Strici so mi povedali: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tiasshy7 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Tiasshy7 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 54: Vrstica 54:


[[Kategorija:Slovenski romani]]
[[Kategorija:Slovenski romani]]
[[Kategorija:Kmečka povest]]
[[Kategorija:Knjige leta 1974]]

Redakcija: 09:52, 17. december 2012

Strici so mi povedali
AvtorMiško Kranjec
DržavaSlovenija
JezikSlovenščina
Subjektslovenska književnost
ŽanrDružbeni roman
ZaložnikDZS
Datum izida
1974
Vrsta medijatisk (trda vezava)
Št. strani451
ISBN86-341-3944-1
COBISS216728320
UDK821.163.6-311.2
Predmetne oznakeroman, zgodovina

Strici so mi povedali je družbeni roman slovenskega pisatelja Miško Kranjec, ki je izšlo leta 1974, v Ljubljani. Strici so mi povedali je osrednji Kranjčev roman, po katerem je bila posneta televizijska nadaljevanka z istim naslovom. V tem romanu se srečamo s pisateljevim rodnim Prekmurjem, kjer nam predstavi panonsko zasanjanostjo in njihovo govorico. Gre za spominsko popotovanje že ostarelega pisatelja k izvoru svojega življenja. V knjigi nam skuša obnoviti zgodbo rodbine Fujs, pokaže nam njihovo tragičnost in veselost. Pisatelj, ki je odraščal sredi teh malih ljudi, zaznamovala pa ga je predvsem prekmurska revolucija po prvi svetovni vojni. Roman Strici so mi povedali je duhovit in poetičen roman, ki premore obilo slikovitih prizorov, vse od porok do pogrebov. Iz romana veje spoznanje o trdoti življenja in muhavosti odločilnih vzgibov usode, obenem pa smo priča polnemu in vitalnemu svetu.

Vsebina

Roman je razdeljen na dva dela. V prvem delu nam predstavi svojega pradedka Fujsa, skozi oči svoje mame Mankice. Pripoved začne o svojem nesrečnem rojstvu, kajti Mankica je bila nezankonska hči Manke, katere oče je bil Fujs Števan-Picko, vendar so ga vsi klicali Fujs. Fujs je bil rodovni vodja in vsa njegova falamilija (družina) je živela pod eno streho, kot so to počeli od nekdaj. Ravno v času Mankinega rojstva pa je rodovniška skupnost začela razpadati, saj so se Fujsovi otroci želeli odseliti in zaživeti na svojem, česar pa jim stari Fujs ni dovolil in kot rodovni vodja je imel zadnjo besedo pri tem, kdo dobi zemljo in kdo ne. V tem času si Mankičina mama Manka najde novega moža, mlinarja. Poleg sina Ivana so in hčere Manke, ki sta v tem delu največ omenjena so bili pri družini še trije sinovi mizar Jožef, mešetar Andraž in lenuh Filip. V prvem delu opisuje težko življenje nezakonske hčere, kako so jo pri hiši opravljali in je niso preveč marali, do tega da se je s svojo iskrenostjo priljubila svoje dedku Fujsu. Poleg Mankine Mankice je bila v hiši še njena sestrična Filipova Mankica in trije bratranci Števek/Števen in dva Markca. Skupaj so hodili v šolo, vendar sta obe Mankici kmalu nehali, kar so vsi podpirali, saj nima smisla, da bi ženske učili pisati in brati. Stari Fujs zboli in v tem času njegov najstarejši sin Ivan skorajda popolnoma uniči kmetijo, ko skuša razprodati zemljo. Ker stari Fujs ozdravi in so se Ivanu načrti pokvarili, ga oče zaradi nepokornosti pretepe. Ivan se mu maščuje tako, da z nožem precej poškoduje ostale sinove in pobegne od doma. Po smrti starega Fujsa in pobegu Ivana, ni pri družini nikogar, ki bi upal postati poglavar te rodovne skupnosti in ta dokončno razpade. Ker je Ivan vse prodal so se iz premožnih kmetov spremenili v siromake in ko je prišel čas ženitev, so mame iskale ženine in neveste, ki bi kakorkoli pripomogli družini. Prva se je poročila Filipova Manka z Matjažem Lebarič, ki pa se je ukvarjal s tihotapstvom in je kmalu po poroki, odšel v Ameriko. Bil je prvi iz Polane, ki je odkril Ameriko. Po njeni poroki je prišel čas za Mankino Mankico, ki pa se je nejevoljna poročila s Kranjčkovim Miškom. Z njim se ni hotela poročiti ker je bil reven, ona pa tudi ni ničesar imela, in res sta skupaj v revščini živela v najemu. Živela sta v majhni sobici pri Jurku, kuhinjo in klet pa so si delili z drugimi. Kasneje po letih trdega dela sta si odkupila še zemljo in klet in postavila sobico zase. Hodili so v 'Šlavonijo' na sezonsko delo in oče pisatelja, Miško, je v 14. letih na sezonsko delo odšel kar 12. Ženila pa sta se tudi Jožefova sina, oba mizarja, Markec in Števek. Markec se je poročil z Baro, Števek s Trezo. Andražev sin, Markec se je proti materini želji oženil z Uršo, katere tašča ni marala, saj je imela ravno tako oster jezik kot ona sama, vendar ji je to precej prav prišlo, ko je s svojim možem hodila po sejmih.

S tem se začne drugi del, ko pisatelj pripoveduje o svojem življenju. Pove nam, kako se prvič sreča s svojimi strici, ne samo krvinimi, tudi tistimi, ki so živeli v okolici. V času njegovega odraščanja se je začela prva svetovna vojna in Miško je spremljal kako vse več moških izginja v to vojno. K sreči se je njegov oče temu ognil z izgovorom, da je zelo slaboviden. Vpoklicali pa so tudi njegove strice oba Markca in Števena. Miško jim je želel pomagati, da bi se izognili vojne s tem, da jim je prodal kredo, ki naj bi jo oni popili in postali tako bolni, da bi jih oprostili vojaških obveznosti. Kmalu je celotna vas postala tiha, saj je večina moških šla. V tem času je Miško posveti branju, saj ima soseda, ki dobiva vse kar izdaja Klekl in Miško mu hodi vsak dan brati. V tem času se čeprav je še otrok, zavzeto sprašuje in pogovarja o politiki. Strici se drug za drugim vračajo iz vojske, vsak s svojimi zgodbami in izkušnjami. S strici pa je iz vojne prišel boljševizem, z njim pa delitev zemlje med siromake. To so vsi v Polani pozdravili z veseljem, saj so bili do zdaj siromaki, a kmalu bodo postali kmeti s svojo lastno zemljo. Te novice in še več pa je raznašal sam Miško, saj so ga imenovali za malega rihtarja, mi dali majhen bobenček in ga pooblastili da raznaša novice, katere mu pove sam župan.

Z zemljo pa pridejo tudi nevšečnosti, saj strici niso navajeni trdega dela z motiko. Medtem ko je Miško in njegova družina vajena trdega dela, saj so vedno vse delali, strici Picki (kot Miško kliče svoja strica mizarja Števena in Markca ter mešetarja Markca), nimajo potrpljenja za motiko in polja. Namesto, da bi sami trdo delali, na polje pošljejo svoje žene in otroke. Priložnost se pojavi za Miška in njegovega prijatelja Cuka, saj ju pošljejo v Ljubljano v zavod Marijanišče. Vsi predvidevajo, da bo Miško zdaj 'pop' oz. duhovnik, čeprav Miška samega v to ne vleče. Po več letih učenja se vrne domov in pove, da bo profesor in čeprav mama to sprejme, se mu strici smejijo, čemu bo profesor če bi lahko postal pop. Tako se Miško pridruži Pickovi bandi, ki šteje le štiri ljudi a igra vseeno. Na prvi nastop grejo daleč stran, v Lendavo na poroko. Tam Miško zagleda prelepo Šariko, dekle z Madžarske s prelepimi belimi lasmi, ki pa ima rahlo hibo, saj šepa. Miško izve, da se na pomlad poroči z nekim starejšim Madžarom, čeprav si tega ne želi, a se je mati že vse dogovorila. Šarikina mati pove svojo zgodbo, kako je izgubila svojega zaročenca in se že noseča poročila s starejšim Madžarom, čeprav je imela še enega snubca. Nepopustljivo Mišku pove, da bo najbolje, da Šariko pusti popolnoma pri miru. Pickova banda se med vračanjem ustavi v več gostilnah kjer igrajo, pijejo in se kregajo. Miško premišljuje o osamljenosti, še posebej, ko v eni izmed gostiln, k njemu pristopi lepo židovsko dekle Etelka, katera se bo tudi poročila z neznancem. Tako se začne spraševati o smislu in o veri. Na poti domov pa se strici pogovarjajo o umetnosti, o vsem tem pa sprašujejo tudi Miška, saj se je šolal in ve o tem več kot oni. Zgodi se neizogibno, saj se strici bližajo visoki starosti in začnejo zbolevati in umirati. Prvi je umrl Lebarič, mož Filipove Manke, ki je po 40 letih prišel zelo bogat iz Amerike. Kmalu za njim je umrla tudi njegova žena Manka. Po vsem tem se mizarček Markec poigra s svojim bratom Števenom in bratrancem Markcem in naredi krsto po svoji meri in ju dodobra prestraši, ko ga prideta pogledat. Miško opisuje različne smrti, ki jim je bil priča v tem času od starejše gospe, ki je smrt sprejela z odprtimi rokami, saj je vse svoje otroke pokopala, do starejših moških ki so se smrti upirali. Tudi strici Picki so šli, eden za drugim. Prvi je bil na vrsti flavtist in prekupčevalec Marko, sledil mu je mizarček Števen, za njim pa še zadnji Pickov mizarček Marko, ki se je še v smrti šalil in skoraj nekoga s sabo v grob vzel.

V epilogu Miško pripoveduje o svoji mami in njeni smrti. Mama je v svojih 80.letih pokopala svoje stare starše, starše, moža, večino svojih otrok, vnučko in vnuke. V zadnjih letih ji je družbo delala snaha iz Francije in njen ljubi maček Janči. Umrla je mirno v spanju, še prej pa se je poslovila od vseh, saj kot je sama pravila, je po njo prišla prava poljanska smrt, to je taka, da veš kdaj pride in jo z veseljem pričakaš.

Zanimivosti

Leta 1984 so po knjigi posneli nadaljevanko z istim naslovom Strici so mi povedali.

Viri

  1. O nadaljevanki[[1]]

Glej tudi

Zunanje povezave

  1. Domačija Miška Kranjca[[2]]