Pismenost

Stopnja pismenosti po svetu

Písmenost je sposobnost branja in pisanja ter, po terminologiji UNESCA, zmožnost razumevanja vsakdanjih sporočil. Stopnja pismenosti države ali regije je glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala, saj je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene; višja pismenost pa pomeni tudi več priložnosti za zaposlitev.

Razvoj pismenosti

Z uvedbo obveznega šolstva v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je tako postala nuja za vsakega posameznika. Danes družba, ki velja za nepismeno ali polpismeno velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in je že skorajda samoumevno, da razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke, ki so blizu 100. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s svinčnikom, nalivnikom in nato s kemičnim svinčnikom; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali tipkovnice na pisalnih strojih. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, kaligrafski pisci in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas tehnologija pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v mobilne telefone, in sicer pri pisanju kratkih sporočil (SMS) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi.

8. september je od leta 1966 mednarodni dan pismenosti, ki opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji.

Vrste pismenosti

Kriteriji pismenosti variirajo od družbe do družbe. Pogosto se poleg veščine branja in pisanja upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta uporaba računalnika ali sposobnost računanja (matematična pismenost), saj mnogi ljudje ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati, lahko v omejenem obsegu naučijo uporabljati računalnik. Vedno več informacij je namreč slikovne, zvočne in filmske narave. Nove oblike pismenosti, ki jih je omogočil napredek tehnologije, so medijsko pismenost (kompetence, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v medijih), računalniška pismenost (sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije), informacijsko pismenost, elektronsko pismenost (spretnost komunikativnega izkoriščanja celotnega potenciala elektronskih medijev), glasbeno (sposobnost branja not ali celo komponiranja), kartografsko pismenost (sposobnost orientiranja po zemljevidu), kulturna pismenost idr.

Nepismenost v Sloveniji

Stopnja nepismenosti v svetu med leti 1970 in 2005

Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok – stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu 19. stoletja 25 %. V začetku 20. stoletja je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270.000 prebivalstva. Zadnji popis prebivalstva, ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991. Tedaj je bilo ugotovljeno, da je med ljudmi, starimi 10 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,44 odstotka, kar je 7559 ljudi; ženskega nepismenega prebivalstva je bilo za 0,1 % več od moškega. Vprašanje o pismenosti je bilo postavljeno samo osebam, ki so dokončale manj kot 3 razrede osnovne šole. Popisovalec je odgovor vpisal na osnovi izjave popisane osebe, pri tem pa je veljalo, da je pismen tisti, ki zna brati in napisati sestavek iz vsakdanjega življenja oz. tisti, ki zna prebrati in napisati pismo. Ob popisu prebivalstva iz leta 2002 v Sloveniji o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni več statistično značilen, poleg tega pa je osnovnošolsko izobraževanje že več desetletij obvezno, a vendar je mednarodna raziskava pismenosti odraslih iz leta 1998, ki so jo izvedli pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, razkrila, da je 77 odstotkov odraslih pri nas s svojimi pismenimi spretnostmi pod mednarodnim povprečjem.

Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj ugodnejše. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno 5 % manj kot na Slovenskem.

Glej tudi

• digitalna pismenost (digital literacy)
• analfabetizem
• bralna pismenost
• nepismenost
• opismenjevanje
• pisanje

Viri

• Miran Hladnik. (COBISS) Biti pismen danes
• Vasilij Melik, Osnovna šola na Slovenskem, 1970. (COBISS)
• Milena Ilić, Nelka Verdot, Rada Vujasin, Angelca Juvanc, Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v letu 1991: rezultati po občinah, 1994. (COBISS)

Zunanje povezave

• Statistični urad Republike Slovenije
• Prebivalstvo, staro 15 in več let, po spolu, šolski izobrazbi in pismenosti - podatki
• Prebivalstvo, staro 10 in več let, po spolu; nepismeni po spolu in starosti - podatki
• Prebivalstvo, staro 15 let ali več, po spolu, izobrazbi in pismenosti - tabela

Portal:Literatura