Slovenski četniki

Slovenski četniki so bili slovenski pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini, ki so delovali med drugo svetovno vojno.

Delovanje med drugo svetovno vojno

Med okupacijo od 1941 do 1945 so v Sloveniji delovali, poleg partizanov, vaških straž in domobrancev, tudi slovenski četniki, navadno imenovani plavogardisti. Dejansko je šlo za del poražene vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ), ki je kot četniški odredi oz. kot del Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) deloval po navodilih begunske vlade v Londonu, v Jugoslaviji pa je bil podrejen generalu Draži Mihajloviću.

Četniška ideološka baza naj bi bilo t. i. ravnogorsko gibanje, ki pa v Sloveniji ni imelo globljih korenin. Šlo je za ohranitev monarhije in ideje o veliki Jugoslaviji ob podpori zahodnih zaveznikov. Mobilizacijsko bazo so, podobno kot za domobrance in četnike, predstavljale strankarske paravojaške legije, ki je bila zelo močna. Tako je Slovenska legija, ki je združevala vojaški potencial Slovenske ljudske stranke, štela okrog 6000 – 7000 pripadnikov (večina je pristopila MVAC oz. slovenskemu domobranstvu), Sokolska legija, 700–900 članov, večinoma aktivnih članov JVvD, Narodna legija (300 članov), skupina Pobratim (500) in častniška skupina (okrog 400 članov). Koordinacijo je vodila Slovenska zaveza, ki je za reševanje vojaških vprašanj ustanovila Vojaški svet, ki so ga sestavljali poveljniki legij – podpolkovnik Ernest Peterlin - Logar, polkovnik Vladimir Vauhnik, Ivan Prezelj, Anton Kokalj - Tonči, kapetan bojne ladje Andrej Klinar - Hren, major Karl Novak in drugi). Vsi člani vojaškega sveta pa so bili evidentno tudi pripadniki raznih tujih služb (britanske, nemške, italijanske).

Poveljnik slovenskih četnikov je bil najprej konjeniški polkovnik Jaka Avšič, njegov načelnik štaba pa generalštabni major Karl Novak. Ko je polkovnik Avšič že sredi 1941 prestopil k partizanom, je poveljnik slovenskih četnikov postal četniški vojvoda Karl Novak, ki je bil pozneje (1944, v Italiji) povišan v podpolkovnika, nazadnje pa leta 1946 v generalštabnega polkovnika. Ko je septembra 1943 major Novak odšel v Italijo kot predstavnik generala Mihailovića za zvezo z zahodnimi zavezniki, so slovenske četnike vodili kapetan bojne ladnje Anton Klinar - Hren, polkovnik oz. brigadni general Vladimir Vauhnik (kot general Račič) in polkovnik oz. divizijski general Ivan Prezelj - Andrej, ki je bil nazadnje imenovan še za poveljnika Slovenske narodne vojske.

Tako je med vojno delovali od 300 do 600 četnikov, predvsem kot obveščevalci in diverzanti, saj so imeli neposredne zveze tudi z britansko Soe. Po letu 1944 pa so delovali tudi na Štajerskem, kjer so se zbirali predvsem dezerterji iz nemške vojske. Posameznim delom so poveljevali:

• na Primorskem pod poveljstvom kapetana Ratomira Cotića - Vuka;
• na Gorenjskem pod poveljstvom poročnika Jožeta Hlebca - Krpana in pozneje kapetana Milka Piriha;
• v osrednji Sloveniji – Centralni četniški odred pod poveljstvom kapetana Milana Kranjca - Kajtimira, pozneje orožniškega majorja Danila Koprivice - Boruta, čigar enota je doživela po italijanski kapitulaciji odločilen poraz v Grčaricah, nakar je sledil še process proti »plavogardistom« v Kočevju;
• na Štajerskem pod poveljstvom narednika, pozneje poročnika, Jožeta Melaherja - Zmagoslava.

Tudi slovenski četniki so prikrito sodelovali z Italijani in pozneje tudi z Nemci. Znan je primer lažnega »štajerskega bataljona«, ki se je izdajal za partizansko enoto, da bi pozneje njegovi pripadniki prešli v MVAC oz. v Legijo smrti. Narednik Melaher je celo sklenil pisni dogovor o sodelovanju z Nemci. Janez Marn – Črtomir Mrak je kot poveljnik 1. bataljona Mirnskega partizanskega odreda edini s celo enoto prestopil na četniško stran.

Na zavezniško stran so se rešili primorski in del gorenjskih četnikov ter 75 četnikov Štajerskega četnikškega odreda, katere so Britanci iz Vetrinja prepeljali v Italijo, ker so imeli urejene oznake (izkaznice) in navodila. Vsi ostali so doživeli že znano usodo slovenskih kolaborantov.

Mnogi so tudi po končani vojni nadaljevali z ilegalnim obveščevalnim in diverzantskim delovanjem (križarji, Matjaževa vojska). Mnogim so tudi sodili (Mirko Bitenc , Milko Vizjak, Ernest Peterlin).

Četniški sodelavci

Veliko presenečenje je sledilo , ko je leta 1998 pokojni akademik Aleksander Bajt v svoji knjigi Dosje Berman razkril, da je bil med okupacijo pripadnik četniške organizacije kot poročnik in šef protiobveščevalne službe v štabu majorja Novaka v Rimu; leta 2003 je ugotovljeno, da je bil tudi veliki slovenski olimpionik, Leon Štukelj pripadnik četniške organizacije in britanski agent Soe , in nazadnje, 2006, da je bil tudi Hrvoje Maister, četniški polkovnik in nazadnje vodja emigrantskega obveščevalnega centra v Salzburgu.

Ravnogorsko gibanje je še danes dejavno, tudi v Sloveniji. V Parizu je maja 2007 bil edini še živeči slovenski četnik Uroš Šušterič proglašen za četniškega vojvodo – »Triglavski«.

Literatura

• Pavle Borštnik, Pozabljena zgodba slovenske nacionalne ilegale, Ljubljana, 1998 (COBISS)
• Slobodan Kljakić i Marijan F. Kranjc, Slovenački četnici, Beograd, 2006 (COBISS)
• Marijan F. Kranjc in Slobodan Kljakić, Plava garda – poveljnikovo zaupno poročilo, Maribor, 2006 (COBISS)
• Katja Zupanič, Četništvo na Štajerskem, Ljubljana, 2008. ISBN 978-961-92574-1-8

Glej tudi

• Seznam slovenskih častnikov Jugoslovanske vojske v domovini