Andronik III. Paleolog: Razlika med redakcijama

Imena
	Andronikos III Palaiologos

Andronik III. Paleolog
Ανδρόνικος Γ' Παλαιολόγος
Andronik III. Paleolog; Ανδρόνικος Γ' Παλαιολόγος
Cesar Bizantinskega cesarstva
	Andronik III. Paleolog, miniatura iz 14. stoletja
Vladanje	1328 - 15. junij 1341
Predhodnik	Andronik II. Paleolog
Naslednik	Ivan V. Paleolog
Rojstvo	25. marec 1297; Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
Smrt	15. junij 1341 (star 44 let); Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
Zakonec	Irena Brunswiška; Ana Savojska
Potomci	Irena Paleologina Trapezundska; Ivan V. Paleolog; Mihael Paleolog, despot; Irena Paleolog, bolgarska cesarica; Marija Paleolog, gospodarica Lesbosa
Imena
Imena
	Andronikos III Palaiologos
Rodbina	Paleologi
Oče	Mihael IX. Paleolog
Mati	Rita Armenska

Pregledujte zgodovino interaktivno

← Starejše urejanje Novejše urejanje →

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

VizualnoVikibesedilo

Znotrajvrstično

Redakcija: 00:59, 22. december 2011

Andronik III. Paleolog (grško: Ανδρόνικος Γ' Παλαιολόγος [Andronikos III Paleologos]), cesar Bizantinskega cesarstva (1328-1341), * 25. marec 1297, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo, † 15. junij 1341, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo.

Bil je sin cesarja Mihela IX. in armenske kneginje Ksenje, ki se je preimenovala v Marijo. Stara starša po materini strani sta bila kralj Leon II. Armenski in kraljica Keran. Imel je brata Manuela, ki so ga leta 1320 pomotoma ubili Andronikovi ljudje, in sestri Teodoro in Ano.

Življenjepis

Na prestol je prišel med državljansko vojno po zmagi nad svojim starim očetom Andronikom II.. Po prihodu na oblast se je ukvarjal predvsem z vojskovanjem in lovom, državo pa je vodil njegov veliki domestik Ivan Kantakuzen.

S svakom Mihaelom Asenom III. Bolgarskim je sklenil zavezništvo proti Srbom. Zavezništvo se je razdrlo, ko so Srbi leta 1330 v bitki pri Kjustendilu porazili bolgarsko vojsko še preden se je združila z bizantinsko. Andronik je kasneje poskusil osvojiti bolgarsko Trakijo, vendar mu to ni uspelo, ker ga je pri Rusokastronu porazil Asenov naslednik Ivan Aleksander. Premirje z Bolgari je sklenil šele potem, ko jim je odstopil veliko ozemlja in svojo hčerko Ireno poročil z bolgarskim princem Mihaelom Asenom.

V naslednjih letih je postopoma izgubljal oblast tudi v Anatoliji. Osmanski sultan Orhan I. ga je 19. in 11. junija 1329 porazil v bitki pri Pelekanu, leta 1331 zavzel Nikejo in leta 1337 še Nikomedijo. Po teh porazih je v bizantinskih rokah ostala samo še Filadelfija in nekaj pristanišč na anatolski obali Egejskega morja. Andronik je že pred tem leta 1329 osvojil otoka Lesbos in Kios, ki sta bila v posesti Benedetta III. Zaccaria, in leta 1334 Fokeo, ki je bila v posesti Genovežanov, kar pa ni zaustavilo prodiranja Osmanov.

Srbski vladar Stefan Uroš IV. Dušan je medtem širil ozemlje svoje države v bizantinsko Makedonijo in okoli leta 1334 zasedel Ohrid, Prilep, Kastorijo, Strumico in Voden. Osvajanja mu je olajšal solunski guverner Sirgijan Paleolog, ki je prestopil na njegovo stran. Srbi so pod Sirgijanovim vodstvom prodrli do Soluna, kjer so Sirgijana izdali in ubili. Njegova smrt je v srbski vojski povzroćila zmedo^[1] in Stefan Dušan in Andronik sta avgust leta 1334 sklenila premirje, s katerim je Andronik dobil nazaj tisti del makedonskega ozemlja, ki ga je osvojil Sirgijan.^[2]

Androniku III. je kljub težavam uspel izkoristiti nasledstveno krizo v kneževinah Tesaliji in Epirju in razširiti bizantinsko oblast v Tesalijo (1333) in Epir (1337).

