Socialistična stranka (Francija)

Socialistična stranka Parti socialiste
Vodja	Martine Aubry
Ustanovljena	1969 (1969)
Predhodnik	SFIO
Sedež	10, rue de Solférino 75333 Paris Cedex 07
Študentsko krilo	Socialisti študenti
Pomladek	Mlado socialistično gibanje
Ideologija	Socialna demokracija Demokratični socializem
Politična pozicija	leva sredina
Evropska pripadnost	Stranka evropskih socialistov
Mednarodna pripadnost	Socialistična internacionala
Evropska parlamentarna skupina	Napredna zveza socialistov in demokratov
Barva	rdeča, pink
Sedeži v Narodni skupščini	186 / 577
Sedeži v Senatu	143 / 348
Sedeži v Evropskem parlamentu	14 / 72
Sedeži v pokrajinskih Svetih	538 / 1.880
Spletno mesto
www.parti-socialiste.fr

Socialistična stranka (francosko Parti Socialiste, PS) je socialno-demokratična politična stranka v Franciji in največja stranka francoske leve sredine. Je ena od dveh glavnih sodobnih političnih strank v Franciji, poleg nje je to še desno-sredinska Zveza za ljudsko gibanje (UMP). Stranka je zamenjala njeno predhodnico Francosko sekcijo delavske internacionale (SFIO) v letu 1969, trenutno stranko vodi Martine Aubry, županja mesta Lille.

PS se je prvikrat povzpela na oblast v letu 1981, ko je bil njen kandidat François Mitterrand izvoljen za predsednika države. Pod njim je stranka dosegla vladajočo večino v Narodni skupščini v letih 1981-86 in ponovno v letih 1988-93. Vodja PS Lionel Jospin kot naslednik Mitteranda se je neuspešno potegoval na predsedniških volitvah 1995, izgubil v drugem krogu proti vodji gaullistov Jacquesu Chiracu, vendar postal ministrski predsednik v kohabitacijski vladi po parlamentarnih volitvah 1997. To funkcijo je obdržal do leta 2002, ko je bil ponovno poražen na volitvah za predsednika države, tokrat je obstal že v prvem krogu.

Leta 2007 je bila strankina kandidatka na predsedniških volitvah Ségolène Royal poražena s strani vodje UMP-ja Nicolasa Sarkozyja. Kasneje je PS zmagala na večini od regionalnih in lokalnih volitev, leta 2011 je dobila tudi večino v Senatu, kar se je zgodilo prvič v njeni več kot štiridesetletni zgodovini.

PS je članica Stranke evropskih socialistov (PES) in Socialistične internacionale.

Zgodovina

Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969–1981)

V času kongresa v Alfortvillu leta 1969 je dotedanjo SFIO nadomestila Socialistična stranka (Parti socialiste, PS), združena s klubom - Zvezo združenj za obnovitev levice, ki jo je vodil Alain Savary, in skupino levo-krilnih republikancev - Zvezo socialističnih skupin in združenj Jeana Poperena. Med kongresom v Issy-les-Moulineauxu je bil s podporo predhodnika Guya Molleta za prvega predsednika stranke izvoljen Alain Savary, ki je predlagal "ideološki dialog" s komunisti.

Dve leti kasneje se je stranki na kongresu v Epinayu pridružil Zbor republikanskih ustanov Françoisa Mitterranda; slednji je porazil duet Savary-Mollet s predlogom volilnega programa s komunisti in prevzel vodenje. Leta 1972 je bil "skupni program" podpisan s Komunistično stranko Francije (PCF) in Radikalno stranko levice (PRG). Med konferenco Socialistične internacionale je Mitterand pojasnil zvezo levo-krilnih strank s hrepenenjem njenih volilcev, cilj njegove strategije je bil "pridobiti nazaj tri od petih milijonov volilcev PCF." Levica, posebno PS, je po francoskih volitvah v Narodno skupščino 1974 precej pridobila, Mitterand kot kandidat levo-krilne zveze pa je bil z 49,2% glasov v drugem krogu zelo blizu tudi na volitvah za predsednika države istega leta.

