Francesco Guccini: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Klemen Kocjancic (pogovor | prispevki)
m slog
Nervusj (pogovor | prispevki)
Vrstica 5: Vrstica 5:
== Življenjepis ==
== Življenjepis ==


Francesco Guccini je rojen v [[Modena|Modeni]], natančneje v Ulici Domenico Cucchiari 22, [[14. junij|14. junija]] leta [[1940]], štiri dni po pričetku [[Druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]]. Prav 10. junija leta 1940 je [[Italija]] napovedala vojno [[Francija|Franciji]] in [[Velika Britanija|Veliki Britaniji]]. Tako se je Feruccio Guccini, oče bodočega [[Pesnik|poeta]] in [[kantavtor|kantavtorja]], moral odpraviti na [[fronta|fronto]]. Francesco se je skupaj z matero Ester Prandi, preselil na varno k babci in dedku, ki sta živela v Pávani, majhni vasici v [[Pistoia|Pistojskih]] [[Apenini|apeninih]].
{{bioslika|islike=Francesco_Guccini.jpg |opis=''Francesco Guccini ''|napis=''Francesco Guccini - Po koncertu v Vidmu - 12. aprila 2005 ''}}Francesco Guccini je rojen v [[Modena|Modeni]], natančneje v Ulici Domenico Cucchiari 22, [[14. junij|14. junija]] leta [[1940]], štiri dni po pričetku [[Druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]]. Prav 10. junija leta 1940 je [[Italija]] napovedala vojno [[Francija|Franciji]] in [[Velika Britanija|Veliki Britaniji]]. Tako se je Feruccio Guccini, oče bodočega [[Pesnik|poeta]] in [[kantavtor|kantavtorja]], moral odpraviti na [[fronta|fronto]]. Francesco se je skupaj z matero Ester Prandi, preselil na varno k babci in dedku, ki sta živela v Pávani, majhni vasici v [[Pistoia|Pistojskih]] [[Apenini|apeninih]].

Pet let kasneje, leta 1945, se Francesco skupaj z matero in očetom, ki se je agusta tistega leta vrnil iz fronte, ponovno vrne v njegov rojstni kraj, [[Modena|Modeno]]. Tam uspešno zaključi osnovno in srednjo šolo.
Pet let kasneje, leta 1945, se Francesco skupaj z matero in očetom, ki se je agusta tistega leta vrnil iz fronte, ponovno vrne v njegov rojstni kraj, [[Modena|Modeno]]. Tam uspešno zaključi osnovno in srednjo šolo.
Nekje leta 1957 spozna Alfia Cantarellija, kasneje bobnarja pri skupini Equipe 84, ki si želi ustanoviti skupino, potreboval je le še kitarista in pevca. Tako je na svoj račun prišel Francesco Guccini, ki se je pred tem naučil igrati kitaro. Skupaj z drugimi člani je nastal bend imenovan Marinos, kasneje pa preimenovan v Gatti. Igrali so predvsem prirejene rock uspešnice tistih časov.
Nekje leta 1957 spozna Alfia Cantarellija, kasneje bobnarja pri skupini Equipe 84, ki si želi ustanoviti skupino, manjkajoč člena sta le še kitarist in pevec. Tako je na svoj račun prišel Francesco Guccini, ki se je pred tem naučil igrati kitaro. Nastal je bend imenovan Marinos, kasneje so se preimenovali v Gatti. Igrali so predvsem prirejene rock uspešnice tistih časov.

Leta 1961 se z družino preseli v [[Bologna|Bologno]], kjer živi še danes. Prav tistega leta napiše svojo prvo pesem »L'antisociale«.
Leta 1961 se Francesco z družino preseli v [[Bologna|Bologno]], kjer živi še danes. Prav tistega leta napiše svojo prvo pesem »L'antisociale«.
Leta 1962 se, po neuspešnem prvem spopadu s fakulteto, opravi na obvezno vojaško služenje kjer spozna svet poezije [[Jorge Luis Borges |Jorgea Luisa Borgesa]] in [[Umberto Eco|Umberta Eca]].

