Renesančna književnost

Predloga:Brezvirov-IČ Renesančna književnost se je razvila v 14. stoletju v Italiji. Poudarja se človekov razum, značilno pa je tudi občudovanje narave in uživanje v čutnosti

Temeljne značilnosti

Pojem renesansa je med prvimi uporabil francoski zgodovinar Jules Michlet (1788-1874), ki je renesanso opredelil kot »odkritje sveta in človeka«. Danes nam izraz pomeni obdobje ob koncu srednjega in začetku novega veka, ko se je vzporedno z razvojem kapitalizma, nastankom prvih velikih nacionalnih držav, velikimi znanstveno-tehničnimi odkritji in začetki kolonializma tudi kultura osvobodila religioznih in cerkvenih vezi srednjega veka; glavna sprememba je ta, da v človeku ne vidi več nekaj slabega, zaradi posledic izvirnega greha, s svojim razumom, čutnostjo in zmožnostmi ji je sam na sebi najvišja vrednota. Od tod renesančni kult narave, harmonije sveta (panteizem), čutnih užitkov (senzualizem), telesne in duhovne lepote (esteticizem), svoboda razuma (racionalizem), vrednosti individua (individualizem), pa tudi moči in oblasti (makiavelizem). Kar tem vrednotam nasprotuje, je ostanek mračnega srednjega veka, npr. dogma o izvirnem grehu, spiritualno pojmovno nasprotje med duhom in telesom, askeza, meništvo, licemerstvo, komplicirane abstrakcije sholastičnega racionalizma, pa tudi umetnosti srednjega veka.

Razvoj

Te značilnosti veljajo predvsem za renesančno kulturo, kot se je razmahnila v Italiji že sredi 14. stol. (zgodnja renesansa), dosegla vrh okoli leta 1500 (visoka renesansa) in po letu 1550 polagoma začela upadati (pozna renesansa). V drugih evropskih deželh v Franciji, Španiji, Angliji in Nemčiji, se je renesansa razvila pozneje in za krajši čas, tako da traja samo med leti 1500-1600, ali pa samo deloma. Ponekod, npr. v Španiji, pa tudi v Nemčiji, so se renesančne težne spojile z močno dediščino srednjega veka. Vendar pa tudi v drugih književnostih ni mogoče govoriti o popolnem prelomu med srednjim vekom in renesanso, saj je zametke marsikaterega renesančnega pojava najti že v v srednjem veku od koder se je neprekinjeno razvijal v renesančno smer.

Vse to velja tudi za razvoj renesančne književnosti. Začela se je oblikovati že sredi 14. stol. v Italiji kot književnost zgodnje renesanse (F.Petrarka, G. Boccaccio), se okoli leta 1500 razmahnila v književnost visoke renesanse (L. Ariosto, N. Machiavelli) in se po letu 1550 spremenila v književnost pozne renesanse (T. Tasso). Okoli leta 1550, predvsem pa v drugi polovici 16. stoletja se je renesančna književnost za krajši čas uveljavila tudi v drugih evropskih deželah, V Franciji (F. Rabelais, Du Bellay, Pierre de Ronsard), na Portugalskem (Luis de Camões), v Španiji (Miguel de Cervantes, Jorge de Montemayor, Lope de Vega), v Angliji (E. Spenser, C. Marlowe, W.Shakespeare, B. Jonson). Od slovsnskih književnikov so renesanso sprejeli samo književniki poljske in hrvaško-dalmatinski književniki. Okoli leta 1600 pa se je književnost renesanse v glavnem zaključila.

Humanizem

Nastanek in razvoj renesančne književnosti sta povezana z razmahom humanizma, to je dejavnosti, ki je po letu 1350 odkrivala, ohranjala pa tudi posnemala antično književno zapuščino. Humanizem se je razmahnil šele po letu 1453, ko je iz Bizanca v zahodno Evropo pribežalo več grških razumnikov, ki so posredovali znanje grščine pa tudi rokopise in književna dela, tako da je Evropa okoli leta 1500 ponovno začela spoznavati temeljna dela starogrške književnosti. Iz Italije se je humanizem razširil v Francijo, na Nizozemsko, v Nemčijo, Anglijo, Španijo, hrvaško Dalmacijo na Poljsko in druge dežele.

