Joaquín Rodrigo

Juaquin Rodrigo, španski skladatelj, * 22. november 1901, Sagunto, Valencija, † 6. julij 1999, Madrid.

Bil je najmlajši otrok Juane in Vincenta Rodriga. Rodil se je 22. novembra leta 1901 v mestu Sagunto v Valenciji (vzhodna Španija). Po srečnem naključju je delil svoj rojstni dan s sveto Cecilijo, zaščitnico glasbe in glasbenikov. Ko je bil star tri leta, je prebolel davico, vendar mu je hudo poškodovala vid. Kljub mnogim operacijam v otroštvu in kasneje je popolnoma oslepel.

Rodrigo se ni nikoli čutil kakorkoli oviranega zaradi slepote in občnstvu je poklonil nekaj najlepših koncertov za kitaro. Ko je bil malo starejši, je zanj skrbel Rafael Ibanez, očetov uslužbenec. Bil je Rodrigov pomočnik in prepisovalec not. Rodrigo je o njem dejal: «Posodil mi je oči.« Šestnajstleten je bil že trdno prepričan, da se bo preživljal kot glasbenik ali kot skladatelj, zato je leta 1917, kljub nasprotovanju očeta, ki je bil trgovec in posestnik, v Valenciji pri Francisu Antichu začel študirati harmonijo in kompozicijo. Rodrigo pravi: »Moj oče je bil izjemno strog. Hvalabogu, da ga vsaj enkrat nisem poslušal. Če bi ga, bi bili vse življenje revni kot cerkvene miši.« 

Rodrigovi učitelji so spodbujali njegovo glasbeno nadarjenost in leta 1925, potem ko je že napisal nekaj uspešnih del, čutili, da mora iti študirati v tujino. Tako se je vpisal na L'Ecole Normal v Parizu, kjer je študiral pri Paulu Dukasu. Rodrigo je tako sledil stopinjam mnogih španskih skladateljev, med drugim Granadosu in Manuelu de Falli. Slednji je zelo vplival na Rodrigovo življenje in glasbo.

V Parizu je spoznal prelepo pianistko Victorio Kamhi s katero se je kasneje tudi poročil. Skladatelj je sam dejal, da je »z njim delila življenje, lakoto, delo in slavo.« Leta 1939 je napisal veliko delo Concierto de Aranjuez. Navdih je našel v španskem življenju 18. stoletja, še posebej v parkih in palači Aranjuez. Leta 1954 je Rodrigo posvetil delo Fantasía para un gentilhombre znamenitemu španskemu kitaristu Segovii. Delo so navdihnile teme kitarista Gasparja Sanza iz 17. stoletja, s koncertom pa se Rodrigo pokloni tako Sanzu kot Segovii.

Rodrigova koncerta za kitaro, polna ljudskih melodij, razporejenih v klasičen okvir, sta kitari pomagala, da se je uvrstila med resna koncertna glasbila.

Concierto de Aranjuez

Zamisel za koncert za kitaro mu je dal prijatelj, španski kitarski virtuoz Regino Sainz de la Maza, kateri je bil tudi solist na prvi izvedbi koncerta. Kar se je na začetku zdelo neizvedljivo zaradi težav, ki jih povzroča razmerje med kitaro in orkestrom, se je izkazalo za neverjeten uspeh. Občinstvo in kritiki so bili navdušeni, skladatelj in delo pa sta v hipu postala svetovno znana. Concierto de Aranjuez je napisan za godala, pihala in trobila, ki priskrbijo bogato paleto glasbenih barv.

Prvi stavek – Allegro con spirito

V klasičnem okviru sonatne oblike stavek prikliče ljudski ples fandango, živahen dvorljiv ples iz osrčja Španije. Že v uvodu je vsa pozornost namenjena solistu, kitara se oglasi ob tihi spremljavi basov. Kitara se požene v staccato ostinato figuro, pihala ji tiho odgovarjajo, potem pa uvodno pasažo prevzamejo godala. Kitara se poda v objesten pogovor s pihali. Pogovor vodi v razširjeno frigijsko kadenco, ki je značilna za flamenko glasbo, potem pa kitara napove temo. Obdelava teme je zelo jasna. Koda temelji večinoma na prejšnji staccato ostinato figuri, ki jo najprej vpelje kitara.

Drugi stavek – Adagio

Že po enem taktu angleški rog zapoje otožno melodijo, po kateri je koncert najbolj znan. To je zvok saete, vsakoletne procesije v Sevilli. Nosljajoči ton angleškega roga oponaša glas cantoreja (pevca flamenka). Nato spet vstopi kitara v novo frazo, ki pa ji odgovarja fagot. Na koncu kitara nežno privede v miren zaključek. Zaključni akord je kot odblesk večernega sonca.

Tretji stavek – Allegro gentile

Zadnji stavek ima navdih zapeljivega plesa. Solo kitara takoj zariše rondo temo v živahnem dvodelnem kontrapunktu. Ostanek stavka bi lahko razdelili v štiri epizode. V prvi kitara vodi in se mehko premika v ponovitev rondoja. Začne se druga tema. Močnim in polnim akordom v kitari nad pizzicato godali odgovarjajo pihala. Hitre lestvice so glasniki ponovnega vstopa rondoja. V tretji, daljši epizodi orkester predlaga novo zamisel, ki jo prevzame kitara, pizzicato godala in čivkajoča pihala pa jo nadaljujejo. Sčasoma se kitara vrne k rondo temi, potem pa se brez premora požene v četrto epizodo. Epizoda doživi svoj vrhunec s hitrimi kitarskimi arpeggii. Koda je kratka. Stavek se konča tiho.