Leta 1962 se, po neuspešnem prvem spopadu s fakulteto, odpravi na obvezno vojaško služenje kjer spozna svet poezije [[Jorge Luis Borges |Jorgea Luisa Borgesa]] in [[Umberto Eco|Umberta Eca]].
Po vrnitvi iz vojaškega služenja se pridruži neki glasbeni skupini in med tem ponovno obiskuje fakulteto, ki pa je ne zaključi.
Po vrnitvi iz vojaškega služenja se pridruži neki glasbeni skupini in med tem ponovno obiskuje fakulteto, ki pa je ne zaključi.

V šestdesetih letih piše pesmi za novo nastale skupine: [[Equipe 84]] in [[I Nomadi]]. Najbolj popularne so »Auschwitz« in »Dio è morto« (v slovenskem prevodu: »Bog je mrtev«). Slednja doživi cenzuro na nacionalnem radiju, med tem ko jo [[Radio Vaticana]], začuda brez zadržkov, predvaja.

Leta 1967 izide njegov prvi samostojni projekt, album »Folk Beat n. 1«. Na njem so pesmi, ki postanejo italijanski klasiki, kot so »Noi non ci saremo«, »Statale 17« in »In morte di S.F.«.


== Diskografija ==
== Diskografija ==

Redakcija: 16:04, 13. marec 2006

Francesco Guccini, italijanski kantavtor, * 14. junij 1940, Modena.

Guccini je eden izmed pomembnejših italijanskih kantavtorjev. Je tudi pisec knjig, besedila njegovih pesmi mnogi smatrajo kot prave poezije.

Življenjepis

Francesco Guccini - Po koncertu v Vidmu - 12. aprila 2005

Francesco Guccini je rojen v Modeni, natančneje v Ulici Domenico Cucchiari 22, 14. junija leta 1940, štiri dni po pričetku 2. svetovne vojne. Prav 10. junija leta 1940 je Italija napovedala vojno Franciji in Veliki Britaniji. Tako se je Feruccio Guccini, oče bodočega poeta in kantavtorja, moral odpraviti na fronto. Francesco se je skupaj z matero Ester Prandi, preselil na varno k babci in dedku, ki sta živela v Pávani, majhni vasici v Pistojskih apeninih.

Pet let kasneje, leta 1945, se Francesco skupaj z matero in očetom, ki se je agusta tistega leta vrnil iz fronte, ponovno vrne v njegov rojstni kraj, Modeno. Tam uspešno zaključi osnovno in srednjo šolo. Nekje leta 1957 spozna Alfia Cantarellija, kasneje bobnarja pri skupini Equipe 84, ki si želi ustanoviti skupino, manjkajoč člena sta le še kitarist in pevec. Tako je na svoj račun prišel Francesco Guccini, ki se je pred tem naučil igrati kitaro. Nastal je bend imenovan Marinos, kasneje so se preimenovali v Gatti. Igrali so predvsem prirejene rock uspešnice tistih časov.

Leta 1961 se Francesco z družino preseli v Bologno, kjer živi še danes. Prav tistega leta napiše svojo prvo pesem »L'antisociale«.

Leta 1962 se, po neuspešnem prvem spopadu s fakulteto, odpravi na obvezno vojaško služenje kjer spozna svet poezije Jorgea Luisa Borgesa in Umberta Eca. Po vrnitvi iz vojaškega služenja se pridruži neki glasbeni skupini in med tem ponovno obiskuje fakulteto, ki pa je ne zaključi.

V šestdesetih letih piše pesmi za novo nastale skupine: Equipe 84 in I Nomadi. Najbolj popularne so »Auschwitz« in »Dio è morto« (v slovenskem prevodu: »Bog je mrtev«). Slednja doživi cenzuro na nacionalnem radiju, med tem ko jo Radio Vaticana, začuda brez zadržkov, predvaja.

Leta 1967 izide njegov prvi samostojni projekt, album »Folk Beat n. 1«. Na njem so pesmi, ki postanejo italijanski klasiki, kot so »Noi non ci saremo«, »Statale 17« in »In morte di S.F.«.

Diskografija

Bibliografija

Zunanje povezave