Socialistična stranka (Francija): Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
JakobZ (pogovor | prispevki)
8.286 urejanj
m np
JakobZ (pogovor | prispevki)
8.286 urejanj
Vrstica 42: Vrstica 42:


=== Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969–1981) ===
=== Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969–1981) ===
V času kongresa v Alfortvillu leta 1969 je dotedanjo SFIO nadomestila Socialistična stranka (''Parti socialiste'', PS), združena s klubom - [[Zveza združenj za obnovitev levice|Zvezo združenj za obnovitev levice]], ki jo je vodil [[Alain Savary]], in skupino levo-krilnih republikancev - [[Zveza socialističnih skupin in združenj|Zvezo socialističnih skupin in združenj]] [[Jean Poperen|Jeana Poperena]]. Med kongresom v Issy-les-Moulineauxu je bil s podporo predhodnika Guya Molleta za prvega predsednika stranke izvoljen Alain Savary, ki je predlagal "ideološki dialog" s komunisti.

Dve leti kasneje se je stranki na kongresu v Epinayu pridružil Zbor republikanskih ustanov [[François Mitterrand|Françoisa Mitterranda]]; slednji je porazil duet Savary-Mollet s predlogom volilnega programa s komunisti in prevzel vodenje. Leta 1972 je bil "skupni program" podpisan s [[Komunistična stranka Francije|Komunistično stranko Francije]] (PCF) in [[Radikalna stranka levice|Radikalno stranko levice]] (PRG). Med konferenco Socialistične internacionale je Mitterand pojasnil zvezo levo-krilnih strank s hrepenenjem njenih volilcev, cilj njegove strategije je bil "pridobiti nazaj tri od petih milijonov volilcev PCF." Levica, posebno PS, je po francoskih volitvah v Narodno skupščino 1974 precej pridobila, Mitterand kot kandidat levo-krilne zveze pa je bil z 49,2% glasov v drugem krogu zelo blizu tudi na volitvah za predsednika države istega leta.

Konec leta 1974 se je stranki priključilo nekaj članov [[Združena socialistična stranka|Združene socialistične stranke]], vključno z vodjem [[Michel Rocard|Michelom Rocardom]], ki so predstavljali levo-krilne kristjane in nemarksistično skupino. Kot najkonzervativnejši člani so zagovarjali povezavo francoskega socializma z evropsko socialno demokracijo, to je jasno sprejetje tržnega gospodarstva. Medtem ko je "Zveza levice" triumfirala na občinskih volitvah 1977, je volilni vzpon stranke PS zaskrbel komuniste, ki "skupnega programa" niso hoteli podaljšati, pri čemer je [[Georges Marchais]], vodja PCF, naznanil "okrenitev Socialistične stranke k desnici". Navkljub pozitivnim anketam je Zveza levice izgubila na volitvah v Narodno skupščino 1978. Prvič od volitev 1936 se je zgodilo, da so bili socialisti po anketah pred komunisti, s čimer so postali glavna levičarska stranka, vendar je njihov poraz povzročil notranjo krizo. Vodstvo Mitteranda je poskusil izpodbiti Rocard, ki je želel opustiti skupni program, katerega
je imel za starinskega in nerealističnega. Po drugi strani je Mitterand menil, da levica ne more zmagati brez povezave socialistov in komunistov. Leta 1979 je na kongresu v Metzu zmagal in bil kljub priljubljenosti Rocarda izbran za kandidata stranke PS na predsedniških volitvah 1981.


=== Mitterrandovo predsednikovanje (1981–1995)===
=== Mitterrandovo predsednikovanje (1981–1995)===

Redakcija: 12:22, 14. december 2011

Socialistična stranka

Parti socialiste
VodjaMartine Aubry
Ustanovljena1969 (1969)
PredhodnikSFIO
Sedež10, rue de Solférino
75333 Paris Cedex 07
Študentsko kriloSocialisti študenti
PomladekMlado socialistično gibanje
IdeologijaSocialna demokracija
Demokratični socializem
Politična pozicijaleva sredina
Evropska pripadnostStranka evropskih socialistov
Mednarodna pripadnostSocialistična internacionala
Evropska parlamentarna skupinaNapredna zveza socialistov in demokratov
Barvardeča, pink
Sedeži v Narodni skupščini
186 / 577
Sedeži v Senatu
143 / 348
Sedeži v Evropskem parlamentu
14 / 72
Sedeži v pokrajinskih Svetih
538 / 1.880
Spletno mesto
www.parti-socialiste.fr

Socialistična stranka (francosko Parti Socialiste, PS) je socialno-demokratična[1][2] politična stranka v Franciji in največja stranka francoske leve sredine. Je ena od dveh glavnih sodobnih političnih strank v Franciji, poleg nje je to še desno-sredinska Zveza za ljudsko gibanje (UMP). Stranka je zamenjala njeno predhodnico Francosko sekcijo delavske internacionale (SFIO) v letu 1969, trenutno stranko vodi Martine Aubry, županja mesta Lille[3].

