Jožef Košič: Razlika med redakcijama

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tong (pogovor | prispevki)
slog
Tong (pogovor | prispevki)
slog - kje je "v crkvu"?
Vrstica 3: Vrstica 3:


Njegov oče, starejši Jožef Košič, je bil učitelj iz [[Varaždin]]a. Njegova mati, Ana Kregar, nižja plemkinja iz [[Ivanci|Ivancev]].
Njegov oče, starejši Jožef Košič, je bil učitelj iz [[Varaždin]]a. Njegova mati, Ana Kregar, nižja plemkinja iz [[Ivanci|Ivancev]].
[[Slika:Кошичeви грoб.jpg|thumb|right|200px|Košičevi grob v [[Gornji Senik|seniškem]] pokopališču.]]
[[Slika:Кошичeви грoб.jpg|thumb|right|200px|Košičev grob na [[Gornji Senik|seniškem]] pokopališču.]]
[[Slika:Kossics táblája a templom falán.jpg|thumb|right|185px|Spominska tabla v crkvu.]]
[[Slika:Kossics táblája a templom falán.jpg|thumb|right|185px|Spominska tabla]]
V mladih letih je bival pri [[Adam Ivanoci|Adamu Ivanociju]] v [[Beltinci]]h. Na gimnazijo je hodil v [[Kőszeg]]u in [[Sombotel]]u.
V mladih letih je bival pri [[Adam Ivanoci|Adamu Ivanociju]] v [[Beltinci]]h. Na gimnazijo je hodil v [[Kőszeg]]u in [[Sombotel]]u.
Kot duhovnik je bil posvečen leta [[1811]]. Kaplanoval je v [[Beltinci]]h, v [[Turnišče|Turnišču]], [[Rogašovci]]h, in [[Sveti Jurij, Rogašovci|Svetem Juriju]].
Kot duhovnik je bil posvečen leta [[1811]]. Kaplanoval je v [[Beltinci]]h, v [[Turnišče|Turnišču]], [[Rogašovci]]h, in [[Sveti Jurij, Rogašovci|Svetem Juriju]].
Vrstica 14: Vrstica 14:
Košiča je zelo zanimala zgodovina, predvsem zgodovina [[Prekmurje|Prekmurja]].<br>
Košiča je zelo zanimala zgodovina, predvsem zgodovina [[Prekmurje|Prekmurja]].<br>
Jožef Košič je bil prvi slovenski pisatelj na [[Madžarska|Madžarskem]], ki večinoma pisal posvetne poučne spise. Zato je moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz [[Štajerska (pokrajina)|štajerskega]] in [[kajkavščina|kajkavskega]] [[Hrvaščina|hrvaškega govora]], deloma pa je uporabljal tudi lastne [[neologizem|neologizme]].<br>
Jožef Košič je bil prvi slovenski pisatelj na [[Madžarska|Madžarskem]], ki večinoma pisal posvetne poučne spise. Zato je moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz [[Štajerska (pokrajina)|štajerskega]] in [[kajkavščina|kajkavskega]] [[Hrvaščina|hrvaškega govora]], deloma pa je uporabljal tudi lastne [[neologizem|neologizme]].<br>
Umrl je na [[Gornji Senik|Gornjem Seniku]], v 80 letu starosti. Na pokopališču ima grob, z nagrobnim kamnom in [[Madžarščina|madžarskim]] napisom.<br>
Umrl je na [[Gornji Senik|Gornjem Seniku]], v 80 letu starosti.


==Dela==
==Dela==

Redakcija: 10:58, 14. maj 2011

Jožef Košič (madžarsko Kossics József) župnik, pisatelj, etnolog, pesnik in zgodovinar * 9. oktober 1788, Bogojina; † 26. december 1867, Gornji Senik.

Njegov oče, starejši Jožef Košič, je bil učitelj iz Varaždina. Njegova mati, Ana Kregar, nižja plemkinja iz Ivancev.

Košičev grob na seniškem pokopališču.
Spominska tabla

V mladih letih je bival pri Adamu Ivanociju v Beltincih. Na gimnazijo je hodil v Kőszegu in Sombotelu. Kot duhovnik je bil posvečen leta 1811. Kaplanoval je v Beltincih, v Turnišču, Rogašovcih, in Svetem Juriju. Na Gornjem Seniku je bil župnik 39 let, pred tem pa je bil od leta 1816 do leta 1829 župnik v Dolnjem Seniku. Košič je avtor pokrajinske monografije O vendskih-totih na Madžarskem (A Magyar Országi Vendus-Tótokról 1824-28).
Svojo prvo razpravo je Košič napisal v madžarščini: Ali so na Madžarskem Vandali? (Vannak e Magyar Országban Vandalusok?). Tu zagovorja tedaj razširjeno mnenje, da so Slovenci na Madžarskem potomci Vandalov.
O vendskih-totih na Madžarskekem” je naprej objavil anonimno v časopisu Kedveskedő („Dobrikav”), na Dunaju, leta 1824. Spis je ponatisnil János Csaplovics pod svojim imenom v peštanski reviji Tudmányos gyűjtemény (Zbirka znanosti) leta 1828. Leta 1829 pa ga je objavil v nemškem prevodu. V slovenščino je prevedel madžarsko slovnico (1833).

Košiča je zelo zanimala zgodovina, predvsem zgodovina Prekmurja.
Jožef Košič je bil prvi slovenski pisatelj na Madžarskem, ki večinoma pisal posvetne poučne spise. Zato je moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz štajerskega in kajkavskega hrvaškega govora, deloma pa je uporabljal tudi lastne neologizme.
Umrl je na Gornjem Seniku, v 80 letu starosti.

Dela

Viri

  • Marija Kozar, Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem, Monošter-Szombathely, 1996.
  • Francek Mukič in Marija Kozar, Slovensko Porabje, Celje, 1982.
  • Jože Vugrinec, "Jubilejni Košičevi dnevi", v Slovenski koledar, 2004.

Glej tudi