Animizem

Animízem (latinsko animus, anima - duh, mišljenje ali duša) je verovanje v duhove in druga nadnaravna bitja. Ljudje verjamejo, da duhovi prebivajo v živalih, rastlinah, v skalah, zvezdah, včasih tudi v ljudjeh. Posebna oblika animizma je totemizem.

Za animizem je značilno tudi verovanje ljudi, da imajo duhovi podobne lastnosti kot ljudje, zato ljudje v odnosu do njih uporabljajo enaka sredstva in odnose kot med seboj (darila, kazni, ljubezen, sovraštvo, spoštovanje, podkupovanje).

Ta izraz je najbrž prvi uporabil nemški kemik in fiziolog Georg Ernst Stahl, avtor knjige Theoria medica vera iz leta 1707. Z njim je želel opisati medicinsko stališče, po katerem procesov v organskem svetu ni mogoče objasniti mehanično, glede na to, da je rezultat duhovne sile, ki jo je poimenoval anoima rationis. Z medicinskega področja so pojem prenesli v filozofijo narave in nato še na druga filozofska področja oziroma v družboslovne znanosti.

Angleški antropolog Edward Burnett Tylor je izraz vpeljal v antropologijo in jo dal na najnižjo stopnjo po »evoluciji« (saj naj bi bila, za razliko od znanosti, to napačna epistemologija), kjer je bila znanost na najvišji evolutivni stopnji. Danes je ta teorija že davno presežena, saj je evrocentrična in kolonialistična. Animizem se je redifiniral, ne kot primitivna kateogorična napaka (otroška religija, ki naj bi bila prva predstopnja po evolutivni lestvici, ki vodi do realne znanosti), ampak kot kompleksna relacionalna epistemologija in udeležba s partikularnimi okolji.

Animizem je značilen za lovsko-nabiralniške družbe, danes pa ga prakticirajo tudi mnogi neo-pogani.