PS se je prvikrat povzpela na oblast v letu 1981, ko je bil njen kandidat François Mitterrand izvoljen za predsednika države. Pod njim je stranka dosegla vladajočo večino v Narodni skupščini v letih 1981-86 in ponovno v letih 1988-93. Vodja PS Lionel Jospin kot naslednik Mitteranda se je neuspešno potegoval na predsedniških volitvah 1995, izgubil v drugem krogu proti vodji gaullistov Jacquesu Chiracu, vendar postal ministrski predsednik v kohabitacijski vladi po parlamentarnih volitvah 1997. To funkcijo je obdržal do leta 2002, ko je bil ponovno poražen na volitvah za predsednika države, tokrat je obstal že v prvem krogu.

Leta 2007 je bila strankina kandidatka na predsedniških volitvah Ségolène Royal poražena s strani vodje UMP-ja Nicolasa Sarkozyja. Kasneje je PS zmagala na večini od regionalnih in lokalnih volitev, leta 2011 je dobila tudi večino v Senatu, kar se je zgodilo prvič v njeni več kot štiridesetletni zgodovini[4].

PS je članica Stranke evropskih socialistov (PES) in Socialistične internacionale.

Zgodovina

Francosko socialistično gibanje do 1969

Ustanovitev PS in "Zveze levice" (1969–1981)

V času kongresa v Alfortvillu leta 1969 je dotedanjo SFIO nadomestila Socialistična stranka (Parti socialiste, PS), združena s klubom - Zvezo združenj za obnovitev levice, ki jo je vodil Alain Savary, in skupino levo-krilnih republikancev - Zvezo socialističnih skupin in združenj Jeana Poperena. Med kongresom v Issy-les-Moulineauxu je bil s podporo predhodnika Guya Molleta za prvega predsednika stranke izvoljen Alain Savary, ki je predlagal "ideološki dialog" s komunisti.

Dve leti kasneje se je stranki na kongresu v Epinayu pridružil Zbor republikanskih ustanov Françoisa Mitterranda; slednji je porazil duet Savary-Mollet s predlogom volilnega programa s komunisti in prevzel vodenje. Leta 1972 je bil "skupni program" podpisan s Komunistično stranko Francije (PCF) in Radikalno stranko levice (PRG). Med konferenco Socialistične internacionale je Mitterand pojasnil zvezo levo-krilnih strank s hrepenenjem njenih volilcev, cilj njegove strategije je bil "pridobiti nazaj tri od petih milijonov volilcev PCF." Levica, posebno PS, je po francoskih volitvah v Narodno skupščino 1974 precej pridobila, Mitterand kot kandidat levo-krilne zveze pa je bil z 49,2% glasov v drugem krogu zelo blizu tudi na volitvah za predsednika države istega leta.

Konec leta 1974 se je stranki priključilo nekaj članov Združene socialistične stranke, vključno z vodjem Michelom Rocardom, ki so predstavljali levo-krilne kristjane in nemarksistično skupino. Kot najkonzervativnejši člani so zagovarjali povezavo francoskega socializma z evropsko socialno demokracijo, to je jasno sprejetje tržnega gospodarstva. Medtem ko je "Zveza levice" triumfirala na občinskih volitvah 1977, je volilni vzpon stranke PS zaskrbel komuniste, ki "skupnega programa" niso hoteli podaljšati, pri čemer je Georges Marchais, vodja PCF, naznanil "okrenitev Socialistične stranke k desnici". Navkljub pozitivnim anketam je Zveza levice izgubila na volitvah v Narodno skupščino 1978. Prvič od volitev 1936 se je zgodilo, da so bili socialisti po anketah pred komunisti, s čimer so postali glavna levičarska stranka, vendar je njihov poraz povzročil notranjo krizo. Vodstvo Mitteranda je poskusil izpodbiti Rocard, ki je želel opustiti skupni program, katerega je imel za starinskega in nerealističnega. Po drugi strani je Mitterand menil, da levica ne more zmagati brez povezave socialistov in komunistov. Leta 1979 je na kongresu v Metzu zmagal in bil kljub priljubljenosti Rocarda izbran za kandidata stranke PS na predsedniških volitvah 1981.

