Noč dolgih nožev: Razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 135 zlogov ,  pred 7 leti
m
Bot: Popravljanje preusmeritev
m (Bot: Popravljanje preusmeritev)
Na začetku [[politika|politične]] [[Kariera|kariere]], je [[Adolf Hitler|Hitler]] opazil, da so levičarji veliko bolj organizirani od drugih, saj so imeli na različnih zborovanjih vedno skupino privržencev, ki je motila tovrstne zbore in zastrahovala pripadnike nasprotnih strank. Hitler je takrat sklenil, da bo tudi sam ustanovil skupino, ki bo delovala na podoben način.
 
Hitler je v svojih govorih, v katerih se je predstavil kot pripadnik [[Nacionalsocialističnanacionalsocialistična nemška delavska stranka|nacistične stranke]], govoril v glavnem o maščevanju vsem »izdajalcem« – [[komunistikomunizem|komunistom]], [[socialdemokrati|socialdemokratom]], »rdeči sodrgi« nasploh, [[liberalci|liberalcem]], [[plutokracija|plutokratom]], vojnim dobičkarjem in skrivačem, ki naj bi nemški [[vojska|vojski]] med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] zarili nož v hrbet, najbolj pa se je spravil na [[ŽidjeJudje|Žide]]. Obsojal je tudi [[Bavarska|bavarske]] [[separatizem|separatiste]], [[prostozidarstvo|prostozidarje]] in seveda zmagovite [[antanta|antantne]] sile. V strahu pred maščevanjem napadenih, so mu v stranki organizirali nekakšno osebno stražo, katere udarno jedro so bili: [[Ulrich Graf]], [[Emile Maurice]] in [[Christian Weber]], ki so bili vsi po vrsti prekaljeni pretepači in [[delikvent]]i. Trije pretepači pa, seveda, ne bi zadostovali za večje spopade, zaradi česar je Hitler ustanovil posebno »športno in telovadno društvo«, dolžnost njegovih pripadnikov pa je bila, da se urijo v vseh mogočih vojnih [[veščina]]h, predvsem [[borilni športi|borilnih športih]], na skrivaj pa tudi z [[orožje]]m. Kmalu pa so pripadniki teh društev na zborovanjih svoje stranke skrbeli za [[red (pravo)|red]]. Hitler jih je kmalu [[sveti krst|krstil]]il za ''Sturm Abteilungen'' (jurišni oddelki) ali na kratko SA.
 
Oddelki so se postopno krepili, vanje pa so vstopali ljudje zelo različnih slojev. Zlasti dva nova pripadnika sta postala za SA odločilnega pomena, nekdanji [[stotnik]] [[Hermann Göring]] in aktivni stotnik [[Ernst Röhm]]. Prvi je bil nekoč aktivni [[častnik]] in [[vojni pilot]], [[letalski as]] in je letel s slavnim »rdečim baronom« [[Manfred von Richthofen|Manfredom von Richthofnom]], po njegovi smrti pa je celo prevzel njegov lovski [[polk]]. Hitler ga je zato ob njegovem vstopu v stranko hitro postavil za vodjo SA.
Novembra 1923 je imela SA že kakšnih 3000 članov. Ob peti obletnici konca vojne pa je Hitler sklenil, da bo v [[München|Münchnu]] organiziral [[puč]]. Skupaj z Röhmom, Göringom in nekdanjim [[cesar]]skim [[general]]om [[Luddendorf]]om, ki ni bil nacist, ampak jim je le posodil svoje ime, so sklenili, da bodo v [[pivnica|pivnici]] [[Burgerbraukeller]] aretirali bavarsko vlado s [[predsednik]]om [[von Kahr]]om na čelu, naslednji dan s SA zasedli München, nato pa ob podpori vseh nacionalistično čutečih državljanov v slogu [[Benito Mussolini|Mussolinija]] odkorakali proti [[Berlin]]u. Tako imenovani [[pivniški puč]] je spodletel, v streljanju je padlo 16 nacistov in trije [[policist]]i. Göring je bil ranjen, Hitler, Luddendorf, Röhm in nekaj ducatov somišljenikov pa so bili aretirani. Postavili so jih pred sodišče, kjer je bil Hitler obsojen na pet let [[zapor]]a, preostala dva pa so oprostili.
 