Andronik III. je reorganiziral bizantinsko vojno mornarico, ki je imela leta 1332 samo deset ladij, in reformiral sodstvo, tako da je ustanovil skupino štirih tako imenovanih generalnih rimskih sodnikov. Za njegovo vladavino bi lahko rekli, da se je končala tik pred tem, ko je stanje v Bizantinskem cesarstvu postalo nevzdržno. Andronik je bil kljub številnim vojaškim porazom proti Bolgarom, Srbom in Osmanom dejaven vladar s sposobno državno upravo, ki je bil bliže ponovni vzpostavitvi bizantinske oblasti na grškem polotoku kot njegovi predhodniki.

Muslimanski popotnik Ibn Batuta, ki je obiskal Konstantinopel proti koncu leta 1332, v svojih spomnih omenja, da se je srečal z Andronikom. Njegovega srečanja bizantinski viri ne omenjajo.

Umrl je leta 1341, star 44 let. Nekaj mesecev po njegov smrti je oblast v državi prevzel Ivan Kantakuzen, Andronikov prvi minister, prijatelj in ragent za njegovega mladoletnega sina Ivana V. Paleologa, kar je sprožilo uničujočo sedemletno državljanjsko vojno.

Družina

Andronik III. je bil poročen dvakrat. Prvič se je poročil leta 1318 z Ireno (Adalajdo) Braunšvajško, hčerko vojvode Henrika I., ki je umrla leta 1324. Z njo je imel sina, ki je kmalu po rojstvo leta 1321 umrl. Drugič se je poročil leta 1326 z Ano Savojsko, hčerko grofa Amadea V. Savojskega, s katero je imel najmanj štiri otroke:

Ivana V. Paleologa, cesarja
Mihaela Paleologa, despota
Ireno, ki se je preimenovala v Marijo in se poročila z bolgarskim carjem Mihaelom Asenom
Marijo, ki se je preimenovala v Ireno in se poročila s Francescom I. Lesboškim

Nikefor Gregoras je trdil, da je imel tudi izvenzakonsko hči Ireno Paleolog Trapezundsko. Poročena je bila z Bazilijem Trapezundskim, ki je prišel na prestol Trapezundskega cesarstva leta 1340 ali 1341.

Mihael-Dimitrij Sturdza v knjigi Dictionnaire historique et Généalogique des grandes familles de Grèce, d'Albanie et de Constantinople (1983) omenja še eno izvenzakonsko hči, ki je prestopila v islam in se primenovala v Bayalun. Bayalun v knjigi Europäische Stammtafeln: Stammtafeln zur Geschichte der Europäischen Staaten (1978) ni omenjena, zato njen obstoj ni povsem zanesljiv.

Sklici

↑ Norwich, John Julius. Byzantium: The Decline and Fall, New York: Alfred A. Knopf, 1996, str. 283-284.
↑ Norwich, Byzantium: The Decline and Fall, str. 284.

Viri

Georgije Ostrogorski, Istorija Vizantije, Beograd, 1959
Norwich, John Kulius. Byzantium: The Decline and Fall , New York, Alfred A. Knopf, 1996
Mihail-Dimitri Sturdza, Dictionnaire historique et Généalogique des grandes familles de Grèce, d'Albanie et de Constantinople, 1983
Oxford Dictionary of Byzantium, Oxford University Press, 1991
John V.A. Fine Jr., The Late Medieval Balkans, Ann Arbor, 1987

Glej tudi

Vladarski nazivi
Andronik III. Paleolog Dinastija Paleolog Rojen: 25. marec 1297 Umrl: 15. junij 1341
Predhodnik: Andronik II. Paleolog	Cesar Bizantinskega cesarstva 1321–1341 z Andronikom II. Paleologom 1321-1328	Naslednik: Ivan V. Paleolog

{{subst:#if:Andronik III. Paleolog|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1297}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:1341}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 1297

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:1341}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 1341

}}]]

[1] Norwich, John Julius. Byzantium: The Decline and Fall, New York: Alfred A. Knopf, 1996, str. 283-284.

