Zvon

Manjši zvon

Zvon templja RyoanJi, Kjoto, Japonska

Zvon je glasbilo, ki ga uvrščamo v skupini tolkalskih in idiofonih glasbenih instrumentov. Običajno je sestavljen iz dveh delov: iz kovine ulite stožcu podobne oblike resonatorja, in iz tolkača (kemblja). Majhni zvonovi (tudi zvončki) so lahko narejeni tudi iz keramike ali stekla.

Največje število zvonov zahodnega sveta je v uporabi krščanske Cerkve. Zvonovi so praviloma nameščeni v cerkvenem stolpu, imenovanem zvonik. Običajno na cerkvenih zvonovih aktiviramo nastanek zvoka s potegi vrvi, ki so pričvrščene na zunanji zgornji rob zvona in jih s tem zamajemo. Druga oblika igranja na zvonove je pritrkavanje.

Zgodovina

Zvonovi so azijskega porekla in so omenjani že v 9. stoletju pred našim štetjem. V azijskih državah še vedno lahko vidimo zvonove, ki v svojih trupih nimajo tolkačev, zato so povečini v uporabi leseni, na zunanji strani zvona nameščeni tolkači.

222 tonski Car kolokol je v svetovnem merilu največji uliti zvon doslej. Zaradi nesreče pri delu pa se je v livarni zaradi vročine od njega odkrušil 11 ton težak kos, zato ta zvon ni bil nikoli v uporabi. Visok je 6,14 m, njegov premer pa je 6,6 m in ga lahko vidimo kot razstavni eksponat v Kremlju (Moskva). Največji trenutno delujoči zvon se tudi nahaja v Moskvi (cerkev sv.Ivana), tehta pa »le« 66 ton, največji prosto-nihajoči zvon na svetu pa se nahaja v Kölnski katedrali v Nemčiji, tehta 24 ton.

Kemblji

Kembelj iz zvona izvablja melodijo, s tem ko med nihanjem le-tega tudi sam niha in udarja ob »udarni obroč« (če udarja drugje, lahko zvon poči). Kembelj ne sme nihati z isto frekvenco kot zvon, saj drugače ne bi nikoli zadel ob udarni obroč. Kemblji morajo biti mehko kovani, saj (pre)trdi lahko zvon poškodujejo, prav tako pa izvabljajo slabši glas iz zvona. Biti morajo tudi pravilno uteženi, saj prelahki kemblji iz zvona ne spravijo pravih melodij, pretežki pa ga lahko uničijo. Dve pogosti vrsti kembljev na slovenskem sta:

• navadni (leteči) kemblji
  • so daljši in zahtevajo večji kot nihanja zvona
  • imajo nihalno os pri vrhu
  • običajno so obešeni na usnje

• pregibni (lomljivi) kemblji
  • so krajši in zahtevajo manjši kot nihanja zvona od letečih
  • imajo nihalno os nekoliko niže
  • zgornji del kemblja deluje kot protiutež
  • izvabljajo slabšo kvaliteto zvoka iz zvona

Pregibni kemblji so se pojavili za potrebe elektrifikacije, saj včasih ni bilo možno narediti motornega pogona zvonov za navadne kemblje. Danes so krmilni sistemi že tako napredovali, da je to mogoče in se zato priporoča izogib pregibnim kembljem.

Kembelj (ali kakršno koli drugo sredstvo, s katerim se iz zvona izvablja zvok, kot npr. kladivo) se mora zvona dotikati čim krajši čas, saj lahko v nasprotnem primeru zvon poči (in niti slučajno se zvona medtem ne sme nič drugega dotikati).

Za dosego najboljšega zvoka je torej potrebno imeti mehko kovane, pravilno utežene in na usnje obešene navadne kemblje.

Izračun mase zvona

Bronasti zvon

Oceno mase bronastega zvona $m$ je možno izračunati po naslednjem obrazcu:

$m={\frac {v\cdot o\cdot d}{K}}$,

kjer je:

• $v[mm]$ - postranska višina zvona (dolžina, merjena od najnižje točke zvona pa v ravni poševni liniji do vrha zvona, kjer oblika zvona intenzivno zavije),
• $o[mm]$ - debelina udarnega obroča (debelina mesta, kjer kembelj udarja na zvon),
• $d[mm]$ - premer zvona v krilu (največji premer zvona),
• $K$ - parameter, določen glede na obliko zvona ter njegovo sestavo. V osnovi lahko vzamemo $K=10^{5}$.

Glej tudi

• Ljubljanski zvon, slovenski časnik, ki je izhajal od leta 1881 do 1941.