Katarina Velika

Katarina Velika

Katarina II. Aleksejevna (rusko Екатери́на II Алексе́евна, Ekaterina II Alekseevna), bolj znana kot Katarina Velika (Екатерина Великая, Ekaterina Velikaja), ruska carica od 28. junija 1762 do smrti, * 2. maj 1729, Stettin, Prusija (danes Poljska), † 17. november (6. november, ruski koledar) 1796, Carskoje selo pri Sankt-Peterburgu, Rusija.

Mladost in poroka

Rodila se je kot nemška princesa Sofija Avgusta Frederika (nemško Sophie Auguste Friederike) von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Pruski kralj Friderik II. (1727-1786) si je prizadeval za poroko mlade princese z ruskim prestolonaslednikom Petrom Fedorovičem (poznejšim Petrom III., 1728-1762). Ruska carica Elizabeta, ki je Petra kot svojega nečaka izbrala za svojega naslednika, je leta 1744 izbrala 15-letno Sofijo za njegovo ženo. Sprejela je rusko pravoslavno vero, se preimenovala v Katarino Aleksejevno Rusko, in se 1. septembra 1745 poročila s Petrom.

Zakon ni bil srečen. Kmalu je postala priljubljena pri številnih političnih skupinah, ki so nasprotovale njenemu možu. Katarina, ki je bila dobro izobražena, je sledila takratnim dogajanjem v Rusiji in preostali Evropi.

Državni udar leta 1762

Leta 1762 je po smrti svoje tete Peter nasledil ruski prestol. Začel se je obnašati čudaško in voditi nepremišljeno zunanjo in notranjo politiko: prekinil je zvezo s Prusijo, odpravil številne davke, ter po pravicah izenačil pravoslavje in protestantstizem, zaradi česar je raslo nezadovoljstvo med ruskim občestvom, še posebej v gardi. Julija 1762, samo pol leta po kronanju, je bil Peter ubit v zaroti, ki jo je vodil Katarinin ljubimec Gregorij Orlov. Za vladarico so tedaj proglasili Katarino, ki ji niso mogli dokazati vpletenosti v umor. Kronali so jo v Moskvi 13. septembra 1762 po ruskem koledarju.

Razsvetljenstvo in notranja politika

Katarina je vladala prosvetljeno in je sama sebe imela za »filozofa na prestolu«. Z naklonjenostjo je gledala na evropsko razsvetljenstvo in si dopisovala z mnogimi velikimi umi tistega časa, vključno z Voltaireom, Diderotom in d'Alembertom. Spodbujala je znanost, politiko in vojsko; v njenem času so delovali književnik in naravoslovec Lomonosov, matematik Euler, nepremagljivi general Suvorov, politik, vojskovodja (in Katarinin ljubimec) Potemkin ter drugi. Sprostila je cenzuro in vzpodbujala izobraževanje plemstva in srednjega razreda.

Na notranjem področju je na začetku svojega vladanja na priporočilo reformistov Beccarie in Montesquieua skušala prenoviti politični sistem po zgledu razsvetljenstva; izvedla je reformo Senata (1763), sekularizirala cerkveno zemljo (1764) in skušala ustanoviti zakonodajno komisijo, v kateri bi bili zastopani vsi sloji prebivalstva, razen tlačanov (1767-1768), vendar je pozneje to komisijo razpustila še preden je zaživela, morda zato, ker je zaradi vstaje Pugačeva v vzhodni Rusiji (1773-1774) postala konzervativnejša. S prenovo, ki je bila zaključena leta 1775, je ustvarila province in območja, ki jim je bilo lažje vladati. Leta 1785 je z ukrepi okrepila oblast plemičev; jih oprostila davkov, uvedla dedno plemstvo in jim podarila popoln nadzor nad njihovimi tlačani in deželami. Poleg tega je zaslužnim plemičem podarila zemljo v Ukrajini. Opogumljala je tudi kolonizacijo Aljaske in drugih osvojenih področij. Leta 1765 je uvedla Družbo za prosti trg, ki je vzpodbujala modernizacijo kmetijstva in industrijo. Vzpodbujala je tuja vlaganja v ekonomsko nerazvitih območjih.