Medtem ko je Hitler sedel v zaporu, so začeli njegovi tovariši na novo postavljati stranko na noge. Na severu Nemčije sta bila to brata Strasser, Georg in Otto. Prvi, [[vojni veteran]], po [[poklic]]u [[lekarna]]r, je postal organizacijski vodja stranke, Otto pa je bil [[novinarstvo|novinar]]. Stranki sta se pridružila tudi [[inženir]] [[agronomija|agronomije]] [[Heinrich Himmler]] ter [[filozofija#Filozofi in filozofija|filozof]] [[Joseph Goebbels]]. Hitler je po enem letu prišel iz zapora, ker je obljubil, da se bo vzdržal nadaljnjega delovanja. Medtem so se v stranki vneli notranji boji. Brata Strasser in Goebbels so bili radikalci in so resno pojmovali [[socializem]] v imenu stranke. Dosledno so zagovarjali podržavljenje velekapitala, [[veleposest]]i in velike [[industrija|industrije]], Himmler in Göring, ki se je medtem vrnil iz [[Švedska|Švedske]], kamor je ranjen po propadlem puču pobegnil, pa sta zagovarjala povezavo z desnico. Hitlerju je nekako le uspelo pomiriti razgrete strasti in poenotiti stranko pred [[volitve|volitvami]] leta 1928, ki pa so bile za stranko veliko razočaranje. [[Kriza]] v državi je bila v glavnem odpravljena, ljudje so upali, da bo država začela normalno delovati, in v tem trenutku ekstremistom niso bili naklonjeni. Hitler je zato stranko reorganiziral. Najprej je ločil strankino levico, Goebbelsa je poslal za [[gauleiter]]ja (strankinega pokrajinskega vodjo) v »rdeči« Berlin, ki je bil socialdemokratska trdnjava, Georga Strasserja je obdržal za organizacijskega vodjo, Otto pa je šel v strankin [[časopis]]. Na novo so organizirali tudi SA, tokrat čisto po vojaškem vzorcu, saj je imela v tem trenutku že nekaj deset tisoč pripadnikov, zato je potrebovala vojaško hierarhijo.
 
== Ustanovitev SS ==
Velikost SA je pomenila, da organizacija ni bila več v stanju nuditi enako zaščito vodstvu stranke, kot jo je v začetkih njenega delovanja. Zato je Hitler ustanovil novo organizacijo, SS. [[Kratica]] pomeni zaščitni [[oddelek (vojaštvo)|oddelek]] (nemško ''schutzstaffel'').
 
Organizacija je bila podrejena šefu štaba SA, [[vojaški činčini|čini]] in [[struktura]] so bili v glavnem enaki, le razvijala se je nekoliko avtonomno in vzporedno. Tudi merila za pristop so bila malce drugačna. SS je bila zbir zvestih, fanatičnih Hitlerjevih privržencev, vsak je moral biti rasno čist, brez kakršnekoli sledi [[slovani|slovanske]] ali celo židovske [[kri|krvi]], svetle oči in lasje so bili skoraj obvezni. Za SS je bila določena tudi potrebna višina, tisti, telesno pomanjkljivi ali kandidati z dedno boleznijo v družini, niso mogli postati člani. Himmler je dobil naslov [[reichsführer-SS|državni vodja SS]] (''reichsführer SS''), in je bil glavni odgovoren za to [[garda|gardo]] stranke in [[režim]]a.
Pripadniki te organizacije so morali ubogati vsak ukaz, biti skrajno brezobzirni z drugimi, a med seboj tovariški. Mrtvaška glava na njihovih kapah je pomenila zavezanost vodji in tovarišem do [[smrt]]i, na [[ovratnik]]ih pa so nosili znak SS, ki izhaja iz [[starogermanska mitologija|starogermanske mitologije]] in v [[runeruna|runski]] pisavi pomeni dvojno zmago. Moto SS je bil: »Moja čast je moja zvestoba.« ([[nemščina|nemško]] ''Meine Ehre heisst Treue'')
 
