Teorija mirujočega stanja: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina

Znotrajvrstično

Redakcija: 18:25, 29. oktober 2003

Teorijo mirujočega stanja so razvili leta 1948 Fred Hoyle, Hermann Bondi in Thomas Gold kot proti utež teoriji prapoka. Po teoriji mirujočega stanja se Vesolje sicer širi, ne spreminja pa se njegova oblika v času, ker nastaja nova snov, ki ohranja enako gostoto. Potrebna je le majhna količina nove snovi, v naši Galaksiji približno nekaj sto atomov vodika na leto. Ker te nove snovi neposredno ne moremo zaznati, temelji teorija na trdnih tleh.

Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih 1960., ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: kvazarje in radijske galaksije so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne hitrosti svetlobe ne tudi v bližnjih galaksijah. Končni udarec je prišel leta 1965 z odkritjem kozmičnega prasevanja ozadja, ki ga je napovedala teorija prapoka, teorija mirujočega stanja pa ne.

Danes večina astronomov meni, da je teorija prapoka dober približek opisa nastanka Vesolja in osnova za bolj dovršene teorije.

Kozmologi lahko zaradi končnosti Vesolja in hitrosti svetlobe opazujejo le pojave znotraj krogle, v katerem središču so. Kar je zunaj te krogle, ni dostopno opazovanju.

Za teoretične kozmologe je model prapoka delno nepopoln, ker ne govori nič o tem kaj se je dogajalo pred prapokom. Nekaj teh razglabljanj o dogodkih pred prapokom in o tem kaj se bo zgodilo po velikem zdrsu je po vrednosti nekoliko podobnih modelu lažnega mirujočega stanja.

Zunanje povezave

Model lažnega mirujočega stanja - Narlikar, Vishwakarma, Burbidge (v angleščini): http://de.arxiv.org/abs/astro-ph/0205064
Ekpirotični scenariji - Steinhardt + Turok (v angleščini): http://de.arxiv.org/abs/hep-th/0111098

@@ Vrstica 2: / Vrstica 2: @@
 [[nl:Steady state theorie]]
-'''Teorijo mirujočega stanja''' so razvili leta [[1948]] [[Fred Hoyle]], [[Herman Bondi]] in [[Thomas Gold]] kot proti utež teoriji [[prapok]]a. Po teoriji mirujočega stanja se [[Vesolje]] sicer širi, ne spreminja pa se njegova oblika v [[čas]]u, ker nastaja nova [[snov]], ki ohranja enako gostoto. Potrebna je le majhna količina nove snovi, v naši Galaksiji približno nekaj sto [[atom]]ov [[vodik]]a na leto. Ker te nove snovi neposredno ne moremo zaznati, temelji teorija na trdnih tleh.
+'''Teorijo mirujočega stanja''' so razvili leta [[1948]] [[Fred Hoyle]], [[Hermann Bondi]] in [[Thomas Gold]] kot proti utež teoriji [[prapok]]a. Po teoriji mirujočega stanja se [[Vesolje]] sicer širi, ne spreminja pa se njegova oblika v [[čas]]u, ker nastaja nova [[snov]], ki ohranja enako gostoto. Potrebna je le majhna količina nove snovi, v naši Galaksiji približno nekaj sto [[atom]]ov [[vodik]]a na leto. Ker te nove snovi neposredno ne moremo zaznati, temelji teorija na trdnih tleh.
-Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih [[1960.]], ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: [[kvazar]]je in [[radijska galaksija|radijske galaksije]] so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne [[hitrost svetlobe|hitrosti svetlobe]] ne tudi v bližnjih [[galaksija]]h. Končni udarec je prišel leta [[1965]] z odkritjem [[kozmično prasevanje ozadja|kozmičnega prasevanja ozadja]], ki ga je napovedala teorija prapoka in ne teorija mirujočega stanja.
+Problemi v zvezi s teorijo mirujočega stanja so se začeli pojavljati v poznih [[1960.]], ker so videli, da se Vesolje v bistvu spreminja: [[kvazar]]je in [[radijska galaksija|radijske galaksije]] so našli le na velikih razdaljah in zaradi končne [[hitrost svetlobe|hitrosti svetlobe]] ne tudi v bližnjih [[galaksija]]h. Končni udarec je prišel leta [[1965]] z odkritjem [[kozmično prasevanje ozadja|kozmičnega prasevanja ozadja]], ki ga je napovedala teorija prapoka, teorija mirujočega stanja pa ne.
 Danes večina [[astronom]]ov meni, da je teorija prapoka dober približek opisa nastanka Vesolja in osnova za bolj dovršene teorije.