Humanisti so gojili različne zvrsti pesništva, predvsem pa znanstveno, filozofsko, moralistično in podobno prozo. V Italiji sta bila med prvimi humanisti Petrarka in Boccaccio. Mirandola je poskušal v duhu renesanse združiti Platonove in Aristotelove ideje; spis O človekovemu dostojanstvu (De hominis dignitate) razlaga temeljne renesančne ideje. Največju humanist severne Evrope je postal Erazem Rotterdamski, ki je deloval v Angliji, Belgiji in Švici. Erazem Rotterdamski je poskušal združiti novi humanizem s krščanstvom, vplival je na reformacijo in se proslavil s prevodom in izdajo biblije. V Angliji je bil vodilni humanist Thomas More, ki je poleg drugih del napisal predvsm po Platonovem zgledu oris idealne utopične družbe Utopijo (De optimo statu rei publicale deque nova insula Utopia). V Nemčiji je v boju zoper sholastiko in meništvo prednjačil Johann Reuchlin s filološkimi deli. Ob strani mu je stal Ulrich Hutten z latinskimi dialogi zoper papeški Rim in drugimi spisi.

Antični literarni motivi, ideje, oblike in zvrsti so prek humanizma postali splošen zgled, ob katerem je poskušala književnost renesanse premagati književno izročilo srednjega veka. Kljub temu je srednjeveška književnost močno vplivala na renesančna literarna dela. Iz nje je renesansa še vedno sprejemala pomembne snovi, motive in pesniške oblike. Trubadurska poezija, sladki novi slog, chansons de geste, viteški romani, anekdote in farse so prispevale bistvene sestavine za razvoj renesanšne lirike, novelistike, epike ter pisanje romanov in dram. Tem oblikam pisanja so znotraj renesansančne književnosti zlasti po letu 1500 nasprotovale sile, ki so zahtevale tesnejšo naslonitev na antične književne vzore in se pri tem sklicevale na antično poetiko. Ta smer se je okrepila zlasti po letu 1500, ko so v latinščino prvedli Aristotelovo Poetiko, jo začeli komentirati in zmeraj znov izdajati; hkrati pa je nov pomen dobila tudi Horacova Pesniška umetnost.

V smereh, ki so v okviru renesančne književnosti težile k posnemanju antičnih literarnih zgledov, je mogoče videti tudi zametke, iz katerih se je v 17. stol. razvila smer klasicizma.

Barok

Podobno segajo v renesanso začetki baročne književnosti, ki nastane še pred klasiciznom, nato se razvija sočano z njim in traja do konca 17. stol. oziroma v nekaterih književnostih še globoko v 18. stol. V marsikaterem pogledu je baročna književnost samo podaljšek tistih značilnosti, ki so se pojavile že v obdobju renesanse, vendar jih barok stopnjuje ali pa jim da novo vlogo. Pojem barok izhaja iz portugalske besede barocco, kar je prvotno pomenilo nepravilen, kriv biser. Iz tega se je že zgodaj razvil pomen nečesa izkrivljenega, pretiranega, popačenega. Drugi znanstveniki ga izvajajo iz oznake za eno od figur sholastičnih silogizmov (logični sklep sestavljen iz dveh ali več premis in sklepa). Tudi v tem primeru naj bi prvotno pomenil nekaj nenavadnega, pretiranega, izumetničenega. Izraz (barok) se je najprej uveljavil v umetnostni zgodovini kot oznaka za likovne umetnosti 17. in 18. stol.; najprej so ga uporabljali z manjvrednim pomenom, šele okoli leta 1900 je dobil pomen posebne umetnostne smeri z lastnimi odlikami. Od tod je prešel v literarno zgodovino, kjer pa se ga uporablja v dvojnem, ožjem in širšrm pomenu besede.

