Nevroglija

Nevroglija (tudi samo glija) je živčno oporno tkivo, ki ga sestavljajo različne vrste nevroglijskih celic. V živčevju imajo oporno vlogo, preskrbujejo nevrone s hranili, vzdržujejo homeostazo, tvorijo mielin in s tem omogočajo izolacijo pri prevajanju impulzov ...

V človeški možganovini je 10 do 50-krat več nevroglijskih celic kot nevronov. V možganski skorji so prisotni večinoma oligodendrociti (75,6 %), potem astrociti (17,3 %), najmanj pa mikroglijske celice (6,5 %).

Nevroglijo je leta 1856 med iskanjem vezivnega tkiva v možganih odkril Rudolf Virchow, nemški patolog.

Vrste nevroglijskih celic

Mikroglija

Mikroglijske celice so specializirani makrofagi, ki so sposobne gibanja in fagocitoze ter na ta način ščitijo živčne celice osrednjega živčevja, poleg tega pa so tudi antigen predstavitvene celice. Mikroglija predstavlja okoli 15 odstotkov vseh celic osrednjega živčnega sistema, nahajajo pa se tako v sivi kot tudi beli možganovini.

V primerjavi z makroglijo so mikroglijske celice manjše in zvezdaste oblike. Jedra so po navadi majhna in okrogla, kar nakazuje na neaktivnost celice, lahko pa so podolgovata, kar nakazuje na aktivnost celice.

Makroglija

Centralna makroglija

Centralna makroglija je glija v osrednjem živčevju, h kateri spadajo ependimske celice, astrociti in oligodendroglijske celice.

Astrociti

Astrociti.

Astrociti so najbolj razprostranjena vrsta glijskih celic v osrednjem živčevju. So zvezdaste oblike. Uravnavajo okolje živčnih celic z odstranjevanjem ionov (zlasti kalija), iz okolice sinaps pa odstranjujejo živčne prenašalce, kot sta glutamat in Gama-aminomaslena kislina (GABA). Astrociti so tudi pomembni gradniki krvno-možganske pregrade (latinsko membrana limitans gliae perivascularis) ter vplivajo na vazokonstrikcijo in vazodilatacijo kapilar s sproščanjem arahidonske kisline, katere presnovki so vazoaktivni. Na površini so prisotni receptorji za aminokisline (npr. GABA), peptide (npr. natriuretični hormon in angiotenzin II) in kateholamine, zaradi česar so se sposobni odzvati na ustrezne dražljaje. Med posameznimi celicami astrocitov se nahajajo presledkovni stiki, po katerih poteka neposredna komunikacija med celicami.

V splošnem obstajata dve vrsti astrocitov: protoplazemski in vlaknati (fibrilarni) astrociti. Obe vrsti celic imata podobne funkcije, a se morfološko razlikujeta. Protoplazemski astrociti imajo kratke, debelejše in zelo razvejane izrastke in se nahajajo zlasti v sivi možganovini. Vlaknati astrociti imajo daljše, tanjše in manj razvejane izrastke in so prisotni predvsem v beli substanci.

Oligodendrociti

Slika:Oligodendrocyte.png

Oligodendrocit.

Oligodendrociti so glijske celice, ki obdajajo aksone živčnih celic v osrednjem živčevju in tvorijo mielinske ovojnice. Mielin predstavlja električni izolator, ki omogoča hitrejše prevajanje električnih impulzov po nevronih. Glede na jedro so podobni limfocitom in je okroglo z gosto kromatinsko strukturo.

Ependimske celice

Ependimske celice so izo- do visokoprizmatske celice, ki obdajajo možganske ventrikle in centralni kanal hrbtenjače. Pomagajo pri cirkulaciji možgansko-hrbtenjačne tekočine. S pomočjo tesnih stikov tvorijo t.i. krvno-likvorsko pregrado, ki preprečuje proteinom in drugim večjim molekulam vstop v možgansko-hrbtenjačno tekočino.

Periferna nevroglija

Nevroglijske celice v obkrajnem živčevju, kamor prištevamo Schwannove celice in amficite.

Schwannove celice

Schwannove celice ali nevrolemske celice imajo podobno vlogo v obkrajnem živčevju kot oligodendrociti v osrednjem živčevju. Obdajajo aksone perifernih nevronov. Sposobne so tvoriti mielinsko ovojnico, poleg tega pa izkazujejo tudi fagocitno aktivnost.

Amficiti

Amficiti, trofociti, plaščne ali satelitske celice so majhne glijske celice, ki obdajajo površino perifernih nevronov in pomagajo vzdrževati ustrezno kemično okolje.

Glej tudi

• nevron

Opombe in reference

• Junqueira L.C., Carneiro J. in Kelley R.O. (2003). Basic histology, 10. izdaja. New York, London, Toronto: Lange Medical Books McGraw-Hill.