Gerty Cori: Razlika med redakcijama
m --{{v delu}} |
+ |
||
| Vrstica 23: | Vrstica 23: | ||
== Življenje in delo == |
== Življenje in delo == |
||
Rodila se je v premožni družini judovskih izobražencev kot najstarejša od treh sester. Do desetega leta se je šolala doma, odtlej pa v zasebni šoli v Pragi. Kljub temu, da v tistih časih ni bilo v navadi da bi dekleta šla študirat, je uspela vpisati študij [[medicina|medicine]] na [[Karlova univerza v Pragi|Karlovi univerzi v Pragi]], kjer je bila ena redkih deklet v letniku. Tu je spoznala svojega bodočega moža, s katerim sta se hitro ujela. Leta 1920, ko se je vrnil s fronte, sta oba doktorirala, objavila skupni znanstveni članek in se na [[Dunaj]]u poročila. Gerty je po tistem delala v pediatrični bolnišnici, a je bilo življenje v povojni Avstriji težavno. Zaradi pomanjkanja [[vitamin A|vitamina A]] se ji je razvila [[kseroftalmija]], ki je izginila šele po vrnitvi v Prago, ko je spet bolje jedla. Dodatno težavo je predstavljalo njeno judovsko poreklo, saj je bil to čas vzpona [[nacionalsocializem|nacionalsocializma]]. Poskušala sta dobiti delo v ZDA da bi emigrirala, a to ni bilo takoj izvedljivo, zato sta bila pripravljena sprejeti celo službo zdravnikov pri nizozemski vladi na [[Java|Javi]]. |
Rodila se je v premožni družini judovskih izobražencev kot najstarejša od treh sester. Do desetega leta se je šolala doma, odtlej pa v zasebni šoli v Pragi. Kljub temu, da v tistih časih ni bilo v navadi da bi dekleta šla študirat, je uspela vpisati študij [[medicina|medicine]] na [[Karlova univerza v Pragi|Karlovi univerzi v Pragi]], kjer je bila ena redkih deklet v letniku. Tu je spoznala svojega bodočega moža, s katerim sta se hitro ujela. Leta 1920, ko se je vrnil s fronte, sta oba doktorirala, objavila skupni znanstveni članek in se na [[Dunaj]]u poročila. Gerty je po tistem delala v pediatrični bolnišnici, a je bilo življenje v povojni Avstriji težavno. Zaradi pomanjkanja [[vitamin A|vitamina A]] se ji je razvila [[kseroftalmija]], ki je izginila šele po vrnitvi v Prago, ko je spet bolje jedla. Dodatno težavo je predstavljalo njeno judovsko poreklo, saj je bil to čas vzpona [[nacionalsocializem|nacionalsocializma]]. Poskušala sta dobiti delo v ZDA da bi emigrirala, a to ni bilo takoj izvedljivo, zato sta bila pripravljena sprejeti celo službo zdravnikov pri nizozemski vladi na [[Java|Javi]]. Njeno zanimanje za presnovo ogljikovih hidratov je po izročilu izviralo od mame, ki je bila [[diabetik]] in naj bi ji nekoč rekla: »zdravnica si, najdi mi zdravilo«. |
||
Naposled, leta 1922 je Carl le dobil službo raziskovalca na Državnem inštitutu za preučevanje malignih bolezni (danes Spominski inštitut Roswell Park) v mestu [[Buffalo, New York|Buffalo]] ([[New York (zvezna država)|New York]]), kamor mu je Gerty sledila pol leta kasneje kot asistentka [[patologija|patologinja]]; njuni raziskovalni poti se do konca njenega življenja nista več ločili. Se je pa dolgo časa soočala s spolno diskriminacijo in drugimi preprekami - imela je mnogo nižjo plačo in prepričevali so ju, da je »neameriško« če mož in žena delata skupaj, njo pa, da bo škodila moževi karieri če bo vztrajala pri sodelovanju z njim. |
Naposled, leta 1922 je Carl le dobil službo raziskovalca na Državnem inštitutu za preučevanje malignih bolezni (danes Spominski inštitut Roswell Park) v mestu [[Buffalo, New York|Buffalo]] ([[New York (zvezna država)|New York]]), kamor mu je Gerty sledila pol leta kasneje kot asistentka [[patologija|patologinja]]; njuni raziskovalni poti se do konca njenega življenja nista več ločili. Se je pa dolgo časa soočala s spolno diskriminacijo in drugimi preprekami - imela je mnogo nižjo plačo in prepričevali so ju, da je »neameriško« če mož in žena delata skupaj, njo pa, da bo škodila moževi karieri če bo vztrajala pri sodelovanju z njim. Kljub temu nista obupala in sta pričela z enim najplodovitejših sodelovanj v znanosti sploh; čeprav je bil inštitut usmerjen v raziskave [[rak (bolezen)|raka]] in [[radioterapija|radioterapije]], je imel Carl zaradi ohlapnega vodstva veliko svobode, tako da sta se lahko posvečala svojemu osrednjemu zanimanju. V okrog 50 skupnih znanstvenih člankih v tem obdobju sta poročala o svojih odkritjih na področju presnove ogljikovih hidratov, predvsem njeno [[hormon]]alno uravnavanje na ravni organizma. Njun prvi preboj je prišel z odkritjem t.i. [[Corijev cikel|Corijevega cikla]] pretvorbe [[glukoza|glukoze]] v [[glikogen]] in obratno. Dokazala sta, da je [[mlečna kislina]] ključen vmesni člen v tem procesu, posrednik med glikogenom, ki nastane v [[mišica]]h, in glikogenom, ki se razgrajuje v [[jetra|jetrih]]. |
||
Leta 1931 sta odšla na [[Washingtonova univerza v St. Louisu|Washingtonovo univerzo v St. Louisu]], od koder je Carl nepričakovano dobil ponudbo za mesto predavatelja in vodje oddelka za farmakologijo kot [[Herbert Spencer Gasser|Gasserjev]] naslednik. Raziskave sta nadaljevala na izoliranih [[tkivo|tkivih]] in odkrila produkt razgradnje glikogena, glukozo-1-fosfat (znan tudi kot »Corijev [[ester]]«) ter [[encim]], ki katalizira njegovo sintezo - [[fosforilaza|fosforilazo]]. Dokazala sta, da je produkt obrnjene reakcije glikogen, s čemer sta postala prva, ki jima je uspelo sintetizirati biološko [[Makromolekula|makromolekulo]] ''[[in vitro]]'', vendar je kasneje postalo jasno, da je samo stranski produkt, saj je lahko pretvorba med glukozo in mlečno kislino neposredna. Poleg tega sta se v tem času ukvarjala tudi z izolacijo fosforilaze s [[Kristalizacija|kristaliziranjem]] in preučevanjem njenih kemičnih lastnosti. Leta 1936 se jima je rodil sin Thomas. V 1940. letih sta raziskovala regulacijo presnove glukoze z [[insulin]]om, [[adrenalin]]om in drugimi hormoni, vendar jima mehanizma delovanja insulina ni uspelo razkriti. |
|||
Njune uspehe je zasenčila Gertyjina neozdravljiva bolezen, ki se je razvila konec 1940. let. Prvi znaki [[mieloskleroza|mieloskleroze]], motnje v delovanju [[Kostni mozeg|kostnega mozga]], ki povzroča [[anemija|anemijo]], so se pokazali na smučanju poleti 1947. Za to boleznijo je trpela še naslednjih deset let, a je kljub temu nadaljevala z delom skoraj do konca. Umrla je na njunem domu v St. Louisu leta 1957. |
|||
== Sklici in opombe == |
== Sklici in opombe == |
||
Redakcija: 21:40, 19. maj 2012
| Gerty Cori | |
|---|---|
 Gerty Cori (1947) | |
| Rojstvo | Gerty Theresa Radnitz 15. avgust 1896 Praga, Avstro-Ogrska |
| Smrt | 26. oktober 1957 (61 let) St. Louis, Missouri, ZDA mieloskleroza |
| Področja | biokemija |
| Ustanove | Washingtonova univerza v St. Louisu |
| Alma mater | Karlova univerza v Pragi |
| Poznan po | raziskavah presnove ogljikovih hidratov |
| Pomembne nagrade |  Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1947) |
| Zakonec | Carl Ferdinand Cori (1920–1957) |
Gerty Theresa Cori (rojena Radnitz), avstrijsko-ameriška biokemičarka judovskega rodu, nobelovka, * 15. avgust 1896, Praga, Avstro-Ogrska (danes Češka), † 26. oktober 1957, St. Louis, Missouri, Združene države Amerike.
Corijeva je znana predvsem po obsežnem delu na področju presnove ogljikovih hidratov, za kar je leta 1947 skupaj z možem Carlom Corijem in argentinskim fiziologom Bernardom Houssayjem kot prva ženska prejela Nobelovo nagrado za fiziologijo ali medicino.[1]
Življenje in delo
Rodila se je v premožni družini judovskih izobražencev kot najstarejša od treh sester. Do desetega leta se je šolala doma, odtlej pa v zasebni šoli v Pragi. Kljub temu, da v tistih časih ni bilo v navadi da bi dekleta šla študirat, je uspela vpisati študij medicine na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je bila ena redkih deklet v letniku. Tu je spoznala svojega bodočega moža, s katerim sta se hitro ujela. Leta 1920, ko se je vrnil s fronte, sta oba doktorirala, objavila skupni znanstveni članek in se na Dunaju poročila. Gerty je po tistem delala v pediatrični bolnišnici, a je bilo življenje v povojni Avstriji težavno. Zaradi pomanjkanja vitamina A se ji je razvila kseroftalmija, ki je izginila šele po vrnitvi v Prago, ko je spet bolje jedla. Dodatno težavo je predstavljalo njeno judovsko poreklo, saj je bil to čas vzpona nacionalsocializma. Poskušala sta dobiti delo v ZDA da bi emigrirala, a to ni bilo takoj izvedljivo, zato sta bila pripravljena sprejeti celo službo zdravnikov pri nizozemski vladi na Javi. Njeno zanimanje za presnovo ogljikovih hidratov je po izročilu izviralo od mame, ki je bila diabetik in naj bi ji nekoč rekla: »zdravnica si, najdi mi zdravilo«.
Naposled, leta 1922 je Carl le dobil službo raziskovalca na Državnem inštitutu za preučevanje malignih bolezni (danes Spominski inštitut Roswell Park) v mestu Buffalo (New York), kamor mu je Gerty sledila pol leta kasneje kot asistentka patologinja; njuni raziskovalni poti se do konca njenega življenja nista več ločili. Se je pa dolgo časa soočala s spolno diskriminacijo in drugimi preprekami - imela je mnogo nižjo plačo in prepričevali so ju, da je »neameriško« če mož in žena delata skupaj, njo pa, da bo škodila moževi karieri če bo vztrajala pri sodelovanju z njim. Kljub temu nista obupala in sta pričela z enim najplodovitejših sodelovanj v znanosti sploh; čeprav je bil inštitut usmerjen v raziskave raka in radioterapije, je imel Carl zaradi ohlapnega vodstva veliko svobode, tako da sta se lahko posvečala svojemu osrednjemu zanimanju. V okrog 50 skupnih znanstvenih člankih v tem obdobju sta poročala o svojih odkritjih na področju presnove ogljikovih hidratov, predvsem njeno hormonalno uravnavanje na ravni organizma. Njun prvi preboj je prišel z odkritjem t.i. Corijevega cikla pretvorbe glukoze v glikogen in obratno. Dokazala sta, da je mlečna kislina ključen vmesni člen v tem procesu, posrednik med glikogenom, ki nastane v mišicah, in glikogenom, ki se razgrajuje v jetrih.
Leta 1931 sta odšla na Washingtonovo univerzo v St. Louisu, od koder je Carl nepričakovano dobil ponudbo za mesto predavatelja in vodje oddelka za farmakologijo kot Gasserjev naslednik. Raziskave sta nadaljevala na izoliranih tkivih in odkrila produkt razgradnje glikogena, glukozo-1-fosfat (znan tudi kot »Corijev ester«) ter encim, ki katalizira njegovo sintezo - fosforilazo. Dokazala sta, da je produkt obrnjene reakcije glikogen, s čemer sta postala prva, ki jima je uspelo sintetizirati biološko makromolekulo in vitro, vendar je kasneje postalo jasno, da je samo stranski produkt, saj je lahko pretvorba med glukozo in mlečno kislino neposredna. Poleg tega sta se v tem času ukvarjala tudi z izolacijo fosforilaze s kristaliziranjem in preučevanjem njenih kemičnih lastnosti. Leta 1936 se jima je rodil sin Thomas. V 1940. letih sta raziskovala regulacijo presnove glukoze z insulinom, adrenalinom in drugimi hormoni, vendar jima mehanizma delovanja insulina ni uspelo razkriti.
Njune uspehe je zasenčila Gertyjina neozdravljiva bolezen, ki se je razvila konec 1940. let. Prvi znaki mieloskleroze, motnje v delovanju kostnega mozga, ki povzroča anemijo, so se pokazali na smučanju poleti 1947. Za to boleznijo je trpela še naslednjih deset let, a je kljub temu nadaljevala z delom skoraj do konca. Umrla je na njunem domu v St. Louisu leta 1957.
Sklici in opombe
- ↑ »The Nobel Prize in Physiology or Medicine 1947«. nobelprize.org. Nobelov sklad. Pridobljeno 18. maja 2012.
Viri
- »Carl and Gerty Cori and carbohydrate metabolism«. National Historic Chemical Landmarks. Ameriško kemijsko društvo. 2004. Pridobljeno 13. maja 2012.
{{subst:#if:Cori, Gerty|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1896}}
|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1957}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1896
}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1957}}
|| LIVING = Živeči ljudje | UNKNOWN | MISSING = Neznano leto smrti | #default = Umrli leta 1957
}}]]