V ožjem pomenu označuje posebno stilno usmerjenost druge polovice 16. in prve polovice 17. stol. Glavna značilnost je izredna nabreklost sloga; jezik je izumetničen, besedni pomeni nejasni, prispodobe zapletene, zlasti v obliki t.i. »concettov«, to je bistroumnih, nenavadnih besednih zvez. Ta slogovna usmerjenost se je pojavila v različnih evropskih deželah in dobila različna imena: V Italiji »marinizem« (po Mariniju), v Španiji »gongornizem« (po Góngori, v Franciji kot »preciozna književnost« (fran. précieux pomeni dragocen, okrašen), v Angliji kot »evfuizem« (po romanu J. Lylyja Euphues), v Nemčiji pa kot t.i. »druga šlezijska šola«. Skupno ime za ta slogovna prizadevanja je tudi »manierizem« (po ital. besedi maniera v pomenu način); tudi ta izraz je literarna zgodovina prevzela iz umetnostne vede.

V širšem pomenu se uporablja izraz baročna književnost za vsa tista literarna dela druge polovice 16. stol. in 17. stol., v katerih se pojavljajo kot posledica krize renesanse, reformacije in protireformacije nasprotja, ki jih renesansa v tej obliki ni poznala. To so nasprotja med telesnostjo in duhom, med askezo (spokorniškim načinom življenja) in poudarjenim senzualizmom (senzualizem je smer v spoznavni teoriji, ki trdi, da so človekovi občutki edini vir spoznanja), uživanjem in minljivostjo, ničevostjo življena itd. Ta nasprotja so postala tema baročne književnosti, kažejo pa se tudi v njeni obliki. V tem smislu je potrebno po mnenju mnogih poznavalcev v književnost baroka uvrstiti že nekatera dela pozne renesanse, npr. Tassov ep Osvobojeni Jeruzalem, zadnje Shakespearove drame, Cervantesovega Don Kihota, predvsem pa osrednja dela evropske književnosti, npr. Calderónove drame, Miltonov ep Izgubljeni raj ter še mnoge druge lirske pesnike v Angliji, Nemčiji, Franciji in drugje.

Lirika

Vsa renesančna lirika je izšla iz Petrarke, tako da upravičeno velja za njenega osrednjega pesnika. petrarkovo književno delo je osežno in raznovrstno. Velja za prvega evropskega humnista, vnetega zbiralca antičnih rokopisov, častilca rimske zgodovine in kulture. Pisal je predvsem v latinščini: pisma, moralno filozofske dialoge, traktate, zgodovinski ep Africa in druge. Še pomembnejši za razvoj renesančne književnosti pa so njegovi v italijanščini napisani soneti Canzoniere s katerimi si je zagotovil nesmrtnost.

V 16. stol. se je evropsko pesništvo sicer razvijalo v duhu renesanse iz močnih spodbud antične tradicije, deloma grških (Pindar, Anakreon), predvsem pa rimskih pesnikov (Tibul, Propercij, Horacij, Ovidij). Vendar je bil še pomembnejši vzor Petrarka, ki je s svojimi soneti pripomogel, da se je tako imenovani petrarkizem kot mednarodna pesniška literarna smer zmagovito razširil po vsej renesančni Evropi.

Renesančna lirika je v 16. stol. imela povsod pomembne predstavnike. V Italiji je bil med najvidnejšimi Michelangelo Buonarroti, poleg Leonarda da Vinci največji renesančni kipar, slikar in arhitekt, ob tem pa tudi pesnik. Pisal je ljubezenske sonetev smislu petrarkizma, pa tudi osebno izpovedne in refleksivne pesmi, v katerih odseva kriza renesančnih idealov v času, ko sta jih spodjedli reformacija in protireformacija. Ljubezenske pesmi je posvečal prijatelju Tomamasu Cavalieriju, verske v duhu platonizma pa pesnici Vittorii Colonna.

V Franciji stoji na prehodu poznega srednjega veka v zgodnjo renesanso Clément Marot.Prvo renesančno poezijo je uvedla šele pesniška generacija rojena v dvajsetih letih 16. stol. Joachim Du Bellay, je bil član skupine Plejada, sestavljene iz skupine sedmih pesnikov, ki so si za cilj postavili reformo francoskega jezika in književnosti. Du Bellay je sestavil program s spisom Zagovor in požlahtnitev francoskega jezika (Défenese et illustration de la langue française, 1594). Največji pesnik francoske renesanse pa je postal Pierre de Ronsard.