Mitterrandovo predsednikovanje (1981–1995)

Jospin in "večinska levica" (1995–2002)

Šok po letu 2002

Volitve 2007 in njene posledice

Volitve 2012

Vodstvo

Frakcije

  • Aubryisti (levo krilo, krščanska levica, demokratični socializem): Martine Aubry, François Lamy, Sandrine Mazetier, Pierre Mauroy, Paulette Guinchard-Kunstler, Adeline Hazan, Arnaud Montebourg
  • Royalisti (zmerni, socialna demokracija): Ségolène Royal, Gérard Collomb, Jean-Noël Guérini, Gaëtan Gorce, Jean-Louis Bianco, Julien Dray, Vincent Peillon, Aurélie Filippetti, Hélène Mandroux, Jean-Jack Queyranne, François Rebsamen
  • Delanoisti (desno krilo, socialna demokracija, socialni liberalizem): Bertrand Delanoë, François Hollande, Jean-Marc Ayrault, Lionel Jospin, Michel Rocard, Jean-Yves Le Drian, Élisabeth Guigou, Michel Sapin, Alain Rousset, Harlem Désir, Pierre Cohen, Michel Destot, Roland Ries
  • Fabiusijani (levo krilo, demokratični socializem): Laurent Fabius, Claude Bartolone, Marylise Lebranchu, Alain Le Vern, Alain Vidalies, Marie-Noëlle Lienemann
  • Strauss-Kahnovi (desno krilo, Tretja pot: Dominique Strauss-Kahn, Gérard Collomb, Pierre Moscovici, Manuel Valls
  • Nova socialistična stranka (levi republikanizem, demokratični socializem): Henri Emmanuelli, Benoît Hamon, Jacques Fleury, Michel Vergnier, André Lejeune, Paul Quilès, Gérard Filoche
  • Eko-socialisti (eko-socializem): Christophe Caresche, Jean-Louis Tourenne, Nicole Bricq, Geneviève Gaillard, Philippe Tourtelier
  • Utopija (alternativna globalizacija)

Predsedniške volitve

Predsednik Francoske republike
Volilno leto kandidat # glasov v 1. krogu % glasov v 1. krogu # glasov v 2. krogu % glasov v 2. krogu
1974 François Mitterrand 11.044.373 43,25% 12.971.604 49,19%
1981 François Mitterrand 7,505,960 25.85% 15.708.262 51,76%
1988 François Mitterrand 10.381.332 34,11% 16.704.279 54,02%
1995 Lionel Jospin 7.098.191 23,30% 14.180.644 47,36%
2002 Lionel Jospin 4.610.113 16,18% — —
2007 Ségolène Royal 9.500.112 25,87% 16.790.440 46,94%

Volitve v Narodno skupščino

Narodna skupščina
Volilno leto # glasovi v 1. krogu % glasovi v 1. krogu # sedeži
1973 4.579.888 18,9% 89
1978 6.451.151 22,6% 103
1981 9.077.435 36,0% 266
1986 8.693.939 31,0% 206
1988 8.493.602 34,8% 260
1993 4.476.716 17,6% 53
1997 5.961.612 23,5% 246
2002 6.086.599 24,1% 141
2007 6.436.520 24,73% 186

Volitve v Evropski parlament

Evropski parlament
Volilno leto Število glasov % glasovi # sedeži
1979 4.763.026 23,53% 22
1984 4.188.875 20,76% 20
1989 4.286.354 23,61% 22
1994 2.824.173 14,49% 15
1999 3.873.901 21,95% 22
2004 4.960.756 28,90% 31
2009 2.838.160 16,48% 14

Viri

  1. ↑ Merkel, Wolfgang (2008). Social Democracy in Power: the capacity to reform. London: Taylor & Francis. ISBN 0415438209. {{navedi knjigo}}: Prezrt neznani parameter |coauthors= (predlagano je |author=) (pomoč)
  2. ↑ Parties and Elections in Europe: The database about parliamentary elections and political parties in Europe, by Wolfram Nordsieck
  3. ↑ Ollivier, Christine (22. november 2008). »Aubry wins French socialist Party leadership«. Toronto Star. Pridobljeno 23. maja 2010.
  4. ↑ Bremer, Catherine (25. september 2011). »French left seizes Senate majority, hurts Sarkozy«. Reuters.

Zunanje povezave

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Socialistična_stranka_(Francija)&oldid=3247981«