
    • so daljši in zahtevajo večji kot nihanja zvona
    • imajo nihalno os pri vrhu
    • običajno so obešeni na usnje
    • daljši kot so, manjši kot nihanja potrebuje zvon (vendar lahko pride do dvojnih udarcev)
  • pregibni (lomljivi) kemblji
    • so krajši in zahtevajo manjši kot nihanja zvona od letečih
    • imajo nihalno os nekoliko niže
    • zgornji del kemblja deluje kot protiutež
    • izvabljajo slabšo kvaliteto zvoka iz zvona

Kembelj (ali kakršno koli drugo sredstvo, s katerim se iz zvona izvablja zvok, kot npr. kladivo) se mora zvona dotikati čim krajši čas, saj lahko v nasprotnem primeru zvon poči (in niti slučajno se zvona medtem ne sme nič drugega dotikati).

Za dosego najboljšega zvoka je torej potrebno imeti mehko kovane, pravilno utežene in na usnje obešene navadne kemblje.

Kladiva

Dva primera urnih kladiv pri nas

Kladiva so drugi način, kako iz zvona izvabiti zven. Za razliko od kembljev kladiva udarjajo po zunanji strani zvona, vendar zopet v višini udarnega obroča, saj lahko prenizko udarjajoča kladiva odkrušijo del zvona (kot npr. v Piranu)[5], previsoko udarjajoča pa lahko povzročijo razpoke. V časih je s kladivi upravljala cerkvena ura in sicer tako, da je potegnila jekleno pletenico, ki je dvignila kladivo in ga spustila na vzmet, ki je morala biti tako prožna, da je kladivo udarilo ob zvon in pa tako močna, da je kladivo stalo odmaknjeno od zvona. Prav tako kot kembelj se mora tudi urno kladivo le enkrat na hitro odbiti od zvona, saj če se na zvonu zadržuje, le tega zaduši, kar pa lahko povzroči, da zvon poči. Način z cerkveno uro se vedno manj uporablja, ampak pri nas tudi še ni popolnoma zamrlo. Vedno več se uporablja računalniško krmiljena elektromagnetna kladiva ali računalniško krmiljena kladiva, ki dvignejo kladivo in spustijo, da s svojo maso pade na zvon in se odbije ter ostane na mestu. Takega zaenkrat uporablja le en proizvajalec v Sloveniji. Precej pa je elektromagnetnih kladiv, katere pa je uporabljalo več izdelovalcev elektrifikacij v Sloveniji. Kladivo mora biti s sistemom za zvonenje dobro sinhronizirano, da slučajno ne pride do bitja ure in zvonenja naenkrat, ker to lahko povzroči hujše poškodbe zvonov in opreme. Večinoma se kladiva uporabljajo za odbijanje ure in pritrkavanje.

Izračun mase zvona

Bronasti zvon

Oceno mase bronastega zvona je možno izračunati po naslednjem obrazcu:

,

kjer je:

  • - postranska višina zvona (dolžina, merjena od najnižje točke zvona pa v ravni poševni liniji do vrha zvona, kjer oblika zvona intenzivno zavije),
  • - debelina udarnega obroča (debelina mesta, kjer kembelj udarja na zvon),
  • - premer zvona v krilu (največji premer zvona),
  • - parameter, določen glede na obliko zvona ter njegovo sestavo. V osnovi lahko vzamemo .

Opombe in sklici

Glej tudi