Beločeli deževnik

Beločeli deževnik
Ohranitveno stanje taksona
najmanj ogrožen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali) Deblo: Chordata (strunarji) Razred: Aves (ptiči) Red: Charadriiformes (pobrežniki) Družina: Charadriidae (deževniki) Rod: Charadrius Vrsta: C. alexandrinus
Znanstveno ime
Charadrius alexandrinus (Linnaeus, 1758)
Podvrste
C. a. alexandrinus C. a. nivosus C. a. tenuirostris

Beločeli deževnik (znanstveno ime Charadrius alexandrinus) je ptica slanišč; ob obalah Atlantika in Sredozemlja se pojavlja na peščinah, blatnih poljih in v solinah, v Panonski nižini pa tudi v slanih stepah.

V Evropi je bilo opaženih približno 20.000 gnezd beločelega deževnika. Velika večina beločelih deževnikov gnezdi na obalah Španije, Francije in Rusije. Svoje gnezdo si naredi tako, da s pomočjo kljuna izdolbe majhno kotanjico v blatu, katero obda z školjčnimi lupinami in majhnimi kamenčki ter algami.

V gnezdo samica znese do štiri sivo – rjava lisasta jajca. Varovalno barvo imajo tudi mladiči beločelega deževnika, ki jim pravimo »begavci«.

Beločeli deževnik v Sloveniji

Na obali se pojavlja v spomladanskem in jesenskem času. Včasih se tudi v času selitve pojavlja v severovzhodnem delu Slovenije.

V Sloveniji pa so bila opažena samo tri gnezdišča beločelega deževnika (izliv Rižane, Ankaranu, Škocjanskem zatoku in Sečoveljske soline). V Škocjanskem zatoku pa je zaradi pomanjkanja primernih gnezdilnih habitatov beločeli deževnik zelo ogrožena vrsta. Gnezdi samo na slanih in muljastih tleh Škocjanskega zatoka. Povečanje gnezditvene populacije bi bilo mogoče samo z ureditvijo novih slanih in muljastih tal.