Zunanja politika

Kot Peter I. Veliki, je tudi Katarina izvajala dejavno politiko, s ciljem okrepitve Ruskega imperija in razširitvi njegovih mej. Z diplomatskimi prizadevanji so si Rusija, Avstrija in Prusija v letih 1772, 1793 in 1795 razdelile Poljsko, potem ko je na njen prestol leta 1764 postavila svojega bivšega ljubimca Stanisława Poniatowskega. Poljske so se monarhije bale zaradi morebitne širitve demokratičnih gibanj po zgledu poljske Majske ustave.

V rusko-turških vojnah (1768—1774 in 1787—1792) je Rusija priključila Novorusijo (danes južni del Ukrajine) in Krim. Slabitev Osmanskega imperija ji je posredno omogočila tudi priključitev Gruzije.

Med leti 1788 do 1790 je bila Rusija v vojni s Švedsko. Vojno je s ciljem priključiti baltiška ozemlja, zgubljena leta 1720, začel švedski kralj Gustav III., Katarinin bratranec, misleč, da bo kmalu porazil Rusijo, ki se je takrat angažirala proti Osmanskem imperiju, vendar je na strani Rusije v vojno leta 1789 vstopila tudi Danska. Rezultat je bil nekaj tisoč mrtvih in nekaj izgubljenih bojnih ladij, 14. avgusta 1790 pa so podpisali sporazum, ki je spet uvedel predvojni status quo, in ki mu je sledil 20-letni mir.

Vsega skupaj je Katarina Velika Rusiji dodala 518.000 km² ozemlja.

