Gaj Valerij Katul

Gaj Valerij Katul
Kip Gaja Valerija Katula
Rojstvo	cca. 84 pr. n. št. Verona
Smrt	cca. 54 pr. n. št. Rim
Državljanstvo	antični Rim
Poklic	rimski pesnik

Gaj Valerij Katul (latinsko Gaius Valerius Catullus), rimski pesnik, * 84 pr. n. št., Verona, † 54 pr. n. št., Rim.

Življenje

Gaj Valerij Katul se je rodil v Veroni, živel v Rimu, kjer je tudi mlad umrl. Izhajal je iz ugledne družine, in sicer, njegov oče je imel na polotoku Sirmionu ob Gardskem jezeru lepo vilo in bil je Cezarjev gostinski prijatelj. Sina je poslal v višje šole v Rim in si želel, da bi se posvetil politični in finančni službi. Katul je poskusil kreniti na to pot, ko je leta 57 odšel s propretorjem Memijem v Azijo, kjer je v Troadi obiskal grob svojega brata. Potovanje pa ni izpolnilo njegovih pričakovanj, zato se je Katul po enem letu vrnil v Italijo in živel kot zasebnik v Rimu ali v svoji vili v Tiburu ter se posvečal samo poeziji in ljubezni. V Rimu se je Katul gibal v izbrani družbi in občeval s Hortenzijem, Ciceronom, s Klodijo in drugimi. V tej družbi je spoznal in sam doživljal vse življenje tedanjega izobraženega Rima, ki ga je že tedaj močno ogrožala nravna pokvarjenost. Vendar ga to dušeče okolje ni zadušilo niti ni okužilo njegove zdrave narave. V svojih pesmih namreč kaže sposobnost za pravo prijateljstvo in idealno ljubezen, ki jo opeva kakor noben pesnik antike. Pogosto se je iz Rima umaknil v svoj rojstni kraj, ki se ga v pesmih spominja z gorko ljubeznijo.

Katul je sodil v krog mlajših pesnikov, t. i. neoterikov, ki so bili po večini njegovi rojaki; glavna zastopnika te struje, Licinius Calvus in Helvius Cinna, sta bila njegova najožja prijatelja. Zgledovali so se po grških helenističnih avtorjih (zlasti pri Kalimahu). Posnemali so njihovo prefinjeno verzno in stilno umetnost ter tudi zvrsti in oblike. Katul pa se je zgledoval tudi pri Arhilohu, Sapfi in Anakreonu ter prevzemal njihove verzno-kitične forme. Glavna značilnost Katulove poezije pa je neposredna nazornost, s katero oblikuje lastno življenjsko izkustvo v duhu individualizma, hedonizma, odpora zoper veljavne socilane in moralne norme ter obupa in resignacije.

Ustvarjalnost

Katula označimo kot najbolj subtilnega in najbolj elementarnega rimskega liričnega genija. Kot pesnik kaže predvsem dvojno lice; na eni strani predstavlja vnetega posnemovalca učene aleksandrijske poezije, na drugi strani pa pesnika liričnih priložnostnih pesmi. Katul se je najprej izpopolnil v tehniki in za vajo prevajal Kalimahove pesmi. Toda njegova izredna pesniška nadarjenost in občutljivost ga je kmalu privedla do tega, da je v pesmih izražal svoja najpristnejša občutja trenutka in osebna doživetja, pa naj je bila to ljubezen ali sovraštvo, veselje ali žalost. Po tej svoji sveži osebni noti nas spominja na veliko grških lirikov; Arhiloha, Sapfe in Alkaja. Vendar je za njegovo pesniško ustvarjanje značilno, da je kljub grškim vzorom, katerih vpliv se kaže v posameznostih, v splošnem popolnoma samostojen in v izrazu še često trd in okoren.

Katulova določena pesniška dela so ohranjena predvsem v zbirki Catulli Veronensis liber, ki so jo ob koncu 10. stoletja odkrili v Veroni. Knjiga obsega tri dele; prvi del tvorijo manjše, kratke pesmi v različnih lirskih in jambskih merah, med temi prevladujejo enajsterci, v drugem delu so zbrane daljše pesmi, v tretjem pa so epigrami, ki so v veliki večini satirične vsebine.

V kratkih pesmih je Katul nadaljeval in prosto uporabljal, deloma zavestno, deloma nezavestno, obsežno število grških motivov, ki jih najdemo v Antologiji Catulli Veronensis liber in v ostankih stare lirike. V splošnem je ustvarjal zelo svobodno. Tudi stopnja odvisnosti je v različnih primerih različna. Grške elemente prepoji s svojim osebnim življenjem in jih prelije v novo formo. Primer Katulovega pesniškega ustvarjanja in njegove odvisnosti od grških vzorov je v tem, da pesnik zavestno prevzame samo začetek, nato pa počasi prevlada njegova lastna osebnost.