V špansko književnost je med prvimi uvedel nove teme in oblike Garcilaso de la Vega. Luis Ponce de León je v poeziji združeval renesančne reforme s krščanskimi motivi in idejami. Še bolj je to storil Juan de la Cruz s svojimi mističnimi pesmimi, ki predstavljajo že prehod proti baroku.

V Angliji je prvi posnemal Petrarko Thomas Wyatt s soneti objavljenimi leta 1557. Sočasno so mu sledili Henry Howard Surrey s soneti prav tako posnetimi po Petrarki. Edmund Spencer je poleg epa Vilinska kraljica gojil še pastirsko pesništvo po Vergilovem vzorcu ter himne in sonete izdane v ciklu Amoretti. Vrh je angleško sonetno pesništvo doseglo z W. Shakespearom, ki je v svojem prvem obdobju po letu 1590 poleg epskih in dramskih del napisal tudi cikel sonetov. Vseh sonetov je 154, posvečeni so skrivnostnemu W.H., v motiviki je zaznati ljubezensko-prijateljsko dramo med pesnikom, neznanim lepim mladeničemin skrivnostno damo.

V poljski književnosti je bil največji renesančni lirik Jan Kochanovski, ki je spajal renesančne in antične sestavine s krščanskimi idejami; znamenit je njegov ciklus Žalostinke (Treny) napisan za umrlo hčerko.

Po letu 1600 se je razvila bogata baročna lirika v Italiji, Španiji, Angliji in Nemčiji. V italijansko poezijo je nove oblike uvedel utemeljitelj italijanskega literarnega baroka Giambattista Marino, predvsem z epom Adonis. V Španiji ga je presegel največji evropski baročni lirik Luis de Góngora, ki je zasnoval novi slog »gongorizem« ali tudi »kultizem«, tako imenovan zaradi gojitvre posebne zapletene metaforike. Znameniti so njegovi soneti, od večjih pesnitev pa Zgodba o Polifemu in Galateji (Fabula de Polifemo e Galatea).

Podobno mesto ima v angleškem baroku John Donne, ki je po razgibanem življenju postal duhovnik. Zapustil je znamenite pridige (Sermons), predvsem pa postal glavni predstavnik tako imenovane »metafizične poezije« (metaphysical poetry), ki je baročno nasprotje čutnosti in duha, negotovosti in krščanske vere izražala z zapletenim artizmom »concettov«.

Nemška književnost 17. stol. je premogla le manj vidne, vendar številčnejše pesnike verske, mistične in moralistične smeri, ki so po duhu in slogu baročni: Friedrich Spee, Paul Gerhard, Paul Fleming, Angelus Silesius. Za načelnega utemeljitelja te poezije in nemškega literarnega baroka sploh pa velja Martin Opitz z delom Knjiga o nemškem pesništvu (Buch von der Deutchen Poeterey).

Novela

Izraz »novella« (izhaja iz latinske besede novus v pomenu nov) je prvotno v pravnem jeziku pomenil dodatek zakonu, pozneje v italijanščini novico ali novost ter polagoma tudi zgodbo o nekem novem še neslišanem dogodku. Šele z renesanso je novela postala oznaka za književno zvrst krajših ali srednje dolgih zgodb v kateri nastopa en sam dogodek s kratkim zapletom in nepričakovanim razpletom, vse skupaj napisano v jedrnatem slogu brez epske širine. To vrsto zgodb so po poznali že v orientalski, antični in srednjeveški književnosti, vendar samo posamezno, ne kot strogo izoblikovano književno zvrst. V tem smislu jo je utrdil Boccaccio (katerega najbolj znano delo, Dekameron, je sestavljeno iz stotih novel), čeprav so zbirke novel obstajale že pred njim; glavna med njimi Novellino ali tudi Sto starih novel (Le cento novelle antiche) je nastala v konec 13. stol. v Toskani.

