Manihejstvo: Razlika med redakcijama
m r2.7.3) (Robot: Spreminjanje th:นิกายเม้งก่า v th:ศาสนามาณีกี |
m r2.7.3) (robot Odstranjevanje: diq:Maniheizm |
||
| Vrstica 28: | Vrstica 28: | ||
[[da:Manikæisme]] |
[[da:Manikæisme]] |
||
[[de:Manichäismus]] |
[[de:Manichäismus]] |
||
[[diq:Maniheizm]] |
|||
[[el:Μανιχαϊσμός]] |
[[el:Μανιχαϊσμός]] |
||
[[en:Manichaeism]] |
[[en:Manichaeism]] |
||
Redakcija: 22:02, 16. december 2012
Manihejstvo je gnostična religija, ki jo je širil v tretjem stoletju po takratnem Perzijskem cesarstvu in njegovem obrobju prerok Mani (216-277). Na vrhuncu obstoja je manihejstvo ustrezalo tipologiji svetovne religije, saj se je z misijonarsko dejavnostjo iz Perzije razširilo vse do Sredozemlja in Etiopije na zahodu ter preko Srednje Azije ob svilni poti vse do severnih delov Kitajske na vzhodu.[1]
Krščanstvo ni bila edina religija, ki se je ostro odzvala na manihejstvo kot obliko herezije. Ostro so ga kritizirali in preganjali še novoplatonisti,[2] perzijski magi, Judje in muslimani.[1]
Manihejska sinteza vsebuje mnogo elementov ostalih religij (sinkretizem). Mani naj bi dobival posebna razodetja in po njih tudi učil. Glavno načelo tega nauka je dualizem: vedno obstajata dve enakovredni počeli (dobro in slabo). V manihejstvu ima Jezus status preroka, ki pa ni isti kot trpeči Kristus.
Najbolj znan pristaš je bil Sveti Avguštin, ki je bil v tem gibanju devet let; pozneje se je spreobrnil v tradicionalno krščanstvo.
Literatura
- Eliade, Mircea, Zgodovina religioznih verovanj in idej. Ljubljana, 1996, zv. 2, str. 228-34 (COBISS)