[2] Norwich, Byzantium: The Decline and Fall, str. 284.

[1]

[2]

@@ Vrstica 24: / Vrstica 24: @@
 '''Andronik III. Paleolog''' ([[grščina|grško]]: Ανδρόνικος Γ' Παλαιολόγος [Andronikos III Paleologos]), [[seznam bizantinskih cesarjev|cesar]] [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinskega cesarstva]] ([[1328]]-[[1341]]), * [[25. marec]] [[1297]], [[Konstantinopel]], [[Bizantinsko cesarstvo]],  † [[15. junij]] [[1341]], [[Konstantinopel]], [[Bizantinsko cesarstvo]].
-Bil je sin cesarja [[Mihael IX. Paleolog|Mihela IX.]] in [[Armenija|armenske]] kneginje Ksenje, ki se je kasneje preimenovala v Marijo. Stara starša po materini strani sta bila kralj Leon II. Armenski in kraljica Keran. Imel je brata Manuela, ki so ga leta [[1320]] pomotoma ubili Andronikovi ljudje, in sestri Teodoro in Ano.
+Bil je sin cesarja [[Mihael IX. Paleolog|Mihela IX.]] in [[Armenija|armenske]] kneginje Ksenje, ki se je preimenovala v Marijo. Stara starša po materini strani sta bila kralj Leon II. Armenski in kraljica Keran. Imel je brata Manuela, ki so ga leta [[1320]] pomotoma ubili Andronikovi ljudje, in sestri Teodoro in Ano.
 == Življenjepis ==
-Na prestol je prišel v [[državljanska vojna|državljanski vojni]] po zmagi nad svojim starim očetom [[Andronik II. Paleolog|Andronikom II.]]. Po prihodu na oblast se je ukvarjal predvsem z vojskovanjem in lovom, državo pa je vodil njegov ''[[domestik|veliki domestik]]'' Ivan Kantakuzen.
+Na prestol je prišel med [[državljanska vojna|državljansko vojno]] po zmagi nad svojim starim očetom [[Andronik II. Paleolog|Andronikom II.]]. Po prihodu na oblast se je ukvarjal predvsem z vojskovanjem in lovom, državo pa je vodil njegov ''[[domestik|veliki domestik]]'' Ivan Kantakuzen.
-S svakom [[Mihael Asenom III.|Mihaelom Asenom III. Bolgarskim]] je sklenil zavezništvo proti [[Srbi|Srbom]]. Zavezništvo se je razdrlo, ker so Srbi leta [[1330]] v bitki pri Kjustendilu  porazili bolgarsko vojsko še preden se je združila z bizantinsko. Andronik je kasneje poskusil  osvojiti bolgarsko [[Trakija|Trakijo]], vendar mu to ni uspelo, ker ga je pri Rusokastronu porazil Asenov naslednik Ivan Aleksander. Premirje z Bolgari je sklenil šele potem, ko jim je odstopil veliko ozemlja in svojo hčerko Ireno poročil z bolgarskim princem Mihaelom Asenom.
+S svakom [[Mihael Asenom III.|Mihaelom Asenom III. Bolgarskim]] je sklenil zavezništvo proti [[Srbi|Srbom]]. Zavezništvo se je razdrlo, ko so Srbi leta 1330 v bitki pri Kjustendilu  porazili bolgarsko vojsko še preden se je združila z bizantinsko. Andronik je kasneje poskusil  osvojiti bolgarsko [[Trakija|Trakijo]], vendar mu to ni uspelo, ker ga je pri Rusokastronu porazil Asenov naslednik Ivan Aleksander. Premirje z Bolgari je sklenil šele potem, ko jim je odstopil veliko ozemlja in svojo hčerko Ireno poročil z bolgarskim princem Mihaelom Asenom.
 [[Slika:Politikon tornese 1328.jpg|thumb|left|250px|Kovanec Andronika III. Paleologa iz leta [[1328]]]]