Umetnost in kultura

V Rusiji je Katarinino pokroviteljstvo spodbudilo razvoj umetnosti bolj kot nobena vladarica ni storila pred in po njej. Katarina je veljala za pravega mecena umetnosti, literature in izobrazbe. Slovela je kot zaščitnica znanosti in literature, skrbela je za širjenje pismenosti in razmah kulture. Prepojena je bila s francosko kulturo in sledila je predvsem [ [Voltairu] ] in Montesquieu. V zimskem dvorcu, zgrajenem med leti 1754 in 1762 kot zimska rezidenca ruskih carjev, je izmed vseh cesarjev prva stanovala cesarica Katarina Velika. Danes so v tej palači odprli javnosti sloviti muzej Ermitaž, ki hrani eno največjih umetniških zbirk. Po spodbudi svojega factotuma Ivana Betskoija, je Katarina napisala priročnik oz. učbenik za izobraževanje in poučevanje otrok. Za to delo si je pomagala s tem, da je črpala snov od razsvetljenjskega pisca Johna Locka. Zatem pa je tudi leta 1764 ustanovila znameniti šolski zavod Smotly; ta je za rusko zgodovino izrazitega pomena, saj je bil prvi šolski zavod, katerega so imele pravico obiskati tudi ženske, ki so pripadale višjemu družbenemu sloju in je dalje deloval pod zasebnim pokroviteljstvom ruske carice do leta 1917, tik pred revolucijo. Katarina II se je celo vdejanila na literarni sceni; pisala je komedije (glavni sta Osleparjeni in Siberijanski čarovnik), romane, spomine in zgodovinske drame.Komedije je pisala v didaktične namene, ampak tudi zato, da bi kritizirala oziroma obrekovala in osramotila hipotetične sovražnike, kakršna je bila masonerija. Spoznala je Voltaira, Diderota in D’Alemberta – tile slavni in splošno priznani enciklopedisti so jo visoko cenili in spoštovali ter jo v svojih delih celo proslavljali v ta namen, da so naknadno vtrdili in zapečatili v zgodovino njen sloves in njeno čast. Svoj razsvetljenski sloves si je ona pridobila zaradi svojih naprednih razglabljanj v pismih prav Diderotu in Voltairu in zaradi lastnih literarnih poskusov, v katerih je obsojala predsodke in nevednost ljudskih množic ter zagovarjala potrebo prosvete in kulture. V dolgoletni aktivni korespondenci z Voltaireom, in sicer do svoje smrti, ki je nastopila leta 1778, ji je on izkazoval veliko simpatijo in dobrohotnost; nadel ji je številne vzdevke, kot sta npr. Zvezda Severnica in Semiramija Rusije zaradi njene neustavljive privlačnosti in njenega predajanja spolnosti. On je leta 1778 celo objavil tragedijo, v kateri je bila slična tema povezana z legendo te pomembne asirske kraljice. Čeprav se nista nikoli srečala, je bilo njuno prijateljstvo tako močno in globoko ukoreninjeno, da si je Katarina II po njegovi smrti pridobila kot dedinja vso njegovo zbirko knjig, ki jih je nato dala shraniti v rusko nacinalno knjižnico. Arthur Young in Jacques Necker, vodilna ekonomista in finančna ministra te dobe, sta postala člana Svobodne ekonomske družbe, ki je bila ustanovljena leta 1765 v Sv. Peterburgu. Ta je bila prva ruska didaktična družba, ki je promovirala in spodbujala neko akademsko disciplino ali pa celotno serijo takih disciplin. Laskala in dobrikala se je znanstvenikom in matematikom Leonhardom Eulerem in Petrom Simonom Pallasom, da sta se celo iz Berlina preselila v Rusko kapitalo. Katarina je namreč nadaljevala politiko Petra Velikega; tudi ona je imela v glavi neko idejo evropskega zasnovanega mesta. Hotela je prenesti iz Evrope v Rusijo vse mogoče tehnične in znanstvene napredke tako, da bi se lahko Rusija povzpela v mogočno državo. Na prestol je prišla leta 1672, potem ko je slišala, da je francoska vlada grozila, da bo prekinila nadaljnjo tiskanje in izdajanje znane francoske enciklopedije zaradi nemoralnega in krivoverskega značaja. To delo je bilo prežeto z revolucionarnimi in razsvetljenjskimi idejami. Katarina je zgrabila ugodno priložnost ter ponudila Diderotu pokroviteljstvo in popolno zaščito, da bi lahko to delo dokončal. Štiri leta kasneje, leta 1766, se je ona trudila prikazati in predstaviti v neki zakonodajni obliki temeljne principe in bistvene ideje razsvetljenstva, ki jih je ona sama asimilirala iz francoskih filozofov. V Moskvi je sklicala veliko komisijo – veliko skoraj kakor posvetovalni parlament -, ki je štela 652 članov, ki so pripadali vsem družbenim slojem ( uradniki, plemstvo, buržoazija, kmetje) in ki so prihajali iz različnih držav. Komisija je morala vsekakor imeti pred sabo potrebe in želje ruskega imperija ter misel kako jih zadostiti in ustreči tem željam. Carica je v ta namen sama pripravila Navodila za vodenje zborovanja, s tem da je “oropala” ( kakor je ona sama priznala) filozofe iz zahodne Evrope, predvsem Montesquieuja in Cezarja Beccaria. Po dvestotih zasedanjih,je bila Komisija razpuščena, ne da bi prišla do nekega pravega zaključka. Vsekakor, nekateri drugi poznejši kodeksi, so vodili k neki modernizaciji, ki je bila implicitno že prisotna v Katerininem začetnem nakazu iz leta 1766. Leta 1777 je opisala Voltairu njene pravne inovacije, s tem da je izjavila, da čeprav država napreduje počasi, vsekakor napreduje. Za časa Katarinovega vladanja, Rusi so uvažali in študirali klasična dela iz Evrope in ti evropski vplivi so bili jasno razvidni v ruskem razsvetljenjstvu. Gavrila Derzhavin, Denis Fonvizin in Ippolit Bogdanovich so predstavljali odlično podlago za plodnost piscev devetnajstega stoletja, predvsem Alexandra Pushkina. Katerina ni bila samo preprosta obiskovalka opere, ampak se je zanimala tudi za gledališče. Njene prve gledališke igre iz leta 1772 prikazujejo in opisujejo na veder in vesel način takratno vzdušje v Rusiji. Druge igre pa, napisane med leti 1785 in 1788 so bolj lahkotnega in priložnostnega značaja; napisane so po francoskem zgledu in navdihujejo se po Shakespearju. Po izidu leta 1790 dela Aleksandra Radishcheva z naslovom Potovanje iz Sv. Peterburga v Moskvo, ki je oznanjalo upore kmetov in sužnjev zaradi njihovega bednega in žalostnega položaja, s katerimi so ravnali kot z nekakšnim orodjem– to pa je bilo v nasprotju s stvarnostjo, ki je bila prikazana kraljici iz naselij Potemkin – ga je Katarina poslala v izgnanstvo v Sibirijo.