Konec leta 1974 se je stranki priključilo nekaj članov Združene socialistične stranke, vključno z vodjem Michelom Rocardom, ki so predstavljali levo-krilne kristjane in nemarksistično skupino. Kot najkonzervativnejši člani so zagovarjali povezavo francoskega socializma z evropsko socialno demokracijo, to je jasno sprejetje tržnega gospodarstva. Medtem ko je "Zveza levice" triumfirala na občinskih volitvah 1977, je volilni vzpon stranke PS zaskrbel komuniste, ki "skupnega programa" niso hoteli podaljšati, pri čemer je Georges Marchais, vodja PCF, naznanil "okrenitev Socialistične stranke k desnici". Navkljub pozitivnim anketam je Zveza levice izgubila na volitvah v Narodno skupščino 1978. Prvič od volitev 1936 se je zgodilo, da so bili socialisti po anketah pred komunisti, s čimer so postali glavna levičarska stranka, vendar je njihov poraz povzročil notranjo krizo. Vodstvo Mitteranda je poskusil izpodbiti Rocard, ki je želel opustiti skupni program, katerega je imel za starinskega in nerealističnega. Po drugi strani je Mitterand menil, da levica ne more zmagati brez povezave socialistov in komunistov. Leta 1979 je na kongresu v Metzu zmagal in bil kljub priljubljenosti Rocarda izbran za kandidata stranke PS na predsedniških volitvah 1981.

Obdobje Mitterranda (1981–1995)

Leta 1981 je Mitterand na predsedniških volitvah porazil konzervativca d'Estainga in postal prvi socialist Pete republike, izbran za predsednika države. Razpustil je Narodno skupščino, ob njeni ponovni vzpostavitvi pa so Socialisti prvikrat v njihovi zgodovini dobili absolutno večino sedežev. Plazovita zmaga Socialisticov je potekala na škodo tako desničarskih parlamentarnih strank, Zbora za Republiko (RPR) in Zveze za francosko demokracijo (UDF), kot levičarske PCF.

Mitterand je bil poslednji izvoljeni nacionalni voditelj v Evropi, ki je poskušal izvesti socialistično navdahnjene reforme s pospeševanjem dirigiranih gospodarsko načrtovanih trendov predhodnih konzervativnih vlad. Ministrski predsednik Pierre Mauroy je nacionaliziral banke , zavarovalnice in obrambno industrijo, v skladu s "skupnim programom" iz leta 1972. Kljub zvišanim delavskim plačam, zmanjšanju delavskih ur na teden na 39 in številnim drugim reformam se je gospodarska kriza nadaljevala. Reforme so med drugim vključevale odpravo smrtne kazni, uveljavitev solidarnostnega premoženjskega davka, proporcionalne zastopanosti delegatov pri volitvah (sicer uporabljene zgolj na volitvah 1986), decentralizacijo države, preklic liberalizacije cen za knjige, itd.

Z letom 1982 se je Mitterand soočil z možnostjo ohranjanja francoskega članstva znotraj Evropskega monetarnega sistema in s tem obvezanostjo države do evropske integracije, ali z nadaljevanjem socialističnih reform. Odločil se je za slednje začenši s strankinim sprejetjem privatnega tržnega gospodarstva. Leta 1984 je skupaj z drugim ministrskim predsednikom Laurentom Fabiusom jasno opustil vse nadaljnje socialistične ukrepe. Zveza levice je s tem zamrla, ministri iz stranke PCF pa dali odpoved.

PS je izgubila večino ba volitvah v Narodno skupščino 1986, s čimer je bil Mitterand prisiljen "sobivati" s konzervativno vlado Jacquesa Chiraca. Kljub temu je bil leta 1988 s programom "Združene Francije" znova izvoljen za presednika države. Za ministrskega predsednika si je izbral najpriljubljenejšega in zmernega med socialisti, Michela Rocarda. Njegov kabinet je vključeval štiri desno-sredinske ministre.

V času drugega mandata se je Mitterand osredotočil na zunanjo politiko in integacijo Evrope. Sklical je referendum za ratifikacijo Maastrichtskega sporazuma, notranjo politiko je prepustil ministrskim predsednikom, poleg Rocarda še Edith Cresson in Pierru Bérégovoyu. Stranko so prizadeli škandali okoli njenega financiranja, oslabljena je bila tudi zaradi boja med nasledniki "Mitterandizma".

