Sankt Peterburg: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Xqbot (pogovor | prispevki)
Xqbot (pogovor | prispevki)
m r2.7.3) (robot Dodajanje: nds-nl:Sint-Petersborg
Vrstica 159: Vrstica 159:
[[nap:San Pietroburgo]]
[[nap:San Pietroburgo]]
[[nds:Sankt Petersborg]]
[[nds:Sankt Petersborg]]
[[nds-nl:Sint-Petersborg]]
[[nl:Sint-Petersburg]]
[[nl:Sint-Petersburg]]
[[nn:St. Petersburg]]
[[nn:St. Petersburg]]

Redakcija: 13:38, 29. julij 2012

Grb Sankt Peterburga

Sankt Peterburg [sánkt pétərburg-] (rusko Са́нкт-Петербу́рг , latinizirano: Sankt-Peterburg, dob.'ˈsankt pʲɪtʲɪrˈburk'), Sánkt-Peterbúrg, med prebivalci ljubkovalno imenovan tudi »Piter«) je s 4.700.000 prebivalci drugo največje mesto v Ruski federaciji. V bližnji okolici pa jih živi še deset milijonov. Leži na strateško izjemno pomembnem mestu, kjer se reka Neva deltasto izliva v Finski zaliv in dejansko simbolizira rusko okno v Evropo. Mesto je bilo ustanovljeno 27. maja 1703 na ukaz carja Petra I. Velikega, ki je mestu z najemom tujih - predvsem italijanskih - arhitektov dal evropsko noto. Je eno najpomembnejših ruskih pristanišč, zato je z gospodarskega vidika od nekdaj izjemno pomembno mesto.

Od 18. (31.) avgusta 1914 do 26. januarja 1924 je bilo mesto poimenovano Petrograd, od 26. januarja 1924 do 6. septembra 1991 pa Leningrad.

Do začetka 18. stoletja sta se za delto Neve, kjer se začenjajo trgovske poti proti Črnemu morju in Kaspijskemu jezeru, bojevali Švedska in Rusija. V drugi nordijski vojni je Rusija zasedla delto in po ukazu ruskega carja Petra I. Velikega so se dne 27. maja (po julijanskem koledarju 16. maja) 1703 začela dela na Zajčjem otoku, kjer je kmalu zrasla trdnjava svetega Petra in Pavla.

Lega Sankt Peterburga v Evropi
Katedrala svetega Nikolaja
Slika:Petergof.jpg
Petrodvorec

Petrovi načrti pa so bili bolj dolgoročni, saj si je na tem kraju zamislil novo prestolnico, ki naj bi hkrati simbolizirala rusko okno v Evropo ter utemeljila Rusijo kot novo velesilo in pomorsko državo. K delu na zelo neugodnem močvirnatem terenu, ki je terjalo življenja približno 100.000 delavcev, večinoma ruskih tlačanov, je povabil nizozemske gradbenike in že leta 1712 je mesto s selitvijo carskega dvora, senata in veleposlaništev iz Moskve tudi dejansko postalo prestolnica. Tudi Petrovi nasledniki so ostali zvesti zahodni usmeritvi in so vabili zahodnoevropske arhitekte, od katerih je največji pečat pustil italijan Bartolomeo Francesco Rastrelli. Zaradi vrhunskih arhitekturnih dosežkov in umetnih kanalov, ki so dopolnjevali rokave Neve, je mesto dobilo vzdevke, kot sta npr. »severne Benetke« ali »severna Palmira«, nastale so tudi številne carske rezidence v okolici mesta, npr. Petrodvorec (Petergof), Oranienbaum (danes Lomonosov), Carskoe selo (danes Puškin), Pavlovsk in Gatčina.

Mesto je doživelo tudi manj svetle trenutke, ki so nakazovali krizo carske Rusije, npr. neuspešne zahteve dekabristov po uvedbi ustave (1825) ali krvavo zatrto vstajo leta 1905.

31. avgusta 1914, ko je Rusija na strani antantnih sil vstopila v prvo svetovno vojno proti Nemčiji, so mesto zaradi nemškega izvora imena preimenovali v bolj ruski Petrograd. Leta 1917 se je najprej zgodila februarska, 7. novembra (24. oktobra po julijanskem koledarju) istega leta, ko se je z zasedbo Zimskega dvorca uradno začela oktobrska boljševistična revolucija, pa se je dokončno končalo zlato obdobje mesta. Že naslednjega leta je prestolnica znova postala Moskva, 26. januarja 1924 so mesto preimenovali v Leningrad, socialistično planiranje pa je vanj prineslo kopico umazane industrije in pusta predmestna spalna naselja. Ko je junija 1941 Hitlerjeva Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, niso resno načrtovali zasedbe Leningrada, odločili so se, da bodo namesto tega mesto izstradali. 8. septembra 1941 se je tako začela 900 dnevna blokada mesta (obleganje Leningrada), ki je trajala vse do 27. januarja 1944 in zahtevala 800.000 žrtev. Zaradi prestanega med vojno je mesto kot prvo v Sovjetski zvezi dobilo naziv »mesto heroj«. Ves ta čas se je mesto lahko oskrbovalo le pozimi prek zamrznjenega Ladoškega jezera po t.i. poti življenja. Dne 12. junija 1991, ko so po Rusiji potekale volitve za predsednika Ruske federacije, so Leningrajčani na vzporednem referendumu s 54 % večino odločili, da se mestu vrne prvotno ime in uradno so ga preimenovali nazaj v Sankt Peterburg 6. septembra. To obdobje velja za ponoven preporod mesta, še posebej leto 2000, ko je bil za ruskega predsednika izvoljen Vladimir Vladimirovič Putin, ki je kot Sanktpeterburžan poskrbel za zajetno finančno injekcijo pri obnovi pred proslavljanjem 300-letnice mesta leta 2003.

Znamenitosti

Katedrala_svetega_Izaka_podnevi
Katedrala_svetega_Izaka_v obdobju belih noči
Katedrala Kristusovega vstajenja v obdobju belih noči
Odprti dvižni most v obdobju belih noči
Globoko zamrznjena reka Neva v decembru

Kar so v Parizu Elizejske poljane ali v Londonu Oxford Street, je v Sankt Peterburgu Nevski prospekt. Je glavna prometna cesta, oziroma ulica v Sankt Peterburgu. Zgraditi jo je dal Peter Veliki kot začetno cesto v smeri Moskve. Ta 4,5 km dolga ulica povezuje Admiraliteto (kjer je bilo ves čas poveljstvo sovjetske oziroma ruske vojne mornarice) poleg Zimskega dvorca, Kazansko katedralo, Moskovsko železniško postajo, konča pa se pri samostanu Aleksandra Nevskega, po katerem je ulica tudi dobila ime. Široka je 25 do 60 m. Cesta seka reko Mojko po Zelenem mostu, kanal Gribojedova po Kazanskem mostu, ter reko Fontanko po mostu Aničkova.

Glavne znamenitosti v ulici so Rastrellijev Dvorec Stroganov, velika neoklasična Kazanska katedrala, kjer je danes muzej verstev na območju nekdanje Sovjetske zveze, Trgovski dvor, spomenik Katarine II. Velike, Ruska narodna knjižnica, ogromni nakupovalni center iz 18. stoletja in most Aničkova s svojimi kipi konjev.

Vročično življenje ulice je opisal Gogolj v svoji kratki zgodbi Nevski prospekt. Med zgodnjimi dnevi Sovjetske zveze je bila ulica znana kot Avenija 25. oktobra (začetek oktobrske revolucije). Nevski prospekt danes predstavlja arterijo Sankt Peterburga. Večino butikov, nočnega življenja in luksuznih stanovanj lahko najdemo prav na tej ulici oz. nedaleč stran nje.

Med najbolj znane znamenitosti mesta sodi poleg še prej omenjene trdnjava svetega Petra in Pavla z istoimensko cerkvijo, kjer so pokopavali ruske carje, nekdanja carjeva rezidenca Zimski dvorec, kjer je danes muzej Ermitaž (ruski »odgovor« na Louvre ali Britanski muzej (British Museum)), Ruski muzej s pregledom ruskega slikarstva, katedrala Kristusovega vstajenja (na mestu, kjer so leta 1881 izvedli atentat na Aleksandra II.), katedrala in samostan Smolni in Marijino gledališče s svetovno znanim baletnim ansamblom.

Sankt Peterburg je znan tudi po številnih mostovih skozi reko Nevo in številne kanale. Nizki mostovi nad reko Nevo in glavni kanal (op. skupno število mostov je 22) se preko noči dvignejo in tako omogočijo tovorni promet po reki. Reka Neva je namreč zelo pomembna tudi za tovorni promet, saj povezuje Sankt Peterburg s Finskim zalivom in Baltiskim morjem. Promet poteka po dogovorjenem urniku med aprilom in novembrom. Vse do oktobra leta 2004, ko je bil zgrajen prvi visoki most, so bili številni predeli Sankt Peterburga ponoči med seboj nepovezani. Še posebej so dvižni mostovi spektakularni konec junija/začetek julija, v obdobju imenovanem bele noči. Mesto namreč leži dobrih 6° pod severnim tečajnikom. V času belih noči Sonce zaide tako nizko pod obzorje, da je zaradi učinkov ozračja tudi ponoči svetlo.

Glej tudi

Zunanje povezave


Predloga:Link FA Predloga:Link FA Predloga:Link FA