Katul in rimska erotična elegija

Katul je eden izmed štirih predstavnikov t. i. rimske erotične elegije. V zbirki Pesmi (Carmina) opisuje kratke ljubezenske in pivske pesmi po Kalimahovem zgledu. Tu gre predvsem za epilije, kratke elegije in zlasti epigrame. Osrednje pesmi govorijo o Katulovi ljubezni do Lezbije. Predstavlja namreč prevod znane Sapfine pesmi (Fragment 2) in datira iz začetne dobe pesnikove ljubezni do Klodije, ki jo Katul zaradi zanimanja za pesništvo (zlasti za Sapfo) imenuje Lesbia. Katul ni učenec in ne prevaja iz grščine za šolsko vajo, temveč je človek, ki ljubi in čuti težo te svoje, pozneje tako usodne ljubezni. Ta lirika je prvi primer izrazito osebne evropske lirike. Razumemo ga lahko kot nekakšen dnevnik o ljubezni, ki sega od čiste erotike do sovraštva in ljubezenske resignacije. Te pesmi so odsev vseh nastrojenj, ki jih sploh more ljubezen zbuditi, zlasti še pri tako hitro in lahko razburljivem človeku, kakor je bil Katul. V takem trenutku namreč vidi samo črno ali belo in daje svoji blaženosti ali sovraštvu izraz tudi v pesmi. Katul je spesnil v aleksandrijskem stilu in po Sapfinem zgledu tudi poročno pesem, ki spremlja ves potek svečanosti. Pesnik torej dejanja ne opisuje, temveč se pred nami, v vsej živo pisani barvitosti in veseli razigranosti razvija. Katul tako vnese v grško poezijo rimske elemente, ki jih spoji z grško topiko prav poročnih pesmi. Grški element prevladuje v formi in tehniki. Katul ni hotel napisati izrazito rimskega dela. V tem bi moral opustiti grško geografijo, grške mite in uvesti več rimskih šeg, da bi bila pesem bolj domača, originalna. Tako so pesmi samostojna Katulova kompozicija, nastala iz pobud, ki jih je pesnik črpal seveda iz Sapfe, Kalimaha in Teokrita.

Katul je postal odličen zastopnik in vzor rimske invektive,ki pa ima pri njem izvor zgolj v osebnem razmerju, kar je razvidno tudi iz njegovih političnih pesmi, kjer se kaže Arhilohov vpliv. Namreč helenistična doba ni bila najbolj primerna za uspevanje teh pesmi, zato se lahko Katulova politična invektiva označi za nujen produkt rimskega duha. Pri Katulu ločimo dve vrsti invektive; prva je iz grških vplivov, druga pa je domačega, italskega izvora. Večina Katulove invektive pa izhaja iz zavisti, kjer je prisotna seksualna težnja.

Pesem o vrabcu

Izmed kratkih pesmi erotične vsebine so najbolj znane tiste, ki stojijo v začetku Katulove zbirke Carmina, in to je vsekakor "Pesem o vrabcu". V pesmi je na razpolago bogat grški material, kjer gre za opevanje ptic, natančneje vrabca. Katul je v pesmi uporabil enajsterec in tako ustvaril pristno osebno občuteno pesmico s pretirano tragičnim poudarkom takrat, ko vrabec, Lezbijin ljubljenček, umre. S tem Katul učinkuje humoristično.

Katul je dal pesmi erotično-subjektivni značaj in napisal jo je prav zaradi ljubezni do Lezbije. Zgradba pesmi je svojevrstna in je v tesni zvezi z vsebino, ki razpade na dva dela; sprednji stavek nam riše Lezbijino igračkanje s ptičkom, kratek zadnji del pa izraža pesnikov vzklik, namreč zaradi svojega neutešenega ljubezenskega hrepenenja prosi vrabca, naj mu s svojim oglašanjem pomiri hude skrbi.

Pripovedno pesništvo

Najbolj ohranjen primer malega epa je Katulova pesem 64. Mali ep je bil priljubljen zlasti pri aleksandrijcih, še bližje Katulu pa je bil Moshos. Katulu je šlo predvsem za to, da s kontrasti doseže potrebno učinkovitost. Zato postavi dva motiva drug ob drugega; prekipevajoče veselje poročnih slavnosti in obup zapuščene Ariadne. Mitične osebe, ki nastopajo, pa nimajo na sebi nič božanskega ali herojskega, temveč so pravi, resnični ljudje tedanje dobe. Ozračje, v katerem se gibljejo Katulovi junaki, je miroljubno in idilično preprosto. Pesnikov namen je bil namreč ustvariti zanimivo in močno kontrastno občutje s tem, da postavi v nasprotje obup zapuščene nesrečnice z veseljem svatbe. Zgodbo, ki jo je Katul vzel za vsebino teh pesmi, najdemo že pri Homerju, pozneje pa sta to snov razvila tudi Pindar in Evripid.