== Nova kriza ==
SA je spet dobila moč in začela z maščevanjem nad tistimi, ki so jih nekoč zasmehovali, njihove vrste pa so štele že preko 3,5 milijona pripadnikov in se je počasi začela oblikovati v nekakšno pomožno [[policija|policijo]]. V noči [[28. februar]]ja 1933 je zagorel nemški parlament, nacisti so za požig obtožili komuniste in naslednji dan začeli s preganjanjem in aretacijami.
Prvega aprila je SA organizirala [[bojkot]] židovskih podjetij. Za [[praznik dela|prvi maj]] pa so Nacisti v Berlinu organizirali veliko [[proslava|proslavo]] in nanjo povabili vse predstavnike [[sindikat]]ov. Naslednji dan sta SA in SS zaprli vse sindikalne funkcionarje v Berlinu in drugih mestih ter zasegli sindikalne prostore in [[fond]]e. Od tega trenutka naprej so bili dovoljeni le nacistični sindikati. Hermann Göring, ki je bil med drugim predsednik in notranji minister [[Prusija|pruske]] vlade, je medtem organiziral [[gestapo]], tajno politično policijo, vendar jo je kmalu predal Himmlerju. Himmler je medtem zavzel policijske uprave v vseh pokrajinah v Nemčiji ter nastavljal na delovna mesta pripadnike SS, ki so kmalu prevzeli tudi novoustanovljeni gestapo. Gestapo, policija in SD so se združili v [[glavni urad za varnost rajha]], neposredno mu je poveljeval Heydrich, vsi skupaj pa so bili s SS vred podrejeni Himmlerju.
 
SA je počasi začenjal od vlade zahtevati izredne pristojnosti za »zaščito države«, proti čemur je v parlamentu glasovalo le nekaj socialdemokratov. SA je po tem organizirala lov na še preostale komuniste in socialdemokrate ter začela odpirati [[Koncentracijsko taborišče|koncentracijska taborišča]], večinoma neuradna. V strahu pred porastom moči SA pa sta Göring in Himmler prepričala Hitlerja, da je Hitler vodenje taborišč prepustil Himmlerju. Röhm je v tistem trenutku postajal malo premočan. Junija 1933 so zaradi pritiskov nehale delovati vse druge politične stranke, tudi nacionalisti, njihovi polvojaški odredi, [[jeklene čelade]], pa so postali rezervne enote SA.
Röhm in SA so se začeli počutiti ogoljufane in bili so pripravljeni, da prej ali slej to [[krivica|krivico]] popravijo. Pripravljeni so bili odstraniti tudi nekatere sporne ljudi v stranki. Göring, Himmler in Heydrich so se zavedali, da ciljajo tudi na njih, zato so pripravili protiudar<ref>Martin and Pedley (2005), str. 33.</ref>. Začeli so zbirati [[dokaz (pravo)|dokaze]] o [[eksces]]ih, finančnih mahinacijah, spolnih izpadih Röhma in njegovih ožjih sodelavcev. Navezali so stike z reakcijo in jo prepričali, da je ta del stranke zašel v napačne vode in da ga je treba odstraniti.
 
Hitler je medtem imenoval Röhma za [[minister brez listnice|ministra brez listnice]] v vladi, da bi ga malo pomiril, vendar je Röhm kmalu spet izbruhnil. Začel je pripravljati [[topografija|teren]], da bi se vojska in SA združili, kar bi pomenilo, da bi SA vojsko požrla, vse skupaj pa bi vodili Röhm in ostali vodje SA. Vodja SA [[Karl Ernst]], na primer, je sicer v Berlinu res imel 80.000 mož, a za generale v vojski ni bilo sprejemljivo, da bi jih vodil človek, ki po poklicu sploh ni [[vojak]]. Röhm je poleg združitve predlagal še, da bi bile novemu vojnemu ministrstvu, ki bi poveljevalo »ljudski vojski« (v kateri bi bili združeni redna vojska in SA), pridružene še SS in nacistični šoferski korpus ter še vse nemške strelske [[zveza|zveze]] in [[klub]]i, veteranske organizacije, organizacije za predvojaško vzgojo mladine, služba za delovno obveznost, [[civilna zaščita]], [[gasilec|gasilci]], minister pa bi bil seveda on<ref>Wheeler-Bennett (2005), str. 726.</ref>.
 
