Evropska snežna voluharica: Razlika med redakcijama

Evropska snežna voluharica
	;
Ohranitveno stanje taksona
	; potencialno ogrožen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Chordata (strunarji);
Razred:	Mammalia (sesalci);
Red:	Rodentia (glodavci);
Naddružina:	Muroidea;
Družina:	Muridae (miši, voluharice in hrčki);
Poddružina:	Arvicolinae (voluharice);
Pleme:	Arvicolini;
Rod:	Chionomys (snežna voluharica);
Vrsta:	C. nivalis;
Znanstveno ime
	Chionomys nivalis; (Martins, 1842)
Sinonimi
	Microtus nivalis Lataste, 1884; Arvicola nivalis Martins, 1842; Hypudaeus alpinus Wagner, 1843; Hypudaeus nivicola Schinz, 1845; Hypudaeus petrophilus Wagner, 1853; Arvicola lebrunii Crespon, 1844; Arvicola leucurus Gerbe, 1852; Microtus ulpius Miller, 1908; Microtus pontius Miller, 1908; Microtus hermonis Miller, 1908; Microtus (Chionomys) radnensis Ehik, 1942;

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 18:28, 16. februar 2013

Evropska snežna voluharica (znanstveno ime Chionomys nivalis) je razširjena v južni in srednji Evropi in manj v Aziji. V Sloveniji jo najdemo v Alpah, v dinarskem svetu in kraških območjih primorskega sveta. Obema območjema so skupne globoke apnenčaste skalne razpoke s hladnim zrakom. Ta ekološka posebnost je za snežno voluharico bolj odločilna kot nadmorska višina, saj je bila odkrita celo v najnižjih predelih Kraškega roba.

To je srednje velika voluharica z dolgo in fino dlako. Hrbet je sivo rjav, trebuh pa srebrno siv. Rep, ki je približno enak polovici trupa z glavo, je svetel in nejasno dvobarven. Tačke so svetle. Med vsemi voluharicami ima najdaljše brke.

Živi v skalnih razpokah v visokogorskem svetu. Najdemo pa jo tudi nižje, v bližini jamskega okolja (globoke skalne razpoke). Večinoma se izogiba gozda. Najbolj je aktivna ponoči. Dobro pleza po skalah. Hrani se z zelenimi deli rastlin in plodovi.

Razmnoževanje

Samica povrže mladiče od junija do avgusta, v nižjih legah pa tudi decembra. Imajo od 2-5 mladičev. Plenijo jih ujede, sove in podlasice.

Podvrste

Populacije snežne voluharice s posameznih gorskih območij so med seboj izolirane in se morfološko razlikujejo. Za snežne voluharice iz celotne Slovenije je značilen temen hrbet. Populacija iz Snežnika je v povprečju večja od tiste iz Julijskih Alp.

Zunanje povezave

Viri

Amori, G. 1996. Chionomys nivalis. 2006 IUCN Red List of Threatened Species. Pridobljeno 11.1.2008.
Kryštufek B. (1991). Sesalci Slovenije.
»Species factsheet - Chionomys nivalis«. European Environment Agency. 2007.
Trontelj P. (2005). Vretenčarji Slovenije, gradivo za vaje iz zoologije strunarjev. ISBN 961-242-029-7

@@ Vrstica 65: / Vrstica 65: @@
 [[br:Muenn-erc'h]]
 [[ca:Talpó de tartera]]
+[[ceb:Chionomys nivalis]]
 [[cs:Hraboš sněžný]]
 [[de:Schneemaus]]