Religijska opravila

Katarinina hvalevredna doslednost in popolna predanost ruskim političnim in družbenim zadevam sta pripomogla k zapečatenju neke vrste brezbrižnosti in oddaljenosti v odnosu do vere. Disidentom je prepovedala graditi kapele in ko se je začela francoska revolucija, je zatrla religiozno disidenstvo. Čisto politično gledano, je Katarina II izkoriščala krščanstvo v svoj prid in za blagostanje celotnega imperija, pa še predvsem v korist svoje proti-otomanske politične linije. V ta namen je postavljala kristjane pod svojim pokroviteljskim krilom in promovirala vzgajanje po turškem redu in pravilih. Postavila je tudi določene omejitve rimskim katoličanom (ukaz 15. februarja leta 1769), večinoma poljskim katoličanom, in se je poskušala odločno izpostavljati in razširiti državno kontrolo nad njimi; to pa se je zgodilo ob treh zaporednih delitvah Poljske. Ker so po celotni Evropi preganjali in zatirali jezuite, jim je leta 1773 Katarina ponudila zatočišče in pribežališče v svoji deželi in je izkoristila to priložnost, da bi zopet imeli neko podlago za ponovno združitev Jezusove Družbe; to je uradno ime za skupnost jezuitov. V 18. stoletju so bili jezuitski očetje številni in bogati, veljali so za Cerkveno aristokracijo; v vsej katoliški polovici Evrope so obiskovali njihove šole samo otroci uglednih družin; usmerjali so mišljenje kraljev in kraljic; imeli so svoje misije na Kitajskem in imeli so tudi glavno besedo v španskih ter portugalskih kolonijah južne Amerike. V nekaj letih pa se je ta njihova moč zrušila. Očitali so jim, da je bila njihova morala preveč prizanesljiva, vedno pripravljena k transakcijam, nagnjena k prilagoditvam; kako je njihova nadrobna kazuistika kaj primerna, da jo grešniki obrnejo sebi v prid; kako je njihov bog slaboten in pristranski, saj podeljuje svojo milost tistim, ki ga zanjo ne prosijo in najde še v takih človeških napakah nagib za upravičenje; kako so bili preveč vezani na deve iz tega sveta, na nebesa pa so pozabljali. Čeprav so se očitki ponavljali, so bili vse bolj številčni in poudarjeni tako, da so večkrat prerasli v krvoločne boje proti jezuitom. Katarina je razveljavila tudi nepopularni zakon College of the economy, ki je bil razglašen zato, da bi država administrirala in prosto upravljala ekleziastična ozemlja in premoženje. S tem početjem, si je Katarina pridobila naklonjenost in zvestobo prebivalstva; leta 1774 pa je razglasila dokončno sekularizacijo oziroma odvzem vseh cerkvenih posestev. Ona je namreč sledila pravoslavni obliki, s tem da je smatrala Cerkev za etično in moralno orožje države. Čeprav Katarina ni izdala nobenega statuta, ki bi zadeval religiozno strpnost, je njena vlada sprejela neko relativno progresivno politično linijo proti ne – pravoslavnim in ne – krščanskim zadevam imperija. Leta 1782 so razveljali dodatne davke, ki so jih morali plačevati stari verniki; leta 1786 so si Judje končno pridobili pravno enakopravnost in enakovrednost, čeprav bodo od leta 1791 imeli pravico se sklicati in “uživati” to pravico le v Pale of Settlement, se pravi le v točno določeni coni, ki jo je vlada načrtovala in osnovala kot teritorij, kjer je prosila večino Judov, naj tukaj prebiva; leta 1794 pa jim je bila naložena dvojna obdalčitev.