Že za življenja je Boccacciov zgled učinkoval na začetnike novejše angleške književnosti G. Chaucerja. Njegovo obsežno književno delo stoji na prehodu med srednjim vekom in renesanso: takšna je pesnitev Troilus in Hriseida nastala na podlagi zgodbe iz Boccacciovega Filostrata, sicer pa blizu viteškemu romanu. Chaucerjevo glavno delo so nedokončane Canterburyjske zgodbe (Canterbury Tales, 1387), zbirka verznih novel z okvirno pripovedjo. Ta pripoveduje o romarjih na grob sv. Thomasa Becketta v Canterburyju, jih nazorno označuje, nato pa niza njihove zgodbe, ki so po vsebini in duhu še deloma srednjeveške, drastične in grobo šaljive.

Nov razcvet je renesančna novelistika doživela v 16. stol., ko je Pietro Bembo razglasil Boccaccia za vzornika pripovedne proze in se je zvrst novele razširila iz Italije v druge evropske književnosti. Najpomembnejši italijanski novelist tega časa je Matteo Bandello, ki je izdal 214 novel pod naslovom Novelle. Značilnost teh zgodb je večja dolžina, podrobno opisovanje in slikovitost motivov; nekatere med njimi so postale osnova renesančne dramatike.

V Franciji je po Boccacciovem zgledu sestavila zbirko novel kraljica Margerita Novarska pod naslovom Heptameron; zbirka obsega okoli 70 novel, ki želijo biti kljub erotični vsebini versko-moralno poučne.

Najizvirnejši dosežek evropske novelistike s konca renesanse so Cervantesove Zgledne novele (Novelas ejemplares, 1613). Sestavlja jih 12 novel, ki so po vsebini in obliki različne. Nekatere so blizu italijanskemu tipu novele z ljubezensko motiviko in zaključeno zgodbo, druge imajo versko pa tudi moralistično vsebino.

Ep

Renesančna epika se je razvijala v dveh smereh. Prva smer, ki je bila časovno starejša, je iz srednjeveških junaških epov in viteških romanov črpala snovi za viteške epe s pustolovsko ljubezensko motiviko. Druga je poskušala po vzoru antične epike, predvsem Vergilove Eneide, ustvariti nacionalno ali krščansko zgodovinski ep klasičnega tipa.

Viteški ep se je pojavil proti koncu 15. stol. v Italiji, v okolju renesančnih dvorov, najperj v Firencah okoli Medičejcev; vrh dosegel okoli leta 1500 in po njem v Ferrari na dvoru družine Este. Upadati je začel v drugi polovici 16. stol., ko se je zoper njegovo tradicijo obrnila teorija in praksa klasičnega »regularnega epa«.

Francoski junaški epi so že v 13. stol. začeli prihajati iz južne Francije v severno Italijo, nato so se razširili priti jugu v Toskano. V 15. stol. so epe prenašali iz kraja v kraj potujoči poklicni pevci, imenovani »cantastorii«.

Začetnik renesančnega viteškega epa v Italiji je Luigi Pulci iz Firenc. Na željo Lorenca Medičejskega je ustvaril ep Il Morgante (1483) s snovjo iz epike o Karlu Velikem v katerem je poudarjena predvsem zabavno pustolovska stran življenja velikega kralja.

Pomembno novost je uvedel v razvoj viteškega epa Matteo Maria Boiardo, ki je bil v službi ferarske vladarske družine. Boiardo je napisal ep v stancah Zaljubljeno Orlando (Orlando innamorato, 1472, nedokončan). V epu je združil motive karolinškega cikla z bretonskim ciklom. v tem smislu je preoblikoval zlasti lik Rolanda, zdaj Italijanskega Orlanda. S tem so v ospredje renesančnih viteških epov prišli erotični motivi. Vrh je ta epika dosegla z Ariostom.

Roman

Renesansa je prevzela pojem romana iz srednjega veka; iz tega izvirajo tudi nekateri tipi renesanšnih romanov, njihovi motivi, ideje in oblike. Ustvarila je tudi nove zvrsti romana.

Potem ko so v 13. stol. začele nastajati nove prozne predelave prvotnih viteških romanov, se je iz teh predelav proti koncu 15. stol. izoblikovala nova oblika proznega viteškega romana. Najbolj popularno delo je bil roman Amadis de Guala (Amadis iz Walesa), ki opisuje prigode kraljeviča Amadisa in njegovo ljubezen do princese Oriane.

