Ekološko ravnovesje

Ekološko ravnovesje

Izraz označuje določeno (idealno)stabilno stanje v ekosistemu. Tako ravnovesje nastopi, kadar so vsi organizmi v okolju usklajeni s svojimi razvojnimi potrebami in možnostmi.

Ekološko ravnovesje v ekosistemu nastaja z interakcijo živih in neživih dejavnikov okolja.Živi organizmi si nenehno prizadevajo zagotoviti svoj obstoj v medsebojnem tekmovanju za svoj življenski prostor - biotop. Pri tem so sočeni s konkurenco živih organizmov v življenski skupnosti in z (neživimi) življenskimi pogoji (svetloba, voda, zrak, toplota, mineralne snovi), ki jih omogoča rastišče.

V borbi za obstanek v ekosistemu vedno uspevajo le najsposobnejši osebki - najbolj prilagodljivi in konkurenčno najuspešnejši organizmi. Taki organizmi, skupaj z okoljem, tvorijo ekosistem, ki je v ekološkem ravnovesju. To je najbolje prilagojena in najbolj obstojna oblika življenja v naravi. Praviloma je trajna. Občasno se spreminja le, kadar se ekološko ravnovesje poruši zaradi delovanja naravnih sil (naravne ujme). Takoj po prenehanju razdiralnega delovanja, se samodejno sprožijo sanacijski procesi, ki v določenem času spet vzpostavijo ekološko ravnovesje. Ekološko ravnovesje

Izraz označuje stabilno stanje v ekosistemu. O ravnovesju govorimo, kadar so organizmi v okolju usklajeni s razvojnimi potrebami in preživetvenimi možnostmi. Ekološko ravnovesje se vzpostavlja v nenehnem tekmovanju organizmov za obstoj v okolju. Izboriti si ga morajo v nenehni borbi z živimi im neživimi dejavniki okolja. Prizadevajo se uveljaviti med konkurenti v življenski skupnosti - biocenozi in v življenskem prostoru - biotopu. V borbi za obstanek v ekosistemu, vedno uspevajo le najsposobnejši - najbolj prilagodljivi in konkurenčno najuspešnejši organizmi. Skupaj z okoljem tvorijo ekosistem, ki je v ekološkem ravnovesju. Ekološko uravnovešen ekosistem je najbolje prilagojena in najbolj obstojna oblika življenja v okolju.

V naravnem okolju se ekosistem nahaja v ekološkem ravnovesju praviloma stalno, oziroma z redkimi prekinitvami. Občasno in za določen čas, ravnovesje lahko porušijo razdiralni učinki skrajnih naravnih pojavov (ujme). Takoj ko ti prenehajo delovati, se v ekosistemu sprožijo procesi saniranja stanja, ki v napredujočih razvojnih stopnjah (progresija), spet vzpostavijo ekološko ravnovesje.

Večje težave z ekološkim ravnovesjem so npr. v t.i. gospodarskih gozdovih. Težave se pojavijo, kadar neustrezni človekovi posegi v daljšem časovnem obdobju, presežejo samozaščitne in sanacijske sposobnosti gozdnega ekosistema. Neustreznemu (razdiralnemu) ravnanju sledijo nazadujoči razvojni procesi (degresija). Zaradi njih se stanje v gozdnem ekosistemu oddaljuje od ekološkega ravnovesja, kar gozd oslabi. Zmanjša se njegova odpornost, obstojnost in regeneracijska sposobnost, zniža proizvodna sposobnost (pridobivanje lesa), ogrozi delovanje ostalih funkcij gozda, v skrajnih primerih tudi sam obstoj gozda.