Zasebno življenje

Katarina II. je bila preračunljiva, izkoriščevalna, oblastna in brezobzirna. Ni bila posebno lepa, ampak je bila šarmantna, pametna, označeval jo je močen in drzen značaj, bila je daljnovidna, neodvisna vladarica in zaradi tega so ji nadejali naslov “ Katarina Velika, najmodrejša mati domovine”. Imela je enaindvajset ljubimcev, toda nobenega ni resnično ljubila; tile so predstavljali samo orodje za potešitev njenih čutnih poželenj in ko so zanjo postali nepotrebni, jih je brez premisleka oddaljila iz dvora. Povzdignila jih je na višji položaj, samo dokler je do njih čutila neke vrste zanimanja, in jih nato upokojila ter obdarila z obširnimi ozemlji in sužnji. Po ljubezenskem razmerju s svojim ljubimcem in sposobnim svetovalcem Grigorijem Alexandrovichem Potemkinom, ki se je zaključilo leta 1776, se domneva, da je on zanjo izbral nekega ljubezenskega- kandidata, ki bi ji ugajal bodisi telesno kakor umsko. Nekateri ljubimci so ji povrnili njeno ljubezen in tem je ona vedno izkazovala radodarnost, tudi po končanem razmerju. Potem ko ga je zapustila na cedilu, je eden izmed njenih ljubimcev prejel v dar 50.000 denarjev in eno penzijo ki je štela 5.000 denarjev. Zadnji izmed ljubimcev, Prince Zibov, štirideset let mlajši od nje, se je izkazal za najbolj svojeglavega in najbolj posebnega izmed vsemi. Druga dva nam poznana ljubimca sta bila tudi Grigorij Orlov in Stanislaj Poniatowski. Katarina II. pa je vedno imela eno samo ljubezen, kateri je žrtvovala popolnoma vse, in ta je bila Rusija. V svojih Poučevanjih je potrdila: “ Želim si samo dobro te države, v katero me je Bog namestil.”.

Smrt

Katarina II je umrla pri 67. letu starosti, 6. novembra leta 1796 ob 9.20. Dan prej, 5. novembra, je carica utrpela možgansko kap, po kateri ni več prišla k zavesti.Pokopali so jo v Trdnjavi Sv. Petra in Pavla v Sankt-Peterburgu. Več legend nam priča o kraljičini smrti, te pa niso zgodovinsko verodostojne. Tako se je končala doba ene zelo pomembne politične protagonistke 18. stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za »zlato dobo« ruskega imperija.

Dinastija Romanov

Katerinin prestol so si skušali pridobiti: Ivan VI Ruski (1740 – 1764), Emel’Jan Ivanovič Pugačev (1742 – 1775), Avgusta Tarakanova (1744 – 1810), Princesa Tarakanova (1753 – 1775).

Ivan VI Ruski, je bil razglašen za ruskega cesarja leta 1740, ko je bil Ivan še dojenček.Dejansko ni nikoli vladal, saj ga je v manj kot enem letu vrgla s prestola Elizabeta ruska, hči Petra Velikega. Ivan VI je preživel svoje življenje v ječi kot zapornik. Ko je poskusil pobegniti z ječe, pa so ga ruske straže ubile.

