Civitas: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Octopus (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: [[Slika:Roman military diploma Carnuntum 02.jpg|thumb|300px|Vojaška diploma ali spričevalo o uspešni vojaški službi, s katero so podelili državljanstvo upokojenim voja...
 
Radek (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{v delu}}
[[Slika:Roman military diploma Carnuntum 02.jpg|thumb|300px|Vojaška diploma ali spričevalo o uspešni vojaški službi, s katero so podelili državljanstvo upokojenim vojakom in njihovim trenutno podrejenim; ključni stavek diplome je ''"est civitas eis data"'' (''je s tem dobil državljanstvo'')]]
[[Slika:Roman military diploma Carnuntum 02.jpg|thumb|300px|Vojaška diploma ali spričevalo o uspešni vojaški službi, s katero so podelili državljanstvo upokojenim vojakom in njihovim trenutno podrejenim; ključni stavek diplome je ''"est civitas eis data"'' (''je s tem dobil državljanstvo'')]]



Redakcija: 08:57, 25. september 2012

Vojaška diploma ali spričevalo o uspešni vojaški službi, s katero so podelili državljanstvo upokojenim vojakom in njihovim trenutno podrejenim; ključni stavek diplome je "est civitas eis data" (je s tem dobil državljanstvo)

Civitas (mn. civitates), latinski izraz, ki je pomenil državljanstvo, kot pravni termin pa se je nanašal na državljane (cives), cela naselja in politične skupnosti, za katere so veljali enaki zakoni (concilium coetusque hominum iure sociati). Zakoni so skupnosti po eni strani predpisovali obveznosti (munera), po drugi strani pa so njenim pripadnikom podeljevali državljanske pravice. V skupnost je bil posameznik rojen ali sprejet, zapustil pa jo je s smrtjo ali če je bil iz nje izključen.[1]

Rimski termin civitas in velik del njegove vsebine je bil v bistvu enak starejšemu grškemu terminu πολιτεία (politeίa).

Razvoj pomena

Cesar Karakala, ki je podelil državljanstvo vsem svobodnim prebivalcem Rimskega cesarstva
Cesar Justinijan I.; mozaik v baziliki San Vitale v Raveni

Na samem začetku rojevanja Rimskega cesarstva so imeli status rimskega državljana (civitas Romanus) izključno patriciji (staroselci) Rima, medtem ko plebejci (prišleki) niso imeli nobenih političnih pravic niti možnosti sklepanja zakonov s patriciji. Enakopravnost so dosegli šele z nastankom Rimske republike.

S širjenjem rimske oblasti preko meja Lacija, so osvojeni kraji in njihovi prebivalci dobivali status poraženih ali sužnjev (dediticii) ali status zaveznikov (civitates foederatae). Slednji so imeli pravico obdržati nekaj svoboščin, odvisno od sporazuma, ki so ga podpisali z Rimom.

Na koncu republikanskega obdobja so leta 90 pr. n. št. (lex Iulia) in 89 pr. n. št. (lex Plautia Papiria) status civitas dobili vsi prebivalci Apeninskega polotoka (Italci).[2]

Proti koncu Rimskega cesarstva je cesar Karakala leta 212 izdal edikt Constitutio Antoniniana, s katerim je podelil status civitas vsem svobodnim prebivalcem cesarstva, razen dediticijskih peregrinov (nasprotnikov, ki so se po porazu predali na milost in nemilost Rima) in svobodnjakov, ki niso bili osvobojeni s civilnimi oblikami manumisije.[2] Cesar Justinijan je ukinil tudi te omejitve in izenačil vse svobodne prebivalce cesarstva.[2]

Status civitates

Status civitates se je podeljeval na več načinov. Status so dobila na primer prestižna in gospodarsko pomembna mesta, med njimi Massilia (Marseille) in Messina, čeprav so bila na okupiranih ozemljih, ki so imela v obdobju Republike polavtonomen položaj. Malta je enak status dobila kot nagrado za zvestobo Rimu med drugo punsko vojno. Naziv civitates so dobila tudi nova romanizirana urbana naselja zavezniških narodov. Običajno je šlo za popolnoma nova naselja, zgrajena poleg pomembnih starejših naselij.

Civitates so se delili na tri osnovne skupine:

  • civitas stipendiaria, skupnosti, ki so plačevale davke,
  • civitas foederata, zavezniške skupnosti, ki so bile oproščene plačevanje davka in se niso podrejale rimskim zakonom in
  • civitas libera, svobodne skupnosti.