Katul in njegovi vzori

Veliki Katulovi vzorniki stare grške lirike so ohranjeni samo v skromnih ostankih. Od poezije helenistične dobe se je ohranilo sicer več, toda prav iz tistih litararnih vrst, ki Katula niso navdušile. Katula lahko uvrstimo med učence aleksandrijskih pesnikov. To so pesmi v katerih so deloma pravi prevodi ali pa posnemanja in prepesnitve po helenističnih vzorih. Za vse te pesmi je značilno, da Katul ne posnema slepo suženjsko, tudi se izogiba glosomanije svojih učenih vzornikov in ostane povsod lahko umljiv. Pač pa je tipično aleksandrijsko njegovo detajlirano slikanje čustev in občutij ter cela vrsta pesniških in stilnih posebnosti, v gradnji verzov pa kaže še mnogo arhaizmov. Katul je ob delih svojih vzornikov oblikoval svojega duha, ne svojo pesem, zato je njegova misel brez truda ostala svobodna in samostojna. V tej zvezi se je govorilo o Katulu kot "prevajalcu" ali "posnemovalcu", kar bi mogli o njem upravičeno trditi le, če bi dokazali, da je Katul zavestno posnemal določeno pesem ali določena mesta kakšne pesmi.

Metrika

Katul je pri svojem pesništvu uporabljal različne metrične oblike. Namreč s tem, da se rimski pesnik odloči za določeno pesniško obliko, prizna vsem izobraženim rojakom, da si je izbral tega ali onega grškega pesnika za vodnika. Za popolno obvladovanje pesniške oblike pa je bilo potrebno še mnogo vaje. Katul sam pripoveduje, da se je zabaval s tem, ko je pesnil pesmi v različnih merah in tako skušal doseči v tej spretnosti grške pesnike. Bil je prvi pri Rimljanih, ki je uvedel sapfično kitico, nato ji je dal popolnejšo obliko Horac, saj je segel prek metričnih principov Sapfine metrike.

Svoje priložnostne pesmi ali kratke pesmi, je Katul spesnil v jambih, šepavcih, enajstercih in v epigramih. Kot dopolnilo krajših izrazov in mest pa ima Katul ohranjen tudi grški heksameter, ki ga je tudi natančno prevedel, da bi s prevodom opozoril bralce na grški original. Katula pa je vodila tudi težnja izboljšati rimsko metriko. Hotel je pokazati, da lahko Rimljani pogosteje uporabljajo spondejski metrum, ki bolj ustreza latinskemu jeziku. Pri Katulu, čigar metriko edino lahko preiskujemo, pride povprečno na 13 drugih en tak verz. Rimljani, zlasti Cicero, so imeli to za eno glavnih značilnosti neoterikov.

Jamb

Katul v svojih jambskih pesmi sledi Arhilohu in Kalimahu. Vzor za tako strogo obliko je našel pri aleksandrijcih, ker pri klasikih jamba ni. Nekateri vidijo podobnost z grškimi jambografi v nazornih primerah iz narave, ki pa so pri Katulu tudi pod vplivom helenistične bukolske poezije in njegovega lastnega ostrega opazovanja in smisla za lepote narave, ki ga obdaja. Že tukaj se nam javlja Katulova posebnost, da se ne drži trdno enega vzora, temveč povzame nekaj po enem, nekaj po drugem. Katulova jambska poezija se da razdeliti v dve smeri; prva je humoristična, zasmehujoča, druga pa satirična in napadalna. Katul se po svojem temperamentu nagiba k drugi, ki napada in skuša raniti.

Šepavec

Šepavec uporablja Katul v več pesmih, ki po svoji satirični vsebini močno ustrezajo Hiponaktovemu šepavcu, za katerega je značilno trivialno, vulgarno izražanje, združeno s parodijo. V helenistični dobi so uporabljali šepavec splošno kakor elegični distih. Pri Rimljanih sta uvedla to mero Katul in njegov krog. Povzeli so jo po aleksandrijcih in prek teh so se seznanili tudi s Hiponaktom, ki Katulu bolj ugaja kot njegovi grški posnemovalci. Katulu je mnogo do tega, da bralci natančno spoznajo njegove osebe, zato v pesmih, z vso brezobzirnostjo napada osebe, ki jih imenuje z njihovimi pravimi imeni.

