Prokariontsko jedro: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
YFdyh-bot (pogovor | prispevki)
m r2.7.3) (robot Dodajanje: nl:Nucleoïde
Xqbot (pogovor | prispevki)
m r2.7.3) (Robot: Dodajanje fr:Nucléoïde
Vrstica 25: Vrstica 25:
[[es:Nucleoide]]
[[es:Nucleoide]]
[[fi:Nukleoidi]]
[[fi:Nukleoidi]]
[[fr:Nucléoïde]]
[[gl:Nucleoide]]
[[gl:Nucleoide]]
[[he:נוקלאואיד]]
[[he:נוקלאואיד]]

Redakcija: 17:17, 25. januar 2013

Nukleoid prokariontske celice (desno) v primerjavi s celičnim jedrom evkariontske celice (levo).

Prokariontsko (bakterijsko) jedro ali nukleoid je območje enotne protoplazme prokariontov, v katerem leži prstanast kromosom.[1] Gre za celični organček nepravilne oblike, ki vsebuje večino dednine prokariontske celice.[2] V nasprotju s celičnim jedrom, ki je prisotno v evkariontski celici, nukleoid ni obdan z jedrno ovojnico. Dednino prokariontske celice praviloma predstavlja krožna dvojnovijačna DNK, ki je lahko prisotna v več kopijah. Dolžina DNK variira med vrstami, a na splošno meri vsaj nekaj milijonov baznih parov.

Namesto izraza kromosom se za prokariontsko DNK uporablja tudi izraz genofor. Za razliko od evkariontskega kromosoma pri genoforu ni prisoten kromatin.[3] DNK v prokariontskem kromosomu je strnjena z dodatnim zvitjem,[4] medtem ko je pri evkariontskem kromosomu DNK še bolj zgoščena zaradi kromatinske strukture. Prokariontski kromosomi so povečini krožni (prstanasti), le pri nekaj vrstah pa linearni. Krožna oblika prokariontskih kromosomov le-tem omogoča podvojevanje brez sodelovanja telomer.[5] Kromosomi prokariontov so načeloma znatno manjši od evkariontskih: merijo lahko na primer zgolj 580.073 baznih parov (pri bakteriji Mycoplasma genitalium). Pri številnih evkariontih se krožna DNK nahaja v mitohondrijih (pri živalih) ali kloroplastih (pri rastlinah). Omenjeni organčki nasploh močno spominjajo na prokariontske celice.[6]

Zgradba

Eksperimentalni dokazi kažejo, da večino nukleoida predstavlja DNK (okoli 60 %), manjši del pa RNK (predvsem sporočilna RNK) in beljakovine (predvsem transkripcijski faktorji). Beljakovine, ki pomagajo vzdrževati dodatno zvito strukturo DNK, se imenujejo nukleoidne beljakovine in se razlikujejo od histonov v evkariontskem jedru. Nukleoidne beljakovine v primerjavi s histoni ne tvorijo nukleosomov (enota v organizaciji kromatina, v kateri je DNK navita okoli beljakovinske sredice). Nukleoidne beljakovine izrabljajo druge mehanizme za strnjevanje DNK, na primer tvorbo zank DNK.

Glej tudi

Viri

  1. http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=nukleoid, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 19. 10. 2012.
  2. Thanbichler M, Wang S, Shapiro L (2005). »The bacterial nucleoid: a highly organized and dynamic structure«. J Cell Biochem. 96 (3): 506–521. doi:10.1002/jcb.20519. PMID 15988757.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  3. Ris, H. (1961). Ultrastructure and molecular organization of genetic systems. Can. J. Genet. Cytol. 3, 95-120.
  4. Benham C, Mielke S (2005). »DNA mechanics«. Annu Rev Biomed Eng. 7 (1): 21–53. doi:10.1146/annurev.bioeng.6.062403.132016. PMID 16004565.
  5. Nelson D, Cox M (2000). Principles of Biochemistry Third Edition. New York: Worth Publishers. str. 28–39. ISBN 1-57259-153-6.
  6. Nelson D, Cox M (2000). Principles of Biochemistry Third Edition. New York: Worth Publishers. str. 38–39. ISBN 1-57259-153-6.