Pismenost

Písmenost je sposobnost branja in pisanja. Po terminologiji UNESCA pismenost pomeni sposobnost pisati in brati, z razumevanjem kratkih stavkov v posameznikovem vsakdanjem življenju. Pismenost razumemo kot dvojno sposobnost, in sicer sposobnost sprejemanja zapisanih informacij in sposobnost tvorjenja in posredovanja. Za pismenega pogosto označimo že vsakogar, ki zna uporabljati tipke kot so naprej, na začetek, snemaj, vnesi itd., vendar spretnost rokovanja z elektronskimi napravami še ni dovolj za potrdilo splošne pismenosti. Pridobljeno znanje in spretnosti ter razvite sposobnosti posamezniku omogočajo uspešno in ustvarjalno osebnostno rast ter odgovorno delovanje v poklicnem in družbenem življenju.

Stopnja pismenosti po svetu

Standardi, katera raven teh sposobnosti že zadošča za »pismenost«, variirajo od družbe do družbe. Pogosto se upoštevajo tudi druge spretnosti, kot sta računalniška pismenost ali osnovna številčna pismenost, saj mnogi ljudje sicer ne znajo brati črk, znajo pa brati številke in se kljub temu, da ne znajo brati besedila, lahko celo v omejenem obsegu naučijo uporabljati računalnik. To obenem s čedalje pogostejšo vključitvijo zvoka ter mirujočih slik in animiranih grafičnih elementov v digitalni komunikaciji kliče po širše opredeljenem pojmu pismenosti.

Številni analitiki jemljejo stopnjo pismenosti države ali regije kot glavno merilo pri določanju vrednosti človeškega kapitala. Tako visoko vrednotenje pismenosti temelji na podlagi tega, da je pismene ljudi ceneje izučiti kot nepismene. Višja pismenost pomeni tudi več priložnosti za zaposlitev in dostop do višjih ravni izobraževanja. V indijski zvezni državi Kerala so denimo v 1960. letih opazili dramatičen padec smrtnosti žensk in otrok, kar so povezali s tem, da so takrat prevzele vlogo mater ženske, ki so v izobraževalni reformi, začeti leta 1948, dosegle stopnjo pismenosti. Poznejše raziskave po drugi strani trdijo, da so korelacije, kot je navedena, bolj povezane s posledicami šolanja kot pa splošne pismenosti.

Razvoj pismenosti

Z uvedbo obveznega šolstva v 18. stoletju je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligirane manjšine in je tako postala nuja za vsakega posameznika. Danes družba, ki velja za nepismeno ali polpismeno velja za nerazvito. Pismenost določa prag civiliziranosti in je že skorajda samoumevno, da razviti svet pri vprašanju o odstotku pismenosti zapisuje številke, ki so blizu 100. Razumevanje pismenosti se spreminja. Nekaj desetletij nazaj je pisati pomenilo pisati z roko s svinčnikom, nalivnikom in nato s kemičnim svinčnikom; strojepisci, publicisti in znanstveni pisci pa so uporabljali tipkovnice na pisalnih strojih. Dandanes je uporaba svinčnika za pisanje zelo redka; danes pišejo na roke pravzaprav le še šolajoča se mladina, pisci grafitov, kaligrafski pisci in sleherniki v pismih za posebne priložnosti (smrt, poroka, rojstvo otroka) in seveda takrat, ko nas tehnologija pusti na cedilu. Vsakdanja pisna sporočila danes tipkamo, največkrat v mobilne telefone, in sicer pri pisanju kratkih sporočil (SMS) in pa tipkanje v računalnik. Zagotovo se bo pojem pismenosti v prihodnje še zelo spreminjal in prav mogoče je, da nekega dne pismenosti ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi.

