Narodnoosvobodilni boj: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 38: Vrstica 38:
[[sr:Народноослободилачка борба народа Југославије]]
[[sr:Народноослободилачка борба народа Југославије]]
[[vi:Chiến tranh nhân dân giải phóng Nam Tư]]
[[vi:Chiến tranh nhân dân giải phóng Nam Tư]]


?????????

Redakcija: 23:56, 17. marec 2013

Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ).

Josip Broz - Tito maja 1944

Narodnoosvobodilni boj je izraz, s katerim označujemo oborožen boj Osvobodilne fronte (OF) in partizanskih enot proti okupatorjevim in kolaboracijskim enotam na območju Jugoslavije. V času druge svetovne vojne, po okupaciji Jugoslavije in napadu na Sovjetsko zvezo (ko je Kominterna ukazala boj proti Tretjemu rajhu), so se nekatere zunaj-parlamentarne stranke in skupine odločile za oborožen boj proti okupatorju. 15 različnih strank in skupin je bilo zbranih v Osvobodilni fronti, ki je združevala stranke, kot so Komunistična partija Slovenije, Krščanski socialisti, Narodni demokrati - Sokoli, liberalci Stare pravde, ali skupine, kot sta skupina slovenskih kulturnikov in skupina antifašistične zveze žena. Partizani so odigrali pomembno vlogo pri porazu nacizma in fašizma. V nasprotju s splošnim prepričanjem pa OF ni prva začela oboroženega odpora proti okupatorju, ampak so to storili pripadniki Tigra (13. maja 1941), ki so se proti italijanski okupaciji slovenske Primorske borili že dalj časa.

V času druge svetovne vojne so pripadniki Narodnoosvobodilne vojske, ki so se po zgledu iz Sovjetske zveze imenovali partizani, utrpeli najvišje vojaške izgube v Sloveniji. Ubitih je bilo okoli 27.000 pripadnikov NOB. Velika večina jih je bilo ubitih v spopadih z nemškimi, italijanskimi ali domobranskimi enotami. 1032 jih je umrlo v taboriščih, okoli 830 so jih postrelili kot talce, zaradi mučenj jih je v zaporih umrlo 133. Najmanj 433 jih je usmrtila partizanska vojska sama, del zaradi dezerterstva in nekaterih drugih disciplinskih prestopkov, v tem številu so zajeti tudi tisti, proti katerim ni bil uveden sodni postopek. Najmanj 862 jih je bilo razglašenih za pogrešane.[1]

Partizani so med in neposredno po drugi svetovni vojni ubili 13.483 pripadnikov Slovenskega domobranstva (11.000 po vojni), 813 pripadnikov Prostovoljne protikomunistične milice in 362 pripadnikov Jugoslovanske kraljeve vojske v ilegali. V času druge svetovne vojne je bilo ubitih še 9759 Slovencev mobiliziranih v nemško vojsko, 1172 Slovencev mobiliziranih v italijansko vojsko in 415 mobiliziranih v madžarsko vojsko. Največ jih je seveda padlo v nemški vojski, večina na vzhodni fronti ali pa v ujetništvu.[2]

Viri

  1. Bojan Godeša, Boris Mlakar, Mojca Oorn, Tadeja Tominšek Rihtar: Žrtve druge svetovne vojne v Sloveniji. V: Prispevki za novejšo zgodovino, Ljubljana 2002, str. 121-130.
  2. Marjan Anidžarič, Jože Dežman, Ludvik Puklavec, Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni, Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko, Celje 2001, str. 104-119.

Glej tudi

Zunanje povezave



?????????