Urbar

Urbar je bila v srednjem veku knjiga, v kateri so bile popisane podrejene posesti, njihovi uživalci (kmetje), njihove dajatve, obveznosti in služnosti zemljiškemu gospodu (fevdalnemu gospodu). Beseda izvira iz srednjevisokonemške besede urbëren oz. erbëren in pomeni dajati donos.

Urbar je bil seznam kmetij (hub) po upravnih enotah za celotno gospodstvo, navadno vezan v knjigo. V njem je bila navedena velikost posesti,njen uživalec (samo hišni gospodar brez družinskih članov), dajatve in služnosti. Včasih so navedene tudi dajatve in služnosti za celotno naselje ali upravno enoto.
Pred urbarji so imeli popise ali knjige posesti in njihovih dohodkov. Najstarejši tak popis na Slovenskem je popis posesti freisinške škofijev okolici Vrbskega jezera in za škofjeloško območje iz okoli leta 1150.

Zakaj so nastali

Potreba po urbarjih se je pojavila v 13. stoletju, ko so začeli vrednost in donosnost posesti izražati v denarju. Razen tega so se dajatve posameznih kmetij čedalje bolj razlikovale med seboj, pravni izvor in narava posameznih dajatev se je pozabljala, javnopravne in zemljiškolastniške dajatve so se mešale med seboj, še posebno v primerih, ko je bil zemljiški gospod hkrati tudi deželni knez.
Popis je imel dvojno funkcijo, opisal je vrednost in donos gospodstva, hkrati pa je zabeležil obveznosti podložnikov. Na ta način je nastala pravna osnova za stare, enostransko nespremenljive pravice in omogočila vsaj delno ustaljenost kmečkih dajatev. V praksi so zemljiški gospodje spreminjali obveznosti iz tlake v naturalne obveznosti, kasneje v denarne in tudi nazaj v času razvrednotenja denarja.
Od začetka 16. stoletja, ko je nastal davčni sistem, so v urbarjih beležili tudi davčne obveznosti.

Vrste urbarjev

Za slovensko ozemlje so ohranjeni urbarji od 13. stoletja. Vodili so jih do leta 1848, ko je bila zemljiška odveza.
Razlikovali so razne vrste urbarjev. Osnovni urbar (nemško Stockurbar) je dalj časa služil za odmero in kontrolo dohodkov. Od časa so časa so ga kontrolirali in sestavili nov temeljni urbar, vanj zabeležili spremembe in ga potem uporabljali pri nadaljnjem poslovanju za določanje vrednosti posesti in odmero obveznosti. Novemu urbarju so rekli reformirani urbar. Ponekod so uporabljali prepis temeljnjega urbarja za eno leto in v njem knjižili dejanske dohodke. Tak urbar se je imenoval priročni urbar(nemško Handurbar), po značaju je bil računska glavna knjiga. Podožniške dajatve pa so vsebovali tudi urbarialni zapiski, desetinski,gorninski in tlačni registri.

Viri

Sergij Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica 1961
Enciklopedija Slovenije, 14. zv., Mladinska knjiga Ljubljana, 2000
Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1988