-V naslednjih letih je postopoma izgubljal oblast tudi v [[Anatolija|Mali Aziji]]. [[Orhan I.]], [[sultan]] [[Osmansko cesarstvo|otomanskih Turkov]], ki je Andronika že porazil v bitki pri Pelekanu ([[10. junij|10.]] in [[11. junij]] [[1329]]), je leta [[1331]] zavzel [[Nikeja|Nikejo]], leta [[1337]] pa še [[Nikomedija|Nikomedijo]]. Po teh porazih je v bizantinskih rokah ostala samo še Filadelfija in nekaj pristanišč na maloazijski obali [[Egejsko morje|Egejskega morja]]. Andronik je leta [[1329]] od Benedetta Zaccrija dobil nazaj Fokejo in otoka Lesbos in Kios, prodora Turkov pa s tem ni mogel zaustaviti.
+V naslednjih letih je postopoma izgubljal oblast tudi v [[Anatolija|Anatoliji]]. [[Osmansko cesarstvo|Osmanski]] sultan [[Orhan I.]] ga je 19. in 11. junija 1329 porazil v bitki pri Pelekanu, leta 1331 zavzel [[Nikeja|Nikejo]] in leta 1337 še [[Nikomedija|Nikomedijo]]. Po teh porazih je v bizantinskih rokah ostala samo še [[Filadelfija]] in nekaj pristanišč na anatolski obali [[Egejsko morje|Egejskega morja]]. Andronik je že pred tem leta 1329 osvojil otoka [[Lesbos]] in Kios, ki sta bila v posesti Benedetta III. Zaccaria, in leta 1334 Fokeo, ki je bila v posesti [[Genovska republika|Genovežanov]], kar pa ni zaustavilo prodiranja Osmanov.
-Srbski vladar [[Dušan Silni|Stefan Uroš IV. Dušan]] je medtem osvajal bizantinska ozemlja na [[Balkan]]u. Okrog leta [[1334]] je v [[Makedonija|Makedoniji]] je zasedel [[Ohrid]], [[Prilep]], Kastorijo, Strumico in Voden. Solunski guverner Sirgijan Paleolog je prestopil na srbsko stran, kar je njihova osvajanja v Makedoniji še olajšalo. Andronik je poslal v Makedonijo svojega odposlanca Sfrancesa, da bi Sirgijana ujel, vendar so ga ubili. Avgusta [[1334]] sta Stefan Dušan in Andronik sklenila premirje, toda Andronik je dobil nazaj samo tisti del makedonskega ozemlja, ki ga je izgubil zaradi Sirgijanove izdaje.
+Srbski vladar [[Dušan Silni|Stefan Uroš IV. Dušan]] je medtem širil ozemlje svoje države v bizantinsko Makedonijo in okoli leta [[1334]] zasedel [[Ohrid]], [[Prilep]], [[Kastorija|Kastorijo]], [[Strumica|Strumico]] in [[Voden]]. Osvajanja mu je olajšal [[solun]]ski guverner Sirgijan Paleolog, ki je prestopil na njegovo stran. Srbi so pod Sirgijanovim vodstvom prodrli do Soluna, kjer so Sirgijana izdali in ubili. Njegova smrt je v srbski vojski povzroćila zmedo<ref>Norwich, John Julius. ''Byzantium: The Decline and Fall'', New York: Alfred A. Knopf, 1996, str. 283-284.</ref> in Stefan Dušan in Andronik sta avgust leta 1334 sklenila premirje, s katerim je Andronik dobil nazaj tisti del makedonskega ozemlja, ki ga je osvojil Sirgijan.<ref>Norwich, ''Byzantium: The Decline and Fall'', str. 284.</ref>
-Androniku III. je kljub težavam uspel izkoristiti nasledstvene krize v kneževinah [[Tesalija|Tesaliji]] in [[Epir]]ju in razširiti bizantinsko oblast nad Tesalijo ([[1333]]) in Epirjem ([[1337]]).
+Androniku III. je kljub težavam uspel izkoristiti nasledstveno krizo v kneževinah [[Tesalija|Tesaliji]] in [[Epir]]ju in razširiti bizantinsko oblast v Tesalijo (1333) in Epir (1337).
-Andronik III. je reorganiziral bizantinsko vojno mornarico, ki je imela leta [[1332]] komaj deset ladij in reformiral pravni sistem. Ustanovil je porotno sodišče s štirimi sodniki in ga imenoval »Vrhovno rimsko sodišče«.