Enajsterec

Katulov enajsterec je nastal pod vplivom grške lahke poezije, kjer je ta poezija oblikovala celo šege in navade rimskega izobraženstva. Literarna tradicija te pesniške vrste dovoljuje zelo svoboden jezik celo med znanci in prijatelji. Katulov osebni temperament je ponekod v njegovi priložnostni poeziji gotovo odločilen, toda brez mode in tuje tradicije, se Rimljan nikoli ne bi spuščal v take šale o medsebojnem občevanju. Po svojem duhu je vsebina Katulovih enajstercev podobna stari atiški komediji. Značaj enajsterca je, kakor so starodavniki sami poudarjali, igra (lusus), in to je značilno za veliko večino Katulovih enajstercev. Ena izmed značilnih vrlin grške umetnosti v vseh dobah je, da ne pade v nižino, v plehko vsakdanjost. Katulovi enajsterci se v tem razlikujejo od grških pesmi. Vse to pa dokazuje, da Katul ni bil prvi na tem področju in tako se zmanjšuje tudi stopnja njegove originalnosti.

Vplivi rimske ljubezenske poezije na evropsko in slovensko književnost

Rimska poetična literatura je bistveno oblikovala evropsko literaturo na njenih srednjeveških in renesančnih začetkih ter zlasti v klasicizmu. Čeprav je rimska lirika izšla iz grške (helenistične) književnosti, je vendar pokazala več samostojnih potez in svežine kot naprimer rimska epika. Oblikovno in vsebinsko je lirika zelo pisana. Med oblikami prevladujejo elegije, satire in epigrami. Po vsebini je večinoma ljubezenska, tudi miselna in izpovedna. Lepo se kaže tudi rimski pogled na svet; težnja k uživanju, kot jo je znal opisati Katul, senzualizem.

Rimska ljubezenska lirika je imela velik vpliv na razvoj slovenske umetne književnosti od razsvetljenstva naprej, deloma s svojo poetiko (Horac), še bolj pa s pesniškimi deli. Na slovenske razsvetljence je vplivala prek klasicizma, ki se je opiral na rimsko klasiko. Velik pomen je ohranila tudi za našo romantiko; Prešeren je ostal zvezan s tradicijo rimske erotične elegije pri Katulu, Tibulu in Ovidu, po njem pa so jo uveljavljali še drugi slovenski liriki; Simon Jenko, Dragotin Kette, Oton Župančič. Prevajanje iz rimske književnosti se je začelo že v 18. stoletju s Pohlinom, se nadaljevalo v 19. in doseglo vrh v 20. stoletju, ko je vrsta prevajalcev poslovenila skoraj vsa osrednja dela rimske poezije, tudi Katulove.

Potem ko je Katul v svojih pesmih o Lezbiji iznašel tematiko velike, enkratne, usodne ljubezni z njenimi tragedijami, nesrečami in obupom, pa tudi s srečnimi trenutki, kot jih opeva pesem Blagoslov ljubezni, so to tematiko povzeli v novih oblikah srednjeveški trubadurski pesniki in Dante, za njim pa Petrarca, renesančni pesniki in pozneje zlasti romantiki. Z zgledi Katulove elegije so kasneje zasloveli tudi Nemci; Goethe Rimske elegije, Rilke Devinske elegije. V slovensko literaturo pa je uvedel elegijski distih prav Prešeren z osmrtnico "V spomin Matija Čopa" in tako z žalostno vsebino in obliko distiha postavil vzor slovenski elegiji. Motivni, miselni in oblikovni zgled rimske poezije, je tako ostajal važen še v dobi med romantiko in realizmom (Levstik, Stritar), pešati je začel z realizmom in skoraj odmrl v moderni.

Glej tudi

• seznam rimskih pesnikov

Viri in literatura

• Gantar, K. (1998) : Predgovor študiji Grška lirika in Katul. Maribor: Pokrajinski arhiv.
• Klasinc, A. (1998) : Grška lirika in Katul, zbornik. Maribor: Pokrajinski arhiv.
• Kos, J. (2005): Pregled svetovne književnosti. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
• Lah, A. (1993): Pregled književnosti I. Ljubljana: Založba Rokus.
• Marinčič, M. (2000) : Gaj Valerij Katul. Ljubljana: Mladinska knjiga.
• Marinčič, M. (2002): Antična poezija. DZS Ljubljana: Zbirka Klasje.
• Verbinc, F. (1970) : Slovar tujk. Ljubljana: Cankarjeva založba.
• Veyne, P. (1992) : Rimska erotična elegija. Ljubljana: ŠKUC, Filozofska fakulteta.

{{subst:#if:Katul|}} [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:84 pr. n. št.}}

|| UNKNOWN | MISSING = Neznano leto rojstva {{subst:#switch:{{subst:uc:54 pr. n. št.}}||LIVING=(živeči ljudje)}}
| #default = Rojeni leta 84 pr. n. št.

}}]] [[Kategorija:{{subst:#switch:{{subst:uc:54 pr. n. št.}}

|| LIVING  = Živeči ljudje
| UNKNOWN | MISSING  = Neznano leto smrti
| #default = Umrli leta 54 pr. n. št.

}}]]