V srednji vek oziroma nazj v antiko so segali renesančni pustolovsko-ljubezenski romani. Prvi je bil Boccacciov Filocolo, ki je snov zajemal iz srednjeveško bizantinskih in antičnih časov. Ta zvrst se je razmahnila, ko so sredi 16. stol. postali znani antični ljubezenski romani, zlasti Helidorove Etiopske zgodbe. Zadnji pomembnejši tovrstni roman je bil Cervantesov Prigode Persila in Sigismunde (Los trabajos de Persiles y Sigismunda, 1617).

Tipično renesančna zvrst je bil »pastirski roman«. Pastirji in pastirice so predstavljali resnične osebe, navadno iz dvorsko plemiškega sveta. Tak je bil že prvi roman te vrste Arcadia (1508), ki ga je napisal Jacopo Sannazaro. Iz Italije se je zvrst razširila v Španijo in tu dosegla vrh z romanom Diana (1559) delo pisatelja de Montemayora, ki je z njim vplival na druge na druge podobne romane Cervantesa (Galatea), Lope da Vega (Arcadia) in drugih. V Franciji je na tej podlagi nastal veliki, nedokončani roman Astrée avtorja Honoréa d'Urfé, ki je združil sestavine pastirskih, pustolovsko-ljubezenskih in viteških romanov v zmes iz katere se je razvil baročnijunaško galantni roman. Tudi angleški pastirski roman je dosegal vrh z delom Arcadia, ki ga je napisal Philip Sidney.

Izvirna zvrst renesančnega romana je »pikareskni roman«, ki se je najprej razvil v Španiji. Izraz za tovrstni roman je izpeljan iz španske besede pícaro v pomenu slepar, malopridnež, ker pripoveduje o prigodah potujočega klateža. Prvo delo te vrste je bil Lazarček s Tormesa (La vida de Lazarillo de Tormes, 1554)delo neznanega avtorja. Kratko delo sestoji iz sedmih epizod, ki pripovedujejo o prigodah osirotelega dečka, ki se mora z zvijačo boriti za obstoj. Obsežnejši je bil roman Guzmán de Alfarache, ki ga je objavil Mateo Alemán. Temu so sledili še številni drugi španski romani. Potem ko so postali znani v drugih evropskih deželah, so bili izhodišče za nove potepuške romane baroka in razsvetljenstva. Za sintezo naštetih tipov romana lahko veljata najpomembnejša renesančna romana Rabelaisov Gargantua in Pantagreul (Gargantua et Pantagruel, 1532-1552) in Cervantesov Don Kihot.

Barok je nadaljeval zvrsti renesančnega, viteškega, pustolovskega, ljubezenskega, pastriskega in pikaresknega romana, vendar tako, da jih je spajal v nove ali pa jih močno spremenil.

Iz sestavin viteških, pastirskih in pustolovsko-ljubezenskih romanov je v prvi polovici 17. stol. nastal junaško galantni roman. Podlago mu je dal že H. d'Urfé z romanom Astrée, glavna pisca pa sta postala La Calprenéde in Madeleine de Scudéry.

Iz sestavin španskih pikareskih romanov, ki so nastajali še skozi celo 17. stol., je zlasti v Nemčiji nastal nov tip baročnega potepuškega romana. Glavni predstavnik je Hans von Grimmelshausen z delom Simplicius Simplicissimus (Der Abenteuerliches Simplicius Simplicissimus, 1669).

Dramatika

Renesančna drama se je razvijala v dveh smereh: V Franciji in Italiji je posnemala predvsem antične zglede, medtem ko je v Angliji in Španiji deloma na podlagi srednjeveških dramskih oblik in pod vplivom antike, še bolj pa z novimi izvirnimi spodbudami nastala nova vrsta samostojnih dramskih oblik.

V Italiji so od začetka 16. stol. po zgledu antične dramatike gojili tragedijo in komedijo. Prvo tragedijo Sofonisba (1515), ki se je zgledovala po delih Seneke in je v snovi iskala pretresljivo okrutnost je napisal Gian Giorgio Trissino. Najboljše delo te vrste je ustvaril Pietro Aretino z delom Orazia (1546); med mnogimi mu je sledil še T. Tasso s tragedijo Kralj Torrismondo (Il re Torrismondo, 1586). Vendar nobeno teh del ni doseglo ravni velike dramatike.

