Diego Velázquez

Avtoportret slikarja, okoli 1643

Diego Rodríguez de Silva y Velázquez, španski slikar, * 6. junij 1599, Sevilja, Španija, † 6. avgust 1660, Madrid.

Diego Rodríguez de Silva y Velázquez poznan tudi kot Diego Velázquez, je bil baročni slikar, cenjen pa je bil tako v španskem slikarstvu kot v svetovnem. Svoja prva leta je preživel v Sevilli, kjer je pod vplivom Caravaggia in njegovih naslednikov razvil slog tenebrističnega naturalizma. Pri štiriindvajsetih letih se je preselil v Madrid, kjer je bil imenovan za slikarja kralja Filipa IV., štiri leta za tem pa je bil povišan v dvornega slikarja. S tem delom se je ukvarjal do konca življenja. Njegovo delo je bilo sestavljeno tako iz slikanja portretov kralja in kraljeve družine, kot iz drugih slik, ki so krasila zidove kraljevih rezidenc. Njegova delo na dvoru mu je dovoljevalo preučevanje slikarske kraljeve zbirke, ki so, skupaj z znanjem, ki ga je pridobil na svojem prvem potovanju po Italiji, kjer je spoznal tako antično umetnost, kot umetnost takratnega časa, vplivali na razvoj stila, kjer je prevladovala jasnost, nastala s hitrimi in tekočimi potezami čopiča. V svoji zrelosti, od leta 1631 naprej, je Velazquéz v tem stilu naslikal velika dela kot npr. Predaja Brede. V zadnjih desetih letih Velázquezovega življenja je stil postal bolj shematičen in površen, z njim pa je dosegel nenavadno prevlado luči. Otvoritev tega obdobja je zaznamovana z delom Portret papeža Inocenca X., naslikanim na drugem Velázqezovem potovanju po Italiji. V tem slogu pa sta narisani tudi zadnji dve veliki deli: Las meninas (Spletični) in Las hilanderas (Tkalke tapiserije oz. Tkalke iz Arahninega mita). Njegov opus sestavlja 120 oz. 125 del. Priznanje Velázqueza kot svetovnega slikarja je prišlo razmeroma pozno, do leta 1850. Največjo slavo je dosegel med letoma 1880 in 1920, sočasno s francoskimi impresionističnimi slikarji, za katere je bil Velázquez zgled. Manet je bil osupel nad njegovim slikanjem in ga je označil kot ″slikarja med slikarji″ in kot ″največjega slikarja, kar jih je kdajkoli obstajalo.″

Velázquezova temeljna dela, ki so vključevala tudi kraljevo zbirko, hrani Muzej Prado v Madridu.

Sevilla

Diego Rodríguez de Silva y Velázquez je bil krščen 6. junija 1599, v cerkvi Svetega Petra v Sevilli. Glede datuma rojstva, si Bardi upa trditi, da se je verjetno rodil dan prej, torej 5. junija 1599. Bil je najstarejši izmed osmih bratov. Njegov oče, João Rodrígues da Silva, je bil portugalec. Njegovi stari starši po očetovi strani, so se naselili v mestu Oporto. Diegova mati, Jerónima Velázquez, je prihajala iz Seville. Po zelo razširjeni tradiciji po Andaluziji, je Diego posvojil priimek svoje matere, čeprav se je občasno podpisoval tudi kot »Silva Velázquez«, uporabljajoč očetov priimek. Družina se je uvrščala med malo plemstvo mesta. Oče je bil nezaposlen, verjetno je, da so živeli od pobiranja najemnin.

Učna doba

Sevilla je bilo najbolj bogato in poseljeno mesto v Španiji, prav tako pa je bilo to najbolj raznoliko kot tudi najbolj odprto mesto v Imperiju. Razpolagala je s trgovskim monopolom z Ameriko in imela pomembno kolonijo italijanskih in flamskih trgovcev. Prav tako je bila sedež Cerkve in je razpolagala z velikimi slikarji. Velázquezov talent se je pojavil že v njegovih zgodnjih letih. Po navedbah Antonia Palomina, se je s komaj dopolnjenimi desetimi leti začel učiti v delavnici Francisca Herrera el Vieja, prestižnega sevillanskega slikarja XVII. stoletja. Imel pa je nevzdržen karakter, česar mladi učenec ni mogel prenesti. Bivanje v Herrerovi delavnici, ki ni bilo dokumentirano, je moralo biti kratko, saj je v oktobru 1611 João Rodrígues podpisal ″vajeniško pismo″ svojemu sinu Diegu za Francisca Pacheca, s katerim se je zaobvezal k šestletnemu izobraževanju, z začetkom decembra 1610. V Pachecovi delavnici, kjer je slikar povezoval cerkvene ambiente z intelektualnimi, je pridobil svojo prvo tehnično obliko in estetske ideje. Pogodba je vsebovala običajne pogoje služinčadi: mladi vajenec, ki je bil nastanjen v učiteljevi hiši, mu je moral streči, med drugim pa je lahko tudi moral mleti barve, pregrevati mizarski klej, bistriti premaze, napenjati platna in montirati ogrodje. V zameno mu je učitelj moral nuditi hrano, hišo in posteljo, moral je prispevati za obleke in ga oskrbeti s čevlji, ter ga naučiti umetnosti.

Dela

Las meninas, ki ga hrani Museo del Prado v Madridu

Las Meninas

Eno najpomembnejših del v zgodovini španske umetnosti vse do danes ni razkrilo vseh skrivnosti, ki jih je uspel Velazquez ujeti na platnu. V Sevilli rojeni umetnik je delo, ki ga danes poznamo pod naslovom Las meninas, naslikal leta 1656, več kot tristo let po njenem nastanku pa umetnostni zgodovinarji še vedno ugotavljajo, kaj se skriva za sliko na sliki.

Delo je dobilo naslov Las meninas (Spletični) relativno pozno, natančneje v sredini 19. stoletja, ko so jo tako poimenovali v katalogu madridskega Prada, kjer delo hranijo še danes. Do takrat so jo namreč kritiki razlagali predvsem kot portret kraljevske družine, šele v 19. stoletju so raziskovalci postali pozorni na poudarjene stranske osebe na sliki, med katerimi sta tudi spletični, ki skrbita za mlado Margareto Habsburško. Ena izmed teh mladi Margareti ponuja kozarec vode, druga pa se ji priklanja.

Kdo je kdo?

Na desni strani slike sta nekoliko bolj v ospredju še pritlikavec in pritlikavka, zadaj skrbnica otroka in nepojasnjena moška figura, čisto v ozadju pa še mož, ki je hodil pred kraljevskim parom in mu odpiral vrata. Prisotnost kralja in kraljice je zaznamovana v ogledalu na zadnji steni. Na sliki je mogoče videti še slikarja samega, ki stoji pri velikem platnu s paleto in čopičem v roki.

Baročna hipnost

Upodobljen je trenutek, ko kraljevski par vstopi v sobo, in reakcije nekaterih oseb, ki so par že opazile, medtem ko se druge na njihov prihod še ne odzovejo. Par je že opazila pritlikavka in tudi moški v ozadju, tudi ena od spletičen se že priklanja. Otrok je le obrnil oči proti paru, druga spletična pa njune prisotnosti očitno še ni opazila. Tudi Velazquez ju še ni opazil in zasanjano gleda v prazno. Gre torej za upodobitve nekega trenutka, neke hipnosti, ki je bila značilna za baročno umetnost.

Kaj slika umetnik

Še danes ni v celoti pojasnjeno, kaj točno je na platnu, s katerim je zaposlen slikar. Ena izmed teorij namiguje, da gre za portret kralja in kraljice, kar pa verjetno ni pravilna opredelitev, saj v Velazquezovem opusu ne poznamo nobenega portreta vladarskega para takšnih dimenzij, kot zaznamujejo naslikano platno. Zaradi istega razloga je malo verjetna tudi teorija, da slika Velazquez Margaretin portret. Po tretji razlagi naj bi bilo platno pred umetnikom še prazno, slikar pa ga bo poslikal s sliko, ki jo že gledamo. Na to, da se samega slikanja še ni lotil, namigujejo tudi barve na paleti, ki še niso zmešane. Slikar je tudi globoko zamišljen, gre torej za trenutek pred umetnikovim končnim navdihom.

Poklon velikim umetnikom

Prizor je postavljen v eno izmed galerij v madridskem Alcazarju, v ozadju pa lahko opazimo kopiji del Jordanesovega in Rubensovega dela. Ti detajli predstavljajo nekakšen »hommage« starejšim umetnikom. Velazquez je poleg Rubensa in Jordanesa očitno občudoval tudi Jana van Eycka, poklon kateremu je zajet v ogledalu z odsevom kraljevskega para (kot ogledalo na van Eyckovi sliki Zakonca Arnolfini)