Vrste pismenosti

Poznamo več vrst pismenosti, in sicer nove pismenosti (nanašajo se predvsem na nove oblike pismenosti, ki jih omogoča napredek tehnologije), medijsko pismenost (gre za repertoar kompetenc, ki omogočajo ljudem ustvarjanje, ocenjevanje in analiziranje sporočil v različnih oblikah medijev), računalniško pismenost (opredeljena kot znanje in sposobnost uporabe računalnikov in računalniške tehnologije, z vrsto spretnosti, ki pokrivajo različne ravni, od osnovnega problema uporabe pa do programskega in naprednega reševanja), informacijsko pismenost (splošno bistvo informacijske pismenosti je najti, ovrednotiti in uporabiti informacijske vire), elektronsko pismenost (spretnost, ki omogoča komunikativno izkoriščanje celotnega potenciala novih elektronskih medijev, kot so multimedijske in hipermedijske in socialne programske opreme in virtualni svetovi), glasbeno (sposobnost branja not ali celo komponiranja), kartografsko pismenost (sposobnost orientiranja po zemljevidu) idr.

Mednarodni dan pismenosti

8. september je od leta 1966 mednarodni dan pismenosti. Le-ta opozarja na to, da je kljub današnjemu razvoju stopnja pismenosti v mnogih državah sveta še vedno izrazito nizka. Največ nepismenih je v Saharski Afriki ter južni in zahodni Aziji. Nasprotno je več kot 90 odstotkov pismenih v Evropi, Severni Ameriki, centralni Aziji in Latinski Ameriki.

Nepismenost v Sloveniji in izven meja Republike Slovenije

Svetovna pismenost med leti 1970 in 2005

Stopnja nepismenosti na Slovenskem je v 18. stoletju znašala približno 97 odstotkov. S splošno šolsko naredbo iz leta 1774, ko je šolanje postalo obvezno, pa je pismenost začela izgubljati status spretnosti priviligerane manjšine. Tako je leta 1870 v šolo hodil že vsak sedmi otrok - stopnja nepismenosti je znašala 60 %. Sedemnajst let kasneje se je šolal že vsak tretji otrok, stopnja nepismenosti pa se je iz leta v leto manjšala. Leta 1880 je znašala 39 %, ob koncu 19. stoletja 25 %. V začetku 20. stoletja je stopnja padla že na 15 %, kar je bilo približno 270. 000 prebivalstva. Zadnji popis prebivalstva, ki je spraševal o pismenosti oziroma nepismenosti je bil leta 1991, je prišel do ugotovitev, da je med ljudmi, starimi 15 let ali več, takrat bilo nepismenih približno 0,46 odstotka. Ob popisu prebivalstva iz leta 2002 v Sloveniji o nepismenosti niso več spraševali, ker ta pojav za Slovenijo ni več statistično značilen, poleg tega pa je osnovnošolsko izobraževanje že več desetletij obvezno, a vendar je mednarodna raziskava pismenosti odraslih iz leta 1998, ki so jo izvedli pod okriljem Andragoškega centra Slovenije, razkrila, da je 77 odstotkov odraslih pri nas s svojimi pismenimi spretnostmi pod mednarodnim povprečjem.

Evropsko povprečje nepismenosti je bilo že od nekdaj bolj ugodneje. Leta 1770 je bila stopnja nepismenega prebivalstva izmerjena na 85 odstotkov. Tri desetletja pozneje (1780) je bilo nepismenega prebivalstva za 60 %, leta 1870 za 25 % in na začetku 20. stoletja za 10 %, kar je približno za 5 % manj kot na Slovenskem. Po podatkih UNESCA je nepismenih približno 793 milijonov odraslih ter 127 milijonov mladih med 15. in 24. letom.

Glej tudi

• digitalna pismenost (digital literacy)
• Statistični urad Republike Slovenije
• opismenjevanje
• nepismenost
• Enciklopedija Slovenije

Viri

• Miran Hladnik, Biti pismen danes, 2007. (COBISS)
• Miran Hladnik, Mohorjanska pripovedna proza, 1982. (COBISS)