Uspešnejša je bila komedija, ki je nastala na podlagi Plavtovih in Terencovih iger. Novi avtorji so od obeh prevzemali motive, kompozicijo in odrsko tehniko. Ker je komedija nastala iz humanističnega proučevanja in posnemanja latinskih tekstov, jo običajno imenujejo »commedia erudita« (učena komedija). Njen razvoj se je začel s tem, da so najprej igrali v latinščini Plavtova in Terencova dela, kmalu po letu 1500 pa so začeli nastajati prvi primerki italijanskih komedij po rimskih zgledih. Prve komedije je napisal L. Ariosto (La Cassaria in druge), ob njem še Bernardo Dovizi Bibbiena (Calandria, 1513). Za najbolšo komedijo tega obdobja velja Machiavellijeva Mandragola.

Sredi 16. stol. sta v Italiji nastali še dve dramski zvrsti, ki sta nato vplivali na Evropo. Prva je bila pastirska igra, ki je prikazovala ljubezenske zapletljaje v idiličnem okolju podobno kot sočasni pastirski roman. Najpomembnejše delo te vrste je ustvaril T. Tasso z igro Aminta (1573); sledil mu je Gian Battista Guarini z igro Zvesti pastir (Pastor fido, 1590); s tem se je zvrst pastirskih iger naglo razširila in se obdržala skozi baročno dobo v 18. stoletje.

Druga zvrst je »commedia dell'arte«, to je komedija v improviziranem načinu. Tudi ta je nastala v Italiji, najbrž iz ostankov starih antičnih komedijskih tradicij, ljudskih oblik igralstva in vplivov učene komedije. Njena značilnost so stalni komični liki (Pantalone, Arleccchino, Colombina), napisanega teksta ni bilo, igralci so ga nadomeščali z imroviziranim dialogom, vendar po točno znanih obrazcih; trdno določen je bil samo zaris dogajanja. To zvrst komedije so igrale potujoče skupine poklicnih igralcev, ki so jo postopoma razširili po vseh evropskih deželah. Prek njih je vplivala na francosko, nemško, angleško komedijo, vse do 18. stol. Njene sestavine je prevzel Molière, še bolj pa avtorji 18. stol. kot so bili C. Goldoni in P. Beaumarchais.

V Španiji se je renesančna dramatika začela razvijati okoli leta 1500. Njen prvi avtor je skladatelj Juan del Encina, ki velja za očeta španske drame. Prvo pomembno delo je sicer igra Celestina ali Igra o Kalistu in Melibeji (Comedia de Calisto y Melibea, 1499) neznanega avtorja. Za nadalnji razvoj španske dramatike so bile razmeroma nepomembne humanistične zahteve po posnemanju antične drame, npr. zahteva po treh enotnostih dogajanja, časa in prostora, ki so jo teoretiki 16. stol. polagoma oblikovali na podlagi Aristotlove Poetike.

Važen delež v novi španski dramatiki so imele še zmeraj verske teme, zlasti v t.i. »autos sacramentales«, ki so prikazovale verske resnice, zlasti v zvezi z naukom o zakramentih. Pa tudi sicer španska renesančna dramatika ni razvila tragedije in komedije kot dveh ločenih zvrsti; s skupnim pojmom »comedia« je označevala igre, ki so spajale tragično in komično, sicer pa bile po snovi zgodovinske, mitološke, legendarne, ljudske in podobno. Od krajših dramskih oblik so bili značilni zlasti »entremeses«, to je intermezzi ali medigre. Najpomembnejše medigre je ustvaril Cervantes s svojimi osmimi deli objavljenimi leta 1615.

Prvi, ki je pisal večje drame s snovjo iz starih kronik in romanc, je bil Juan de la Cueva. Razvoj te vrste drame je dosegel vrh z Lopejem de Vega. Splošne značilnosti španske renesančne dramatike kot jih je utrdil Lope de Vega (mešanje tragičnih in komičnih vsebin, pestrost motivov, poudarek na časti in druge) so se prenesle v dobo baroka, ko je ta dramatika dosegka vrh s Calderonom.

