Pismenost

Písmenost je sposobnost branja in pisanja ter, po terminologiji UNESCA, sposobnost razumevanja vsakdanjih sporočil.

Stopnja pismenosti po svetu

Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala, saj je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene. Višja pismenost pomeni tudi več priložnosti za zaposlitev in dostop do višjih ravni izobraževanja.

Razvoj pismenosti

Z uvedbo obveznega šolstva v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je tako postala nuja za vsakega posameznika. Danes družba, ki velja za nepismeno ali polpismeno velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in je že skorajda samoumevno, da razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke, ki so blizu 100. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s svinčnikom, nalivnikom in nato s kemičnim svinčnikom; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali tipkovnice na pisalnih strojih. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, kaligrafski pisci in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas tehnologija pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v mobilne telefone, in sicer pri pisanju kratkih sporočil (SMS) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi.

8. september je od leta 1966 mednarodni dan pismenosti, ki opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji.

Vrste pismenosti

Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za pismenost, variirajo od družbe do družbe. Pogosto se upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta računalniška pismenost ali osnovna matematična pismenost, saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati računalnik. Vedno več informacij je slikovne, zvočne in filmske narave. Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti (nove oblike pismenosti, ki jih omogoča napredek tehnologije), medijsko pismenost (kompetence, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v različnih oblikah medijev), računalniško pismenost (znanje in sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije, z vrsto spretnosti), informacijsko pismenost, elektronsko pismenost (spretnost komunikativnega izkoriščanja celotnega potenciala novih elektronskih medijev), glasbeno (sposobnost branja not ali celo komponiranja), kartografsko pismenost (sposobnost orientiranja po zemljevidu) idr.

Nepismenost v Sloveniji

Svetovna pismenost med leti 1970 in 2005

Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Leta 1887 se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu 19. stoletja 25 %. V začetku 20. stoletja je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270. 000 prebivalstva. Zadnji popis prebivalstva, ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991. Ta je prišel do ugotovitev, da je med ljudmi, starimi 10 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,44 odstotka, kar je približno 7559 ljudi. Od tega je bilo 3035 moškega prebivalstva, kar znaša 0,4 % in 4524 ženskega prebivalstva, kar je 0,5 %. Vprašanje o pismenosti je bilo postavljeno samo osebam, ki so dokončale manj kot 3 razrede osnovne šole. Popisovalec je odgovor vpisal na osnovi izjave popisane osebe, pri tem pa je veljalo, da je pismen tisti, ki zna brati in napisati sestavek iz vsakdanjega življenja oz. tisti, ki zna prebrati in napisati pismo. Ob popisu prebivalstva iz leta 2002 v Sloveniji o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni več statistično značilen, poleg tega pa je osnovnošolsko izobraževanje že več desetletij obvezno, a vendar je mednarodna raziskava pismenosti odraslih iz leta 1998, ki so jo izvedli pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, razkrila, da je 77 odstotkov odraslih pri nas s svojimi pismenimi spretnostmi pod mednarodnim povprečjem.

Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj bolj ugodneje. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva izmerjena na 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 za 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno za 5 % manj kot na Slovenskem.

Glej tudi

• digitalna pismenost (digital literacy)
• opismenjevanje
• nepismenost
• analfabetizem
• pisanje

Viri

• Miran Hladnik, Biti pismen danes, 2007. (COBISS) Biti pismen danes
• Vasilij Melik, Osnovna šola na Slovenskem, 1970. (COBISS)
• Milena Ilić, Nelka Verdot, Rada Vujasin, Angelca Juvanc, Popis prebivalstva, gospodinjstev, stanovanj in kmečkih gospodarstev v Republiki Sloveniji v letu 1991: rezultati po občinah, 1994. (COBISS)

Zunanje povezave

Statistični urad Republike Slovenije