Rimska Dakija

Rimske province leta 117

Rimska Dakija (latinsko Dacia Traiana ali Dacia Felix), rimska provinca od leta 106 do 271/275. Njeno ozemlje je obsegalo današnjo vzhodno in jugovzhodno Transilvanijo, Banat in Oltenijo v sedanji Romuniji. Dakija je bila od samega začetka organizirana kot cesarska provinca in ostala taka skozi celotno obdobje rimske zasedbe. Zgodovinarji ocenjujejo, da je imela 650.000-1.200.000 prebivalcev.

Osvajanje Dakije je dokončal cesar Trajan (vladal 98-117) po dveh velikih vojnih pohodih proti Decebalovemu Dačanskemu kraljestvu. Rimljani niso nikoli zasedli celotnega Dačanskega kraljestva, ker so v večjem delu Moldavije, Maramureşu in Crişani tudi po rimski osvojitvi vladali Svobodni Dačani. Rimska provinca Dakija je bila leta 119 razdeljena na provinci Gornjo Dakijo (Dacia Superior) in Spodnjo Dakijo (Dacia Inferior, kasneje preimenovana v Dacio Malvensis). Leta 124 (ali 158) je bila Gornja Dakija razdeljena na provinci Dacia Apulensis in Dacia Porolissensis. Med markomanskimi vojnami sta bili vojaška in sodna oblast združeni in podrejeni enemu samemu guvernerju z dvema podrejenima senatorjema (legati legionis). Provinca se je preimenovala v Tri Dakije (Tres Daciæ) ali preprosto v Dakijo (Dacia).

Rimska oblast je v Dakiji izvedla masovno in organizirano kolonizacijo. Odprla je nove rudnike in povečala obseg izkoriščanja rud, v provinci pa je cvetelo tudi poljedelstvo, živinoreja in trgovina. Z žitom je začela oskrbovati vojaštvo ne samo doma, ampak tudi na ostalem Balkanu. Postala je zelo urbanizirana, saj je imela 11 ali 12 znanih mest, od katerih je osem imelo najvišji položaj kolonije (colonia). Število mest je bilo kljub temu manjše kot v drugih provincah v regiji. Vsa mesta so se razvila iz starih vojaških taborov. Finančno, versko in sodno središče vseh treh podenot province je bila Ulpia Traiana Sarmizegetusa, v kateri je bil sedež cesarskega prokuratorja (državnega finančnega uradnika). Sedež vojaškega guvernerja vseh treh podenot province in njegov štab sta bila v Apulu, ki ni bil samo največje mesto v provinci, ampak ob vsej donavski meji cesarstva.

Provinco so od samega začetka vojaško in politično ogrožali. Njeni stalni tekmeci so bili sosednji Svobodni Dačani (Daci liberi), ki so jo po združitvi s Sarmati med vladanjem Marka Avrelija stalno nadlegovali. Po mirnejšem obdobju od vladanja Komoda do Karakala (180-217) so začeli provinco ponovno pustošili, tokrat Karpi, dačansko pleme, ki se je povezalo z ravnokar prišlimi Goti. Goti so v tistem času postali resna grožnja Rimskemu cesarstvu. Rimski cesarji. ki so spoznali, da postaja ohranjanje oblasti v Dakiji vedno težje, so bili v 270. letih prisiljeni Dakijo zapustiti. Postala je prva dolgoletna rimska posest, ki so jo zapustili. Provinco so leta 248-250 upostošila germanska plemena (Goti, Tajfali in Bastarni), katerim so se pridružili Karpi, leta 258 in 263 Karpi in Goti, leta 267 in 269 pa Goti in Heruli. Antični viri pišejo, da je bila Dakija izgubljena že med vladanjem cesarja Galijena (vladal 253-268), vendar istočasno poročajo, da je bil Avrelijan (vladal 270-275) tisti, ki se je odrekel Dacii Traiani. Iz Dakije je umaknil svojo vojsko in državno upravo in ustanovil Dacio Aureliano z upravnim središčem v Serdici, sedanji Sofiji, v Spodnji Meziji.

Usoda romaniziranega prebivalstva nekdanje province Dacie Traiane je bila predmet živahnih prerekanj. Ena od teorij trdi, da se je latinski jezik, ki so ga govorili v antični Dakiji, postopoma pretvoril v romunskega. V istem procesu so se iz starih Dako-romanov, romaniziranih prebivalcev Dacie Traiane, razvili sodobni Romuni. Nasprotna teorija trdi, da so Romuni potomci romaniziranih prebivalcev rimskih provinc na Balkanskem polotoku.

Viri

• Bury. J.B. (1893), A history of the Roman Empire: from its foundation to the death of Marcus Aurelius (27 B.C.-180 A.D.), Student's Series, New York, Harper.
• Cottrell, P. L, Notarás, G., Casares, G.T. (2007), From the Athenian tetradrachm to the euro: studies in European monetary integration, Studies in banking and financial history, Farnham, Ashgate Publishing, ISBN 978-0-7546-5389-9.
• Georgescu, V. (1991), The Romanians: a history, Columbus, Ohio, ZDA, Ohio State University Press, ISBN 978-0-8142-0511-2.
• Treptow, K.W., Bolovan I. (1996), A History of Romania, East European Monographs, ISBN 978-0-88033-345-0.