Civitates so se razlikovali od slabše organiziranih naselij vicus, ki so spontano nastajala okoli legionarskih garnizij, kolonij upokojenih vojakov in naselij, ki so nastala iz obstoječih municipijev. Civitates so bili regionalna trgovska in upravna središča z vso potrebno infrastrukturo, baziliko, forumom in ostalimi javnimi zgradbami. Zemljišče, ki naj bi postalo del civitasa, se je uradno razdelilo na del, ki je bil dodeljen lokalnemu prebivalstvu, in del, ki je ostal v državni lasti. Začrtala se je osnovna mreža ulic, sam razvoj naselja pa je bil prepuščen prebivalcem. Država si je rezervirala del javnega zemljišča za graditev javnih zgradb, ki so se gradile z državno pomočjo. Njihova primarna funkcija je bila vzpodbujanje lokalnega gospodarstva zaradi čimvečje proizvodnje dobrin in čimvečjih davčnih prihodkov.

Vse dejavnosti v civitasu je vodil svet civitasa (ordo ali curia), v katerem so bile prominentne osebnosti, ki so imele pravico do kandidiranja za javne funkcije. Civitates običajno niso imeli obrambnega obzidja, razen provizoričnih zemljenih okopov, ki so se zgradili v času neposredne nevarnosti.

V poznem Rimskem cesarstvu se civitas ni dodeljeval samo prijateljskim in zavezniškim ljudstvom in njihovim mestom, ampak tudi vsem miroljubnim regijam, ki so imela kakšno lokalno upravo. Na koncu cesarstva so civitates imeli svojo milico pod dekurijonovim poveljstvom. V oddaljenih področjih, katera so ogrožali barbari, so bile milice pogosto edine rimske obrambne enote.

Status civitas

Rimski državljan (civitas Romanus) je bil pripadnik rimskega naroda (populus Romanus), ki je imel pravico glasovanja (ius suffragii), pravico do magistrature (ius honorum), pravno sposobnost za dobivanje kviritskega lastništva (dominium ex iure Quiritium), družinsko oblast (manus, patria potestas, tutela), pravico oporočanja in dedovanja (testamenti factio activa et passiva), pravico do sklepanja rimskega zakona (ius connubii), pravico stranke pred sodiščem in civilno poslovno sposobnost.[2] Njegova osnovna dolžnost je bila, da služi v vojski in plačuje davke. Plačevanje davkov je bilo v različnih obdobjih cesarstva različno.[3]

Dobivanje statusa

Prebivalci Rimskega cesarstva so državljanstvo lahko dobili

  • z rojstvom (iure sanguinis)
  • z osvoboditvijo iz suženjstva (manumissio),
  • z donatio civitatis, se pravi z odločbo magistrata ali rimskega cesarja, s katero so v nekaterih primerih pravico dobila cela naselja ali regije.

Izguba statusa

Rimski državljani so državljanstvo izgubili

  • z izgubo svobode, na primer zaradi ujetništva, prodaje v suženjstvo, dezerterstva in podobnih kaznivih dejanj,
  • z izgonom (interdictio aque et igni – dobesedno: prepoved uporabe vode in ognja),[3]
  • s prisilno preselitvijo (deportatio).[3]

Izguba ali omejitev državljanskih pravic se je imenovalo demimitio capitis. Z izgubo svobode (capitis deminutio maxima)[3] so se izgubile tudi vse pravice z naslova rimskega državljanstva. Rimsko državljanstvo se je v nekaterih primerih lahko izgubilo tudi brez izgube svobode (capitis deminutio media).[3] V nekaterih primerih, na primer če je komu uspelo pobegniti iz ujetništva, je bila možna ponovna pridobitev državljanstva z vsemi pripadajočimi pravicami.

Omejitev statusa

Omejitev statusa je veljala za

  • osvobojene sužnje,
  • osebe, ki so bile pod nadzorom (nota cenzoria), na primer osebe, ki niso spoštovale moralnih norm, in
  • kristjane, Jude in druge heretike.

Sklici

  1. W. Smith (1875), Civitas Romani, A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, London: John Murray, str. 291–293.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Civis, Opća enciklopedija JLZ, Zagreb, 1977, 2, C-Fob, str. 93.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 3,4 A. Berger, Encyclopedic dictionary of Roman law, Google books, pridobljeno dne 25. novembra 2010.

Zunanje povezave