== Trenja med vojsko in SA ==
Hitler je v München prispel na dogovorjeni datum in z enotami, ki jim je poveljeval esesovski [[Obergrupenführer]] [[Sepp Dietrich]], v Münchnu aretiral tamkajšnjega poveljnika SA. Skupina pripadnikov SS je potem odhitela na [[železniška postaja|železniško postajo]], kjer so že zajeli vse visoke častnike jurišnikov, ki so šele prihajali na posvetovanje, Hitler sam pa se je z večino esesovcev napotil v [[Bad Wiessee]]<ref>Bullock (1958), str. 166.</ref>. Hitler je osebno aretiral Röhma, njegovega namestnika, šlezijskega komandanta SA, obergruppenführerja Heinesa, pa so izvlekli iz postelje skupaj z ljubimcem in oba takoj ustrelili<ref>Kempka interview.</ref><ref name="Shirer221">Shirer (1960), str. 221.</ref>. Preostale visoke častnike so odpeljali v münchenski zapor, kjer so jih čakali v Münchnu aretirani kolegi<ref name="Evans32">Evans (2005), str. 32.</ref> Vsi so bili postavljeni pred [[strelski vod]], vodja usmrtitev pa je bil Sepp Dietrich.
[[Slika:Gregor Strasser.jpg|thumb|right|Georg Strasser, žrtev poboja]]
Akcija je istočasno potekala tudi v Berlinu, častnike SA so tudi tu vodili v skupinah na strelišče. Vodjo berlinske SA Ernsta so prestregli na poti na medene tedne, ga odpeljali v Berlin in ustrelili. Gestapo je medtem poiskal tudi Georga Strasserja, ga aretiral, v zaporu pa ga je lastnoročno ustrelil Heydrich<ref>Spielvogel (2005) str. 78–79.</ref>. Georgov brat Otto je imel več sreče, saj se je pravočasno umaknil v tujino. Von Papen je bil priprt, v svoji [[pisarna (TV-serija)|pisarni]] je bil ubit vodja katoliške akcije [[Erich Klausener]], ministrski direktor v ministrstvu za promet, med kosilom pa so morilci presenetili v domači hiši nekdanjega kanclerja von Schleicherja. Skupaj z ženo so ga ustrelili. Pred domačimi vrati je bil ustreljen tudi general von Bredow, tesni Schleicherjev sodelavec.
 
V vsesplošnim maščevanjem so padale tudi nedolžne žrtve. Esesovci so po pomoti ustrelili uglednega [[glasbeni kritik|glasbenega kritika]] [[Will Schmidt|Willa Schmidta]], ki so ga zamenjali za pripadnika SA z istim imenom<ref>Evans (2005), str. 36.</ref>. Brutalno so ubili tudi starega von Kahra, ki je nekoč »pokvaril« pivniški puč, umorjen je bil celo [[Bernard Stempfle]], nekdanji [[duhovnik]], ki je v tistih prvih dneh bojev za oblast celo pomagal Hitlerju pri izdaji [[knjiga|knjige]] [[Moj boj|Mein Kampf]]. Uradno naj bi v noči dolgih nožev umrlo okoli 70 ljudi, neuradno pa se ta številka vrti okoli 1000. Zadnji je prišel na vrsto Röhm. Hitler ga je namreč hotel pomilostiti, a so ga sodelavci prepričali, naj gre do konca. Zrušenemu vodji SA so ponudili [[pištola|pištolo]], da stori častni [[samomor]], vendar je odklonil. Potem sta v zaporniško celico, kjer je bil zaprt, vstopila [[komandant]] koncentracijskega taborišča [[Dachau]] [[Theodor Eicke]] in njegov pomočnik ter nekdanjega šefa SA ustrelila.
 
== Epilog ==
7.408

urejanj

Navigacijski meni