V Angliji se je renesančna dramatika razvijala podobno španski, vendar v drugačnih socialno-političnih okoliščinah in z drugo ideološko podlago. Angleške dramske oblike so nastale na podlagi moralitet, misterijev, fars, dramatizacij kronik, novel in zgodb. V tragedijah je sicer čutiti vpliv antične dramatike, zlasti Seneke, v komedijah pa Plavtov zgled. Vendar se vzor antične dramatike ni uveljavil v polni meri. Drame so zajemale snov iz starih kronik, pripovedk, zgodovine, novel, epov in pesnitev.

Vrh je angleška renesančna dramatika dosegla v Shakespearu. Pot so mu pripravili številni predhodniki in sodobniki. Thomas Kyd je s Špansko tragedijo (The Spanish Tragedy, 1587) ustvaril prvo elizabetinsko tragedijo z razgibanim dogajanjem, polno krutosti in umorov, po motivih podobno poznejšemu Shakespearovemu Hamletu. Robert Greene je prav tako pisal tragikomedije, ki so prav tako vplivale na Shakespeara. Najpomembnejši pa je bil Christopher Marlowe, ki je vigrah Tamerlan Veliki (Tamburlaine the Great, 1587), Malteški Žid (The Jew of Malta, 1589) in Doktor Faustus predstavljal titanske resnične junake, v drami Edward II. pa ustvaril prvo veliko angleško kraljevsko dramo in bil s tem delom neposreden predhodnik Shakespearu.

Med mlajšimi Sheakespearovimi sodobniki je bil najpomembnejši Ben Jonson s tragedijami in komedijami, ki so bile bližje antičnim zgledom, tako da velja za predhodnika klasicizma. V komediji Valpone ali Lisjak (Valpone or the Fox, 1605) je satirično prikazal novodobni lov za bogastvom. Pri mlajših sodobnikih se elizabetinska dramatika polagoma izguglja v sentimentalnost, melodramatiko, kruto grozljivost ali pa prehaja v barok. Avtorji tega obdobja so John Fletcher,Francis Beaumont, John Webster, Philip Massinger in drugi. V drugi polovici 17. stol. se je angleška dramatika približala klasicizmu ali pa poskušala nove klasicistične težnje združiti s Shakespearovsko tradicijo. To je storil zlasti John Dryden v tragedijah, ki so vrh angleškega dvorskega baroka, vendar se ne morjo meriti s špansko baročno dramatiko.

Odmevi pri Slovencih

Evropska književnost renesanse in baroka je našla pomembnejši odmev v slovenski literaturišele v času predromantike, ki je v Evropi spet globje dojela vrednote osrednjih avtorjev tega obdobja, znova odkrila Shakespeara in Cervantesa ; nato pa v romantiki, ki je obudila zanimanje še za druge osrednje pesnike in pisce (Boccaccio, Petrarka, Ariosto, Camões, Lope de Vega, Calderón.) Prvi med Slovenci si je pod vplivom nemškega predromantičnega kulta vnel za Shakespeara Linhart. Čop je začel podrobno proučevati italijanske, španske in portugalske renesančne pesnike od Petrarke do Calderóna, svoje znanje pa tudi občudovanje te poezije je prenesel na Prešerna, ki je sprejel iz nje pomembne motive, idejne in oblikovne sestavine (Petrarka, Ariosto, Tasso in drugi). Vendar je od renesančno-baročnih avtorjev 19. stoletja za slovensko književnost stalno pomemben samo Shakespeare (Levstik, Jurčič, Stritar, Cankar, Župančoč in drugi), saj je vplival na slovensko dramatiko tega časa.

V 20. stoletju se je začela prvajalska dejavnost, ki je polagoma posredovala glavna pesniška, dramska in pripovedna dela renesanse in baroka (Petrarka, Boccaccio, Camões, Cervantes, Calderón, Grimmelshausen in drugi). Med osrednjimi prevajalci so bili I. Cankar, O. Župančič, A. Capuder, J. Menart, A. Gradnik, C. Zlobec in drugi.

Viri

• Kos, Janko, Pregled svetovne književnosti, DZS, Ljubljana, 1982