Medicina

Za druge pomene glej Medicina (razločitev).

Medicina je v širšem pomenu veda in delovanje, usmerjeno k preprečitvi in zdravljenju bolezni in povrnitvi zdravja ljudi, v ožjem pa povezana z dejavnostjo zdravnikov.

Za očeta medicine se smatra starogrški filozof Hipokrat, ki je skupaj z Galenom postavil temelje za sodoben, racionalen pristop k zdravljenju. Po propadu Zahodnorimskega cesarstva in v srednjem veku, ko je bil v Evropi racionalizem v zatonu, so prevzeli vodilno vlogo v razvoju medicine muslimani na Bližnjem vzhodu, npr. Ibn Sina, ki ga nekateri prav tako označujejo za očeta medicine, Ibn Rušd in drugi.

Veje medicine

Medicina je obširen pojem, zato poznamo več vej medicine:BENJAMIN A. LJUBIM TEEE !!!!!!!!!!!!

Nevrologija

Se ukvarja z motnjami v delovanju živčevja - možganov in perifernega živčevja.

Oftalmologija

Se ukvarja z zdravljenjem očesnih bolezni.

Ortopedija

Skrbi za hrbtenico, kosti, sklepe in mišice.

Psihiatrija

Se ukvarja z zdravljenjem duševnih bolezni.

Kirurgija

Se ukvarja z operativnimi posegi.

Dermatovenerologija

Se ukvarja s kožo in kožnimi obolenji ter s spolno prenosljivimi boleznimi.

Pediatrija

Pediatrija se ukvarja z boleznimi otrok in je prav tako razdeljena na nekaj dodatnih zvrsti pediatrije. Na pediatriji se zdravi otroke in mladostnike do 21. leta starosti. Nekaj zvrsti pediatrije: neonatologija (se ukvarja z novorojenčki), kardiologija (za srce), pulmologija(proučuje pljuča), hematologija (preučuje bolezni krvi, npr. levkemijo), onkologija (proučuje tumorje), nefrologija (se ukvarja z ledvicami). V Republiki Sloveniji mora pediater zaključiti medicinsko fakulteto (6 let), pripravništvo in potem še pediatrično specializacijo (5 let).

Operacija

Zdravljenje lahko vključuje zdravljenje z zdravili ali operacijo. Kirurgija je veja medicine, ki z operacijo ali rezanjem v telo odpravi vzrok bolezni. Danes je kirurgija tako napredovala, da kirurgi lahko popravijo ali zamenjajo organe, kot so ledvice in srce. Operacije so lahko eksplorativne, elektivne, radikalne ali paliativne.

Okrevanje

Okrevanje po bolezni ali operaciji lahko traja nekaj ur ali pa več tednov. Marsikdaj je odvisno od tega, kako resna je bila bolezen in kako vpliva zdravljenje na telo.

Diagnoza

Zdravnik mora pri bolniku najprej ugotoviti, katero bolezen ima. To lahko naredi na različne načine. Temelj sta anamneza in klinični pregled. V anamnezi bolnika sprašuje o simptomih (njegovih telesnih občutkih), pojavu težav, o boleznih staršev, o razvadah (kajenje, pitje alkohola, kave), o vegetativih funkcijah (odvajanje blata, izločanje urina).

Nato opravi splošni in usmerjeni klinični pregled oz. telesni pregled.

Lahko se odloči za laboratorijske preiskave krvi in/ali urina. Zdravnik lahko bolnika napoti tudi na slikovne preiskave kot so RTG, ultazvok, računalniška tomografija oz. CT, magnetna resonanca oz. MRI.

Sledi invazivna diagnostika, kamor spadajo endoskopske preiskave.

Ko je postavljena delovna diagnoza, začne zdravnik s prvimi ukrepi zdravljenja. Do dokončne diagnoze si pomaga s preiskavami. Končna diagnoza je lahko enaka delovni, lahko pa se razlikuje.

Celostni pristop

Osnovno načelo celostnega pristopa je upoštevanje vseh treh razsežnosti človeka, ki so telo, duša in duh. Ne zdravi se samo obolelega dela.

Medicinska tehnologija

Moderna medicina uporablja veliko tehnologije. Najnovejši razvoj vključuje telesne skenerje, ki uporabljajo rentgenske žarke ali ultrazvok (visokofrekvenčne zvočne valove), ki pokažejo notranjost človeškega telesa. Takšna oprema je temeljito spremenila medicino. Ena od uporabnih diagnostičnih tehnik je tudi scintigrafija, ki pokaže ali ima bolnik tumor ali že tudi razsevke tumorja.

Zgodovina medicine

Od pradavnih časov so ljudje iskali načine, kako bi najbolje pozdravili svoje bolezni. Prvi ljudje so verovali, da je bolezen božja kazen. Verovali so tudi, da jih lahko ozdravita duhovnik in čarovnik. V stari Grčiji so ljudje obiskovali templje, kadar so bili bolni, in darovali živali grškemu bogu zdravilstva Asklepiju. Pili so tudi zdravilne vode, se v njih kopali in opravljali stroge diete v upanju, da bodo ozdraveli. V 5. stoletju pr. n. št. je grški zdravnik Hipokrat izjavil, da je narava tista, ki povzroči in pozdravi bolezen, in ne magija. Hipokrata so slavili kot »očeta medicine«. On in njegovi nasledniki so postavili zahodno medicino na trdne znanstvene temelje. Mnogi ljudje so začeli dvomiti o nekdanji medicini. Znanstveniki kot Vesalius (1514 - 1564) so začeli preučevati telesa mrtvih ljudi, da bi zvedeli kaj več o boleznih in kako jih zdraviti.

Zdravilne rastline

Tisočletja so ljudje uporabljali za zdravljenje zelišča in druge rastline. Zeliščarji so sestavljali sezname rastlin in pisali o njihovi uporabi. Tudi menihi so bili znani po svojem poznavanju zelišč. Prvi farmacevti, imenovali so se apotekarji, so uporabljali zelišča za izdelovanje napojev ali zdravil. V renesančni Evropi so mnoge zeliščarke obtožili čarovništva. Mnogi ljudje se zdaj vračajo k zeliščem kot naravnemu načinu zdravljenja bolezni.

Alternativna medicina

Sem sodijo akupunktura, aromaterapija in homeopatija.

Zunanje povezave

• Med.Over.Net - slovenski zdravstveni portal
• PubMed - baza znanstvene literature s področja medicine in sorodnih