Leta 1990, v času kongresa v Rennesu, se je "skupina Mitterandistov" razdelila na podpornike Laurenta Fabiusa in na prijatelje Lionela Jospina. Nadalje se je del levega krila stranke, ki ga je vodil Jean-Pierre Chevènement, odcepil vsled nasprotovanju Zalivski vojni in Maastrichtskemu sporazumu in ustanovil Državljansko in republikansko gibanje (MDC). Nazadnje je mnogo levičarjev bilo razočaranih z rezultati socialističnih vlad. Na volitvah 1993 se je stranka PS odrezala zelo slabo, vrnila se je na nivo njene predhodnice SFIO (v Narodno skupščino je bilo izvoljenih 53 delegatov v primerjavi z 260-imi v predhodnem mandatu).

Rocard je postal prvi tajnik stranke in bil smatran kot "naravni kandidat" za naslednje predsedniške volitve. Sklical je politični "veliki pok": sporazum s sredino in desno sredino, vendar so bili njegovi napori zaman. Leto kasneje je njegova stranka prejela le 14% glasov na volitvah v Evropski parlament, vsled tega je bil Rocard sestopljen s strani pisane koalicije, ki jo je vodil Henri Emmanuelli, levo-krilni Mitterandist. Leto pred predsedniškimi volitvami se je PS spopadla z vodstveno krizo. Rocard je izgubil večino svojih privržencev, Fabius je bil oslabljen zaradi škandala z okuženo krvjo, vprašljivo je bilo predsednikovanje Emannuellija. Upanje nekaterih članov stranke se je preneslo na Jacquesa Delorsa, predsednika Evropske komisije in favorita glede na ankete, vendar je slednji odklonil zaradi radikalizacije stranke, ki bi preprečila njegovo centristično strategijo. Lionel Jospin, ki je naznanil svojo politično upokojitev po izgubi parlamentarnega sedeža 1993, je prišel nazaj in predlagal vzeti zalogo Mitterandovega nasledstva. Prvič so bili sklicani člani stranke, da imenujejo svojega kandidata za predsednika. Z dobrimi znamenji na anketah, močno lojalnostjo stranki in z izkušnjami pri vladanju je Jospin porazil Emannuellija pri internem tajnem glasovanju. Na volitvah za predsednika države ga je sicer porazil Jacques Chirac, vendar so bili rezultati ocenjeni s strani stranke pozitivni, tako da se je vrnil nazaj v stranko kot njen prvi tajnik.

Jospin in "Pluralna levica" (1995–2002)

Pred parlamentarnimi volitvami 1997 je PS rekonstruirala koalicijo z ostalimi levičarskimi strankami: PCF, Zelenimi, Radikalno stranko levice in MDC. Tako imenovana Pluralna levica je na teh volitvah zmagala, Jospin pa postal ministrski predsednik tretje "sobivanjske vlade".

Njegova politika je bila na splošno napredna, vendar je imela le malo skupnega z demokratičnim socializmom. Zakoni Aubryjeve so skrajšali delovni čas na 35 ur tedensko, osnovano je bilo državno zdravstveno zavarovanje, medtem ko se je nadaljevala politika privatizacije. Vladajoča koalicija je oslabila po odstopu vodje MDC Chevènementa s položaja notranjega ministra zaradi nasprotovanja večji avtonomiji Korzike v letu 2000.

Predsedniške volitve 2002 so se osredotočile na temo negotovosti. Jospin, ponovno kandidat Socialistov, je bil izločen že v prvem krogu vsled več kandidatov iz levice, ki so mu odvzeli glasove. Ponovno je naznanil svoj odhod iz politike, stranka PS pa je pozvala svoje volilce, da podprejo v drugem krogu sicer desnosredinskega kandidata Chiraca v boju proti voditelju skrajno-desne Nacionalne fronte Le Penu, ki je presenetljivo napredoval v drugi krog. Dva meseca kasneje je "Pluralna levica" izgubila še na parlamentarnih volitvah.

Šok po letu 2002

François Hollande, ki je prišel na čelo stranke leta 1997, je bil v času strankinega kongresa v Dijonu 2002 s podporo osrednjih osebnosti v stranki ponovno izvoljen za njenega predsednika. Na regijskih volitvah 2004 je socialistom ponovno uspel veliki met. V koaliciji z nekdanjo Pluralno levico so prevzeli ali zadržali oblast v kar 20-ih od 22 metropolitanskih regij (vse razen Alzacije in Korzike), razen tega še v štirih prekomorskih regijah. Stranka je izkoristila povečano nezadovoljstvo volilcev nad desno sredinsko politiko, kljub temu pa doživela precejšnje težave pri oblikovanju alternative politiki desnih strank.

1. decembra 2004 je večina članov stranke (59%) podprla predlagano Evropsko ustavo. Kljub temu je več pomebnih članov, med drugim tudi Fabius, Emanuelli in Mélenchon, pozvalo javnost, da glasuje proti referendumu o Evropski ustavi, ki je bil na koncu tudi zavrnjen. Posledično je bil Fabius izključen iz izvršilnega organa stranke, razkol ob Evropski ustavi kot tudi ambicije strankinih voditeljev po nominaciji za predsedniške volitve 2007, so vodile stranko v znaten nered.

Novembra 2005 so bile na kongresu v Le Mansu navzoče tri glavne skupine. Večina, 55%, je podprla zmeren tekst, Fabiusovi zavezniki, 20%, so zagovarjali bolj radikalno politiko, na koncu je bila Nova socialistična stranka, 25%, ki je zahtevala nujnost po obnovi stranke s predlaganimi levo-krilno politiko in globokimi reformami državnih institucij. Skoraj vse frakcije so se sporazumele o skupni agendi, na splošno osnovani na poziciji zmerne in proevropsko orientirane večine z nekaterimi levičarskimi dopolnili.

Volitve 2007 in njene posledice

Dominique Strauss-Kahn, Bertrand Delanoë in Ségolène Royal, ob strankinem srečanju 2007, Carpentier Hall, Pariz.

Pred volitvami za predsednika 2007 se je na seznamu pojavilo več možnih kandidatov: François Hollande, Laurent Fabius, Dominique Strauss-Kahn, Jack Lang, Martine Aubry in Ségolène Royal; slednji je po anketah kazalo najbolje. Nekateri člani stranke so pozvali k vrnitvi Lionela Jospine, ki pa jo je na koncu le zavrnil. 16. novembra 2006 je bila z večino 60% potrjena Royalova, nasprotnika Strauss-Kahn in Fabius sta dobila 21 oz. 19% glasov.

Z doseženimi 25,87% glasov v prvem krogu predsedniških volitvev se je Ségolène Royal uvrstila v drugi krog, vendar na koncu, 6. maja 2007, izgubila proti Nicolasu Sarkozyju, dobila je 46,99% glasov. Takoj po njenem porazu jo je več strankinih veljakov, posebno Strauss-Kahn, okrivilo za neuspešno kampanjo, istočasno pa so nekateri člani desnega krila stranke, med drugim Bernard Kouchner, sprejeli ponudbo in se pridružili kabinetu, imenovanem s strani Sarkozyja.

Na državnozborskih volitvah mesec dni kasneje je Socialistična stranka dobila 186 od 577 sedežev.

Martine Aubry, od 2008 predsednica stranke

Po zmagovitih občinskih volitvah marca 2008 se je začela kampanja s pogledom na bližajoči se kongres v Reimsu. Predlagano je bilo nekaj kandidatov za nasleditev Françoisa Hollanda, ki je naznanil, da se ne bo več potegoval za ponovni mandat prvega tajnika:

• Ségolène Royal z željo po oblikovanju zavezništva s sredinskim MoDemom,
• župan Pariza Bertrand Delanoë, podprt z Lionelom Jospinom in prijatelji, ki je želel ohraniti status quo kampanje 2007 in ponovnio oblikovati Pluralno levico,
• Martine Aubry, podprli so jo Fabiusovi in Strauss-Kahnovi ljudje, ki je imela isto volilno strategijo kot župan Pariza, vendar je zagovarjala spravo med zagovorniki "za" in "proti" referenduma o Evropski ustavi,
• mladi Benoit Hamon, z levega krila stranke.

Na predglasovanju je bila Royalova podprta z 29%, sledili so ji Delanoë (25%), Aubryjeva (25%) in Hamon (19%). Del levega krila se je razšel s stranko in ustanovil svojo Levo stranko. V času kongresa, ki se je odvijal v zelo napetem ozračju, voditeljem frakcij ni uspelo oblikovati večine. Posledično so se morali odločiti za prihodnjega predsednika stranke člani stranke sami. Razočaran nad predhodnimi rezultati se je Delanoë odpovedal svoji kandidaturi in pozval člane, da volijo za Aubryjevo. Zmaga s komaj 42 glasovi razlike je pripadla Martine Aubry pred Ségolène Royal, ki je zahtevala ponovno štetje, ki pa je izid le potrdilo.

Vodstvo

• Alain Savary (1969–1971)
• François Mitterrand (1971–1981)
• Lionel Jospin (1981–1988)
• Pierre Mauroy (1988–1992)
• Laurent Fabius (1992–1993)
• Michel Rocard (1993–1994)
• Henri Emmanuelli (1994–1995)
• Lionel Jospin (1995–1997)
• François Hollande (1997–2008)
• Martine Aubry (2008–)
• Harlem Désir (imenovan 30. junija 2011, med kandidaturo Martine Aubry za predsedniške volitve 2011)

Frakcije

• Aubryisti (levo krilo, krščanska levica, demokratični socializem): Martine Aubry, François Lamy, Sandrine Mazetier, Pierre Mauroy, Paulette Guinchard-Kunstler, Adeline Hazan, Arnaud Montebourg
• Royalisti (zmerni, socialna demokracija): Ségolène Royal, Gérard Collomb, Jean-Noël Guérini, Gaëtan Gorce, Jean-Louis Bianco, Julien Dray, Vincent Peillon, Aurélie Filippetti, Hélène Mandroux, Jean-Jack Queyranne, François Rebsamen
• Delanoisti (desno krilo, socialna demokracija, socialni liberalizem): Bertrand Delanoë, François Hollande, Jean-Marc Ayrault, Lionel Jospin, Michel Rocard, Jean-Yves Le Drian, Élisabeth Guigou, Michel Sapin, Alain Rousset, Harlem Désir, Pierre Cohen, Michel Destot, Roland Ries
• Fabiusijani (levo krilo, demokratični socializem): Laurent Fabius, Claude Bartolone, Marylise Lebranchu, Alain Le Vern, Alain Vidalies, Marie-Noëlle Lienemann
• Strauss-Kahnovi (desno krilo, Tretja pot: Dominique Strauss-Kahn, Gérard Collomb, Pierre Moscovici, Manuel Valls
• Nova socialistična stranka (levi republikanizem, demokratični socializem): Henri Emmanuelli, Benoît Hamon, Jacques Fleury, Michel Vergnier, André Lejeune, Paul Quilès, Gérard Filoche
• Eko-socialisti (eko-socializem): Christophe Caresche, Jean-Louis Tourenne, Nicole Bricq, Geneviève Gaillard, Philippe Tourtelier
• Utopija (alternativna globalizacija)

Predsedniške volitve

Predsednik Francoske republike

Volilno leto	kandidat	# glasov v 1. krogu	% glasov v 1. krogu	# glasov v 2. krogu	% glasov v 2. krogu
1974	François Mitterrand	11.044.373	43,25%	12.971.604	49,19%
1981	François Mitterrand	7,505,960	25.85%	15.708.262	51,76%
1988	François Mitterrand	10.381.332	34,11%	16.704.279	54,02%
1995	Lionel Jospin	7.098.191	23,30%	14.180.644	47,36%
2002	Lionel Jospin	4.610.113	16,18%	—	—
2007	Ségolène Royal	9.500.112	25,87%	16.790.440	46,94%

Volitve v Narodno skupščino

Narodna skupščina

Volilno leto	# glasovi v 1. krogu	% glasovi v 1. krogu	# sedeži
1973	4.579.888	18,9%	89
1978	6.451.151	22,6%	103
1981	9.077.435	36,0%	266
1986	8.693.939	31,0%	206
1988	8.493.602	34,8%	260
1993	4.476.716	17,6%	53
1997	5.961.612	23,5%	246
2002	6.086.599	24,1%	141
2007	6.436.520	24,73%	186

Volitve v Evropski parlament

Evropski parlament

Volilno leto	Število glasov	% glasovi	# sedeži
1979	4.763.026	23,53%	22
1984	4.188.875	20,76%	20
1989	4.286.354	23,61%	22
1994	2.824.173	14,49%	15
1999	3.873.901	21,95%	22
2004	4.960.756	28,90%	31
2009	2.838.160	16,48%	14

Zunanje povezave

• (francosko) Parti Socialiste, uradna stran