Emel’Jan Ivanovič Pugačev, je bil kozak in hujskač. Leta 1773 je bil na čelu velikemu uporu, ki se je rastezal tako med Bulgari ob Volgi, kot med kmeti na Uralih. Sam se je imenoval za caserja pod imenom Peter III in se napotil proti Moskvi. V bitki pri Orenburgu je bil zadržan dalj časa in tako je vlada to izkoristila in pripravila vojsko, ki je z lahkoto Pugačeva premagala in ga zasledovala. Izdali so ga nekateri Kozaki in tako je bil Pogačev ugrabljen in obsojen na smrt, tako kot je ukalazala Katarina II.

Avgusta Tarakanova, je bila hči Elizabete ruske in Razumovskega. Živela je v izgnanstvu. Katarina II jo je ugrabila in tako je Avgusta leta 1785 vstopila v samostan v Moskvo, kjer je leta 1810 umrla.

Princesa Tarakanova, se je leta 1774 sama imenovala za Elizabetino hčer in za sestro Petra III. Tarakanovo je Katarinin ljubimec Girigori Orlov našel in ugrabil v italijanskem mestu Livorno. Peljal jo je v Rusijo, kjer so jo zaprli v ječo in kjer je tudi umrla za tuberkulozo.

Katarina je imela sina Pavla in hčerko Ano. Ana je umrla nekaj mesecev po rojstvu in to je Katarino izredno razžalostilo. Na prestolu jo je, dasi ga ni preveč ljubila, kot Pavel I. nasledil sin Pavel Petrovič (1754-1801). Zgodovina pri imenih Pavlovega očeta koleba med dvema takratnima Katarininima ljubimcema: Saltikovim in Orlovim. Pavel je bil hudoben in krvoločen vladar. Svoje podrejene je klical takole: “ Ti prah….”.Nekaj let kasneje so Pavla zadušili in tako mu je sledil Aleksander, ki je bil prvi Katarinin vnuk, na katerega je bila sama Katarina tudi zelo navezana.

V ljudski kulturi

Edinstven lik Katarine je navdihnil, poleg številnih knjig in esejev, na desetine gledaliških predstav (vredna spomina je gledališka igra “Whom Glory Still Adores”, ki jo je napisal George Bernard Shaw) in filmov, ki se osredotočajo na njeno življenje in na njen legendarni značaj. Na ekranu so jo izvajale največje filmske zvezde minulega stoletja: od Marlene Dietrich (The Scarlet Empress, 1934) do Bette Davis (Great Captain, John Paul Jones, 1959), od Tallulah Bankhead (A Royal Scandal, 1945) do Jeanne Moreau (Great Catherine, 1968) in Vivece Lindfors (Storm, 1958). Catherine Zeta-Jones je upodobila Katarino v nanizanki Chaterine the Great leta 1995. Spolno požrešna stran svojega značaja je pritegnila cvetočo igralko Mae West, ki v 40 letih, potem ko se je zaman trudila, da bi svoj lik nastopil na ekranu, je izvedla okusno gledališko predstavo z naslovom Catherine Was Great ,v kateri je seveda nosila obleke burne suverene. Ena najbolj znanih srbskih skupin New Wave , Ekaterina Velika, se je pri imenu navdihnila Katarini II Ruski. Nemška kanclerka Angela Merkel ima v lasti portret Katarine II v svoji pisarni, ker jo označuje kot »močna ženska.«  Ruski izraz za denar »babki« (dobesedno: »stare ženske«) se nanaša na podobo Katarine II natisnjene na bankovce 100-rubelj, ki so jih uporabljali pred oktobersko revolucijo. V anime Le Chevalier d'Eon, mlada Katarina II se pojavi s svojim ruskim imenom Ekaterina.