Dolina (občina Grabštanj): Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Bojan2005 (pogovor | prispevki)
Addbot (pogovor | prispevki)
m Bot: Migracija 1 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q1235585
Vrstica 71: Vrstica 71:


[[de:Maria-im-Walde-Kirche (Dolina)]]
[[de:Maria-im-Walde-Kirche (Dolina)]]
[[de:Dolina (Gemeinde Grafenstein)]]


[[Kategorija:Koroška (zvezna dežela)]]
[[Kategorija:Koroška (zvezna dežela)]]

Redakcija: 22:08, 12. marec 2013

Dolina, cerkev ob avtocesti A2, izvoz Grabštanj
notranjost

Dolina (tudi v nemščini uradno Dolina) je dvojezična vas v občini Grabštanj na Celovškem polju na avstrijskem Koroškem.

Vas leži ob glavni cesti Celovec-Velikovec južno od vasi in občine Pokrče in ima 99 prebivalcev (2001).

Cerkev in božja pot

Cerkev, danes ob avtocesti A2, je podružnica župnije Pokrče v dekanatu Tinje in je bila od vsega začetka priljubljena božja pot Slovencev. Danes je dvojezična.

Leta 1849 se je trem slovenskim dekletom iz Doline prikazala Marija, mati božja v gozdu pri Dolini in dokaj hitro se je širila vest in utrdilo zanimanje domačinov. Tudi marsikateri bolnik je čudežno ozdravel. Tako so domačini hitro zahtevali uradno cerkveno priznanje prikazni.[1] [2]

Med leti 1861 in 1863 je bila dograjena cerkev v historističnem slogu po načrtih arhitekta Antona Bierbauma ter v izvedbi arhitekta Antona Faleschinija. Visoki ladji je bil dodan cerkveni stolp leta 1882, ki je se je pa zrušil že leta 1889. Ladjo je arhitekt Wilhelm Klebel na novo zgradil in je bila posvečena leta 1957.

V letih 1999 in 2000 je skupina arhitektov Ferdinand Čertov in Robert Morianz poslopje na novo zasnovala in ob tem celotno ladjo na novo zgradila. Betonska streha bdi nad ladjo in na zahodni in vhodni strani je postavljena mogočna betonsko pročelje. Zidovi so preluknjani z navpičnimi in vodoravnimi okni. Le kor je bil ohranjen od prvotne cerkve.

Zgodovinske umetnine

Oltarna slika akademskega slikarja Petra Markoviča

Glavni oltar iz leta 1906 je v historističnem slogu naslikal slovenski akademski slikar iz Rožeka Peter Markovič in prikazuje Marijo na štoru in za njo v gozdu tri deklice. Zlati tabernakelj je prav tako iz začetka 20. stoletja.

sv. Marija, 1420

Zanimiv je tudi kip Marije iz leta 1420, za katerega se prav ne ve, od kod je.

Za slovensko kulturno zgodovino je tudi zanimiv slovenski križev pot v kmečkem baroku verjetno iz časa prvotne gradnje.

Sodobna notranjost

1. postaja v slovenskem križevem potu v romarski cerkvi in podružnici Marija v gozdu v Dolini
1. postaja v slovenskem križevem potu v romarski cerkvi in podružnici Marija v gozdu v Dolini

Notranjost je oblikoval v rdečkasti barvi slikar Johanes Zechner, vitraže pa Giselbert Hoke.

Največji vitraž povzame v raznih jezikih „Veter večnosti postaja močnejši“ (italijansko, nemško, slovensko, angleško, poljsko, francosko, madžarsko, špansko).

Na dveh manjših vitražih najdemo ločeno besedila „Pojem“ in „Ločim se“.

Kulturnozgodovinski pomen

Božja pot je nastala v nemirnih časih sredi 19. stoletja in je postala izredno priljubljena pri Slovencih na Koroškem. Leta 1870 je bil organiziran v sosednji vasi, v Zgornjih Buhljah onstran gozda, tretji veliki slovenski politični tabor, pri kateremu so zahtevali uresničitev svoboščin iz decembrske ustave 1867 oz. Zedinjene vseh Slovencev v eni državni enoti. Zahtevali so tudi primerno slovensko šolstvo in razvoj slovenskega zadružništva in kulturnega delovanja v izobraževalnih društvih.[3] Mnoga društva so nato bila ustanovljena, tako Društvo sv. Cirila in Metoda oz. podružnica v Pokrčah in izobraževalno društvo Edinost v sosednjem Šenttomažu nad Čilnerkom v današnji občini Štalenska gora.[4]


Pomembne so tudi ohranjene umetnine, ki so pisani jezikovni kulturni spomeniki v fari Pokrče, kjer najdemo še dva slovenska križeva pota: v farni cerkvi Šentjakob v Pokrčah in v podružnici na Lečji gori.

Literatura

  • Stefan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte des Dekanates Tainach. Klagenfurt/Celovec [e.a.] 1995.
  • Odilo Hajnšek: Marijine božje poti. v Celovcu 1971
  • Dehio-Handbuch. Die Kunstdenkmäler Österreichs: Kärnten. Dolina. Bundesdenkmalamt (Hrsg.), Verlag Anton Schroll & Co, Dritte, erweiterte und verbesserte Auflage, Wien 2001, ISBN 3-7031-0712-X, S. 83.





Glej tudi


Viri

  1. Stefan Singer: Kultur- und Kirchengeschichte des Dekanates Tainach. Klagenfurt/Celovec [e.a.] 1995.
  2. Odilo Hajnšek: Marijine božje poti. v Celovcu 1971
  3. Avguštin Malle: Tabori na Koroškem. V: Zgodovinski časopis 41 (1987) 599-622
  4. B.-I. Schnabl: Celovško polje, neznani zaklad osrednje slovenske kulturne pokrajine, Izsledki enciklopedijskih raziskovanj. V: Koroški koledar 2013. Celovec 2012, 107–122.

Sodobni vitraži