+Andronik III. je reorganiziral bizantinsko vojno mornarico, ki je imela leta 1332 samo deset ladij, in reformiral sodstvo, tako da je ustanovil skupino štirih tako imenovanih ''generalnih rimskih sodnikov''. Za njegovo vladavino bi lahko rekli, da se je končala tik pred tem, ko je stanje v Bizantinskem cesarstvu postalo nevzdržno. Andronik je bil kljub številnim vojaškim porazom proti Bolgarom, Srbom in Osmanom dejaven vladar s sposobno državno upravo, ki je bil bliže ponovni vzpostavitvi bizantinske oblasti na grškem polotoku kot njegovi predhodniki.
+Muslimanski popotnik Ibn Batuta, ki je obiskal Konstantinopel proti koncu leta 1332, v svojih spomnih omenja, da se je srečal z Andronikom. Njegovega srečanja bizantinski viri ne omenjajo.
-== Zapuščina ==
-Andronik je umrl leta [[1341]] star 44 let. Nasledil ga je sin [[Ivan V. Paleolog]].
+Umrl je leta 1341, star 44 let. Nekaj mesecev po njegov smrti je oblast v državi prevzel Ivan Kantakuzen, Andronikov prvi minister, prijatelj in ragent za njegovega mladoletnega sina Ivana V. Paleologa, kar je sprožilo uničujočo sedemletno državljanjsko vojno.
-Njegovo vladanje se je kočalo tik pred tem, ko je stanje v cesarstvu postalo nevzdržno. Kljub večim ne nepomembnim porazom proti Bolgarom, Srbom in Otomanom je bil aktiven vladar s sposobno državno upravo in je imel pri ponovni vzpostavitvi bizantinske oblasti v [[Grčija|Grčiji]] več uspehov kot vsi njegovi predhodniki.
 == Družina ==
-Andronik III. je boj poročen dvakrat. Prvič se je poročil leta [[1318]] z Irino (Adalajdo) Braunschweigško, hčerko Henrika I., vojvode Braunschweig-Lüneburga, ki je leta [[1324]] umrla. Z njo je imel sina, ki je umrl kmalu po rojstvo leta [[1321]]. Drugič se je poročil leta [[1326]] z Ano Savojsko, hčerko grofa Amadea V. Savojskega, s katero je imel najmanj štiri otroke:
+Andronik III. je bil poročen dvakrat. Prvič se je poročil leta 1318 z Ireno (Adalajdo) Braunšvajško, hčerko vojvode Henrika I., ki je umrla leta 1324. Z njo je imel sina, ki je kmalu po rojstvo leta 1321 umrl. Drugič se je poročil leta 1326 z Ano Savojsko, hčerko grofa Amadea V. Savojskega, s katero je imel najmanj štiri otroke:
 * [[Ivan V. Paleolog|Ivana V. Paleologa]], cesarja
 * Mihaela Paleologa, [[Bizantinska aristokracija in birokracija|''despota'']]
-* Irino, ki se je preimenovala v Marijo in je bila poročena z bolgarskim cesarjem Mihaelom Asenom
+* Ireno, ki se je preimenovala v Marijo in se poročila z bolgarskim carjem Mihaelom Asenom
-* Marijo, ki se je preimenovala v Irino in je bila poročena s Francescom I. Lesboškim
+* Marijo, ki se je preimenovala v Ireno in se poročila s Francescom I. Lesboškim
 [[Nikefor Gregoras]] je trdil, da je imel tudi izvenzakonsko hči Ireno Paleolog Trapezundsko. Poročena je bila z Bazilijem Trapezundskim, ki je prišel na prestol [[Trapezundsko cesarstvo|Trapezundskega cesarstva]] leta [[1340]] ali [[1341]].
 Mihael-Dimitrij Sturdza v knjigi ''Dictionnaire historique et Généalogique des grandes familles de Grèce, d'Albanie et de Constantinople'' ([[1983]]) omenja še eno izvenzakonsko hči, ki je prestopila v [[islam]] in se primenovala v Bayalun. Bayalun v knjigi ''Europäische Stammtafeln: Stammtafeln zur Geschichte der Europäischen Staaten'' ([[1978]]) ni omenjena, zato njen obstoj ni povsem zanesljiv.
+==Sklici